V VARNEM OBJEMU DOMA

Uporabniki menijo, da so za računalnikom anonimni in da jih tisti na drugi strani ne morejo doseči. Vsak računalnik, priključen v internet, dobi svoj unikaten naslov IP, ki je zgovoren skoraj kot ulica in hišna številka. Če bi policija hotela, bi lahko potrkala na vrata večini hujskačev, ki na spletu objavljajo sovražni govor. Ponudnik dostopa v internet, ki je danes tudi ponudnik fiksne telefonije in digitalne televizije, vedno ve, kdo je imel ob določenem času dodeljen določen naslov IP. Podatek hrani štirinajst mesecev od nastanka zapisa v svojem dnevniku.
Poleg tega operaterji zbirajo tudi druge podatke. Tudi ti so zgovorni:
• čas začetka povezave,
• količina,
• zaračunana količina in vrsta storitve,
• IP-pošiljatelja, uporabniško ime pošiljatelja, ime in priimek ter naslov naročnika ali registriranega uporabnika – pošiljatelja, telefonska številka pošiljatelja,
• IP-prejemnika, uporabniško ime prejemnika, ime in priimek ter naslov naročnika ali registriranega uporabnika – prejemnika, telefonska številka prejemnika, datum in čas začetka in konca povezave ali trajanje,
• vrsta storitve.
(Vir podatkov: www.ip-rs.si)

ZUNAJ, KO SE ZANAŠAMO NA MOBILNE NAPRAVE

Mobilni telefoni, še posebno pametni, so naredili naše življenje udobnejše. Po drugi strani pa še nismo imeli osebne naprave, ki bi o nas izdajala toliko podatkov. Mobilni operater lahko ve, kje uporabnik je, prav tako Google, če ta uporabi storitev zemljevidov, in Facebook, če uporabnik to dovoli mobilni aplikaciji zanj. Dejstvo, da je mogoče razbiti starejše šifrirne mehanizme v omrežju 2G, je še najmanjši problem.
Mobilni operater hrani podatke o:
• priimku in imenu ter naslovu kličočega naročnika ali registriranega uporabnika,
• kličoči številki,
• datumu in času začetka zveze,
• trajanju,
• zaračunani količini,
• klicani številki (destinaciji), in v primerih, ki vključujejo dodatne storitve, kot je preusmeritev ali predaja klica, številki ali številkah, na katere je klic preusmerjen,
• storitvi,
• tipu zveze,
• operaterju,
• tarifi,
• IMEI, IMSI in ID-celice in ID naročniškega razmerja.
(Vir podatkov: www.ip-rs.si)

V SLUŽBI, KO MISLIMO, DA NIHČE NE VE, KAJ POČNEMO

Na delovnem mestu uporabljamo tako službeno opremo kot tudi lastno – predvsem mobilni telefon, morda tudi tablični računalnik. Morda mislimo, da smo varni, ker smo priključeni v službeno omrežje in skriti med sodelavce. Pa ni tako. Če je informacijski sistem podjetja kolikor toliko soliden, lahko administrator v dnevniku prebere, iz katerega lokalnega naslova IP je prišla zahteva za neko dejanje, ki morda zahteva dodatno obravnavo.
Zasebnost na delovnem mestu je druga problematična točka. V Ameriki je nekaj običajnega, da delodajalec vohuni za svojimi zaposlenimi, saj ima dovoljenje, da nadzira svojo opremo, na kateri pa delavec ne sme opravljati zasebnih zadev. Zato je na voljo tudi toliko programske opreme (programi za beleženje tipk in podobno) za nadzor delavcev. V Evropi je tak nadzor prepovedan, dovoljen je le, če se zaposleni z nadzorom strinjajo. Nadzor je zato tajen. Ne ravno velik problem, saj se znajo programi za nadzor zelo dobro skriti in jih večina uporabnikov ne zazna.

SMO V NEVARNOSTI, A VENDARLE SKRITI

Redno opozarjamo, da uporaba javnih brezžičnih točk s stališča varnosti uporabnika ni ravno priporočljiva. Neki drugi uporabnik lahko ulovi gesla, ki ste jih uporabili za dostop do storitev, prebira pa lahko tudi komunikacijo. To je sicer res, vendar je uporabnik, ko je v tem omrežju, dokaj anonimen. V spletu je viden pod naslovom IP javnega omrežja, ki ga je pozneje težko povezati z njim. Enako velja tudi, če sosed krade sosedu dostop v internet. Če bo nastal problem, bo kratko potegnil lastnik omrežja.

Podobno velja tudi za predplačniški mobilni telefon. To je tudi razlog, zakaj je priljubljen med kriminalci. Eno SIM-kartico uporabijo za klic ali dva, nato pa jo uničijo in kupijo novo. Mobilni operater sicer beleži prometne podatke o opravljenih storitvah, a če se uporabnik ne izda sam kako drugače, so ti zapisi brezosebni.