Hekerska scena je letos eksplodirala, saj še nikoli ni bilo toliko odmevnih napadov, od Sonyjevega omrežja pa do napada na ameriško obveščevalno agencijo CIA. Kdo je kriv? Organizirani hekerji ali varnostni strokovnjaki, ki svojega dela niso opravili tako, kot bi ga morali? Dokler bodo ti, ki bi morali vedeti in bi morali znati, puščali varnostne luknje, ki jih je moč izrabiti, toliko časa bo prihajalo do hekerskih vdorov in varnostni položaj se ne bo izboljšala!

Oni niso pozitivci, pa tudi negativci ne. So »legija, ki ne oprošča in ne pozablja«. Kaj so torej skupine, kot sta LulzSec in Anonymous? Organizirani hekerji? Spletni kriminalci, ki jih zanima le vdor v sisteme s ciljem kraje podatkov? Posamezniki z višjimi cilji? Za Ameriko, pa tudi za večino zahodnih držav, je meja med internetnim kriminalom ter vohunjenjem in aktivizmom oziroma »hektivizmom« tanka. Pripadniki hekerskih organizacij niso vohuni, to je bolj ali manj jasno, vendar morajo biti pripravljeni, da jih bodo tako obravnavali, če (ko) jih bodo ujeli.

Zgodovinsko gledano so bili hekerji vedno nadpovprečno bistri posamezniki, ki so vdore izvajali zaradi nečimrnosti in želje dokazati sebi in drugim, da so tega zmožni. Internet je hekerje povezal med seboj, jim omogočil organizirano delovanje in izmenjavo izkušenj. Kot lahko vsak postane novinar in piše svoj blog, tako se lahko vsak nauči vsaj osnov hekerskih veščin. Zgodila sta pa se še dva premika: zbrisala se je meja med kriminalnim dejanjem z namenom pridobitve koristi in drugimi hekerskimi napadi in skozi hekerske skupnosti so se začele promovirati politične ideje.