Pri nas je bilo do pred kratkim na voljo le nekaj Sonyjevih ter Bookeenovih e-bralnikov, ki jih je pred dobrim letom dni začela prodajati Mladinska Knjiga Trgovina, približno v istem časovnem obdobju pa se je pojavilo še nekaj manj znanih azijskih naprav (Kolibri V3), ki so jih k nam pripeljali različni manjši uvozniki/zastopniki. Stanje se je drastično spremenilo z začetkom letošnje zime, ko je Amazon svoje Kindle ponudil mednarodnem trgu (tudi v Sloveniji) ter s tem začel globalizacijo e-knjig.
NAPREDEK E-PAPIRJA
Verjetno je vsem jasno, da branje z monitorja ni nekaj, kar bi počeli za oddih in duševno zabavo. Zlasti ker moramo v povprečju po službeni dolžnosti presedeti pred monitorjem že tako vsako leto več časa. Za uživanje v e-knjigah bo torej potreben nakup nove napravice – e-bralnika. Kot nekomu, ki je marsikatero knjigo prebral tudi na leta starem dlančniku Palm Vx ali v poznejših letih na telefonu Blackberry, mi lahko verjamete da je e-papir oz. tehnologija e-črnila, na katerem temelji recimo Amazonov Kindle, resnično popolnoma druga izkušnja.
Prednosti tovrstnih naprav je veliko. Od želje po nakupu knjige do dejanskega branja knjige je lahko le dobra minutka. V napravico, ki jo brez težave stlačimo v vsako še tako prepolno popotniško torbo, gre več tisoč knjig, nove pa lahko kupimo tudi sredi plaže. Čeprav je cena e-knjig le malce pod ceno knjig z mehkimi platnicami, pa privarčujemo pri poštnem strošku, času in seveda najpomembneje – naravnih virih. Za predelavo tone papirja se uniči preko 500 ton vode ter umre nič koliko dreves. Že samo zaradi tega se z velikim veseljem selim na e-knjige!
E-bralniki podpirajo naše črke
Vsi e-bralniki, ki smo jih preizkusili, so brez težav prikazali tudi naše znake. Večinoma se opirajo bodisi na porazdelitev znakov Unicode (seveda mora biti vsebina zakodirana v ustreznem črkovnem formatu) bodisi se znajo prilagoditi drugim razporeditvam znakov (informacija pa je vsebovana v metapodatkih e-knjig). Tudi Amazonov Kindle zna brez težav prikazati šumnike, druge naprave, ki jih lahko neposredno kupimo tudi pri domačih trgovcih, pa so seveda glede tega tudi preizkušene.
FUNKCIJE
Ker so e-knjige šele v svoji drugi in deloma tretji generaciji, so še daleč od zrelega izdelka. A samo glede funkcij. Uporabne za branje so že zdaj. Odvisno od proizvajalca in modela ponujajo e-bralniki nudijo velikosti zaslona in ločljivosti, število sivin, kapaciteto, podporo različnim formatom in različne dodatne razširitve in zmožnosti.
Trenutno najbolj priljubljeni e-bralniki imajo 6-palčni zaslon (15,2 cm po diagonali), na tem prostoru pa ponujajo ločljivost 600 x 800 pik. Boljši in novejši modeli imajo 16 stopenj sivine, starejši 8, še starejši le 4. Razlika med 4 in 16 sivinami je ogromna, slednja pa je zlasti obvezna, če e-bralnik podpira prikaz dokumentov PDF, kjer so slike pogostejše. Če želite brati knjige, je ta velikost zaslona dobra, če želite gledati revije in drugo oblikovano in večinoma slikovno gradivo originalne velikosti A4, potem svetujemo 10-palčni model. Na samo uporabniško izkušnjo vplivajo še dodatne zmožnosti, recimo sukanje zaslona med ležečim in pokončnim položajem, približevanje in pomanjševanje besedila (velikost in vrsta črk), kar za zdaj presenetljivo ponujajo le manj znane naprave.
Razlike so tudi v že naloženi vsebini. Medtem ko nekateri proizvajalci ponujajo nekaj e-knjižnih klasikov, drugi ponujajo kupon za nakup nekaj knjig po bralčevi izbiri, tretji e-bralniki pa so recimo opremljeni z leksikoni in slovarji. Pri Amazonovem Kindlu nam je bilo všeč predvsem to, saj lahko s hitrim premikom krmilne paličice izberemo besedo, za katero dobimo razlago oziroma definicijo iz vgrajenega angleško-angleškega slovarja. Uporabno, zlasti če angleščina ni vaš prvi jezik.
E-bralnik za posebne potrebe
Ker e-bralniki že zdaj večinoma ponujajo funkciji povečevanja črk in pisav, so zelo primerni tudi za slabovidne, ki imajo večne težave z drobnimi črkami v knjigah. Druga pogosta funkcija e-bralnikov pa je sinteza besedila v govor, utegne zna biti motivator in velika pomoč učencem, ki imajo težave z branjem. Seveda je slovenščina tu še specifična oz. problematična, a v angleščini sinteza govora deluje že zelo uporabno.
Kapaciteta naprav se vrti od pol do več GB, a je to ob velikosti e-knjig od 0,2 do 0,5 MB zanemarljivo, saj jih lahko v katerokoli napravo shranimo več tisoč; nekatere ponujajo tudi razširljivost s pomnilniškimi karticami. Dobro, da teža e-bralnikov ni odvisna od kapacitete – Kindle 2 in Sonyjev PRS-505 tako tehtata okoli 290 gramov. Nekatere naprave so lažje, druge, še zlasti tiste z večjim zaslonom, pa težje (10-palčni model Kindle DX tehta okoli 500 gramov).
Ergonomsko gledano imajo prednost tanjše in lažje naprave, ki imajo krmilne gumbe nameščene tako, da lahko strani obračamo s čim manj premikanja rok ali celo brez potrebe po preprijemanju. Posebnost nekaterih modelov je na dotik občutljiv zaslon, kar omogoča tudi vnašanje zapiskov in pisanje po zaslonu. Spet pri drugih modelih je prisotna mini tipkovnica, prek katere vnašamo zapiske in dostopamo do dodatnih funkcij.
Velika večina e-bralnikov omogoča poslušanje MP3-glasbe med branjem e-knjig. Nekateri modeli imajo le izhod za slušalke, drugi imajo vgrajene tudi preproste zvočnike (Kindlovi so bili precej tihi, a dovolj za osebno uporabo v ne preglasnem prostoru). Tudi sinteza govora iz besedila (branje knjig) je funkcija, ki jo ponuja vse več naprav. Žal resnično dobro deluje le v angleščini, slovenska besedila pa so neposlušljiva.
Preprostejše naprave brez zaledja v spletnih knjigarnah za povezljivost s svetom večinoma ponujajo le vmesnik USB in bralnik pomnilniških kartic. Prek teh v vgrajen pomnilnik v napravi nalagamo novo vsebino. Novejši modeli vsebujejo tudi povezljivost wi-fi, s katero omogočajo dostop do interneta in brskanje po internetnih straneh.
Njihovo nasprotje so e-bralniki založb, ki imajo vgrajena 3G-modem in SIM-kartico (bolj ali manj podjetja AT&T, a le Amazonov Kindle že deluje tudi zunaj ZDA), in vanje lahko nalagamo vsebino tudi prek internetne trgovine (a tudi prek USB-kabla). Zaradi dragega gostovanja internetnega prometa imajo lahko bralniki omejitve pri brskanju po internetu ali pa tega sploh ne podpirajo (Amazon Kindle za Slovenijo omogoča le dostop do spletnih strani Wikipedie).
Kaj pa obstoječe knjige?
Žal nobena od nam znanih spletnih knjigarn oz. založnikov kupcem in lastnikom tiskanih izdaj knjig ne omogoča brezplačnega dostopa do elektronske različice ali pa vsaj možnost »zamenjave« (v preteklosti so mnogi kot dokaz o uničenju knjige sprejemali naslovnico knjige). Tako svoje zbirke ne moremo prenesti v digitalno obliko brez večjih ponovnih stroškov, česar se bodo morali založniki v prej ali slej vsekakor dotakniti.
Avtonomija e-bralnikov je dolga, saj naprave nimajo lastne osvetlitve zaslona. Ker zaslon ne porablja nič energije, če se vsebina ne spreminja (obračanje strani), ni niti potrebe po izklapljanju zaslona (če beremo v postelji in zaspimo), a je tudi to v večini modelov nastavljivo. Največji porabnik je vsekakor komunikacijski kanal, zlasti v 3G-modelih z mobilno kartico. Tu je avtonomija nekaj dni, povsod pa je moč brezžični radio izklopiti, s čimer se avtonomija podaljša na nekaj tednov (večina proizvajalcev navaja čas avtonomije pri 300 prebranih straneh na dan).
Verjetno danes ne proizvedejo več naprave, ki ji ne bi bilo moč pozneje nadgraditi vgrajeno strojno programje (firmware), in e-bralniki niso izjema. Tako Kindle kot Sonyjevi in celo cenejši azijski bralniki omogočajo nadgradnjo strojne kode. Dejanje je navadno preprosto. Amazon je recimo z zadnjo nadgradnjo v Kindle 2 dodal funkcijo za prikaz datotek PDF ter z optimiranjem bistveno podaljšal avtonomijo pri vklopljenem radijskem delu. Zaenkrat še nismo opazili, da bi spletna skupnost predelala kak firmware ter bodisi odklenila skrite dodatne funkcije ali pa jih dodala/izpopolnila. A ker se je to zgodilo še v vsakem segmentu naprav, se bo verjetno prej ali slej tudi tu. Seveda je nevarnost zaznave poseganja v strojno kodo večja pri napravah, ki imajo možnost povezave domov (3G), saj je Amazon že v preteklosti uporabnikom zbrisal določeno vsebino – in se nato opravičil in se zavezal, da tega ne bo več počel …
KATEREGA?
Preleteli smo slovenske spletne trgovce in priljubljene evropske spletne trgovine za zabavno elektroniko in ugotovili, da je ponudba za domačega uporabnika kar pestra. Poleg očitne možnosti naročila Amazonovega Kindla 2 (žal se pošilja iz ZDA, kar pomeni plačilo davka/carine, ki napravo ob trenutnem menjalnem razmerju podraži na cca 250 evrov), so na voljo še: Booken Cybook (280 €), Booken Cybook DeLuxe (380 €), Booken Cybook Opus (250 €), Booken Cybook Gen3 (370 €), iRex iLiad 2nd Edition (599 €), Sony Reader PRS-505S (star model ki počasi zapušča trg, 299 € ), Sony Reader PRS-600S Touch Edition (350 €), BeBook BeBook E-book (290 €), BeBook Mini eReader (199 €), Kolibri V3 (330 €), iRex Digital Reader 1000S (499 €) …
Virtualna selitev
Nekatere spletne knjigarne imajo zakupljene pravice za distribucijo e-knjig le za omejena geografska področja. Tako je recimo bestsellerje v Amazonu moč kupiti za 9,99 USD, a le za Američane. To sicer ne pomeni težave, saj se lahko kot uporabnik Kindla virtualno preselimo (spremenimo svoj naslov, državo), s čimer se nam odpre vrsta novih možnosti in nakupov. Trenutno se z virtualnimi selitvami nihče ne obremenjuje, niti ni videti volje, da bi jih v prihodnosti želeli preprečiti. Dolar je pač dolar ...
Verjetno bo osrednje vprašanje pred izbiro e-bralnika to, katere formate naprava podpira (in kakšne knjige večinoma že imamo). Če je naprava dovolj odprta (in je z njo moč brati knjige več različnih formatov, z zaščito DRM in brez nje) potem bo taka naprava zagotovo na dolgi rok varnejša naložba – pričakujemo, da bodo založbe med seboj tekmovale tudi s ceno. Tu bi izpostavili Nizozemski BeBook, ki zna trenutno delati z največ formati. Tudi sicer kaže, da prav e-bralniki brez zaledja založb (in vezanosti na »svoj« format) vodijo pri številu formatov, s katerimi delujejo. A to še vedno ne reši težave prenosa pri recimo v Amazonu kupljene e-knjige v tak bralnik. Glede na razširjenost in uporabnost (nakup in dostop do največjega nabora e-knjig) bi se sam ta hip verjetno odločil za nakup Kindla.
Pri izbiri velja presoditi še robustnost naprave (knjige padajo na tla, se polijejo ...). Trenutno vsi proizvajalci tekmujejo predvsem v eleganci (in samo čakamo na Apple) ter predvsem v debelini in teži naprave. E-bralnika z gumiranim ohišjem tako še nismo zapazili. Garancija večine naprav je eno leto, večjih odstopanj nismo zaznali.
PRIHODNOST
V prihodnosti lahko pričakujemo da bodo e-bralniki postali še manjše napravice, a bodo, ko jih bomo odprli/razgrnili, ponudili večji zaslon – morda celo prilagodljive velikosti, odvisno od izbrane e-knjige. Šestnajstnivojski sivinski zaslon bo verjetno v 2010 že prešel na 32 sivin, do 2013 pa bi se že morali pojaviti prvi barvni zasloni e-ink.
Tudi kar glede funkcij se seznam želja in možnosti povečuje z vsakim novim napovedanim e-bralnikom. Ko je bil napovedan Nook, smo namreč prvič slišali o zmožnosti posojanja svojih e-knjig naokoli (za omejen čas). Verjetno se bo prej ali slej vzpostavil tudi trg prodaje »rabljenih« in prebranih e-knjig, ko bomo lahko svoje »stare« e-knjige prodali naprej zainteresiranim. Glede na to, da dejavnik obrabe tu odpade, me prav zanima kakšne cene se bodo izoblikovale na sekundarnem trgu.
Veliko je govora tudi o poceni e-bralniku, ki naj bi ga v kratkem na trg ponudil izumitelj poceni ultraprenosnikov Asus. Tega se že veselimo, a ostaja veliko tehničnih vprašanj, predvsem, na kateri tehnologiji bo temeljil zaslon. Če bo šlo za LCD, potem bodo knjige težje berljive, avtonomija pa bistveno krajša. LCD-zasloni so namreč največji porabniki baterij. Zato se branje e-knjig tudi ni prijelo pri telefonih, dlančnikih in prenosnih računalnikih različnih velikosti ...
Kaj je e-ink
E-ink ali e-črnilo je tehnologija za izdelavo elektronskega papirja. Na e-črnilu temelji večina e-bralnikov, saj se je izkazalo, da je ta tehnologija bistveno primernejša in manj obremenjujoča za oči kot klasični LCD-zasloni.
Za pionirja e-papirja velja Nick Sheridon, ki mu je v sedemdesetih v laboratorijih Xerox Parc uspelo na tanki plasti prozorne plastike nanizati milijone okroglih delcev, ki so bili na eni strani obarvani črno, na drugi pa belo. Takšne kroglice so se pod električno napetostjo razvrstile tako, da je iz njih nastalo črno-belo besedilo ali celo slika. E-črnilo v današnjih e-bralnikih deluje po podobnem načelu, le da za obarvanje slike skrbi proces, imenovan elektroforeza (potovanje delcev po električnem polju). Zaslon e-papirja je sestavljen iz mikrokapsul, v katerih sta črn in bel pigment (v novejših e-bralnikih, ki ponujajo tudi več nivojev sivine, je proces še kompleksnejši, barvni zasloni pa so šele v prototipni fazi). Delčki pigmenta so različno nabiti in lebdijo v viskozni tekočini. Vsako piko (piksel) zaslona tvori več mikrokapsul. Poglavitno je dejstvo, da se električna energija porabi le pri spreminjanju razvrščanja mikrokapsul (ob prehodu na novo stran). V primerjavi z LCD-zasloni e-črnilo nima protiosvetlitve in ne izžareva svetlobe, zato za branje elektronskih knjig potrebujemo isto svetlobo kot za branje papirnatih knjig.
Prednost elektronskega papirja je odlična vidnost tudi pod golim soncem, novi materiali pa omogočajo tudi e-papir, ki ga je moč zvijati (na trgu so že prvi mali e-bralniki, iz katerih večji zaslon nato preprosto razvijemo).
Moj mikro, Januar 2010 | Jaka Mele |
