Članke lahko na Wikipedii objavi kdor koli. Tam ni urednikov, ki bi preverjali zapisano, zato lahko zapišemo, kar želimo, tudi popolne neumnosti. Sistem temelji na načelu, da napake in neumnosti popravijo kar drugi uporabniki storitve, in pri tem se je izkazal za izredno učinkovitega. Celo tako, da je zanesljivost podatkov, ki jih najdemo v njej, blizu tiste uradnih enciklopedij. Wikipedia se zanaša na vojsko prostovoljcev, katerih za opravljeno delo nihče nič ne plača, tudi slava jim ne pripada, saj v večini primerov ne pogledamo, kdo je avtor članka. Ljudje so radodarni tudi pri doniranju denarja, saj Wikipedia ne objavlja oglasov in zato nima nobenih drugih virov prihodkov. Živi na račun donacij. Ljudje, ki so pripravljeni zastonj delati in hkrati donirati denar, pa morajo imeti vero v to, kar počnejo. Drugače tega ne bi počeli. V kaj verjamejo? V višji cilj ali pa v to, da je znanje največ, kar imamo, da je v lasti vseh ljudi in da je vrednejše kot denar, zlato in diamanti. To pa je pravzaprav zelo nevarno razmišljanje v svetu, kjer je kapitalizem na vrhuncu, dobiček pa največja vrlina, hkrati pa čudo, da se projekt še vedno drži v nekomercialnih vodah.

Wikipedia ima ugled kot vir informacij, vendar je ne bi smeli uporabljati v ta namen. Uporabljati bi jo morali kot prehod do znanja, kajti vsaka pomembna trditev je podkrepljena z referenco, povezavo do zanesljivega vira. Recept je takšen, da bralec začne s člankom na Wikipedii, nato pa sledi povezavam do virov za ta članek. Bralec porabi veliko časa, da sprejme znanje, še več časa pa avtor, da članek napiše, zato je običajno, da na enem dela več ljudi, za katere ni nujno, da se med seboj poznajo, še več ljudi pa ga pozneje popravlja in dopolnjuje. Tu nastopi verski vidik skupnosti. Ni treba, da napišete ves članek, dovolj je, da obstoječega dopolnite ali v njem popravite, pa se boste bolje počutili. Preprosta sprememba pomeni prispevek h globalnemu projektu. Wikipedia je z nami že nekaj let, in če se ne bo kaj drastičnega spremenilo v razmišljanju, bo še dolgo tu. Nesmrtnost? Večno življenje? Zavedanje, da bo za nami nekaj ostalo tudi po smrti, nekaj, kar bodo prebirali prihodnji rodovi, človeka napolni z radostjo. Človek postane del nečesa večjega od njega, pusti svoje sledi na svetu in tega naredi za odtenek boljšega. To pa naj bi bilo tisto najboljše, kar vera lahko ponudi.

Ali pa gre pri prostovoljcih preprosto do vere v znanje? Wikipedia JE bog znanj. Kljub kritikam, ki so v preteklosti nanjo letele, zaradi načina pisanja vsebin večina verjame, da je skoraj vsa točna. Ker pa imajo članki povezave na referenčne vire, sistem bralca sili v refleksijo. Spodbuja ga, da ne verjame vsemu takoj, temveč da brska naprej in se sam dokoplje do resnice. Dobrohotni bog, ki nas sili, da razmišljamo, namesto da bi nam na pladnju serviral edino resnico?

Pingvin bog

Prostokodni pristop je več kot le pisanje programske opreme. Gre za filozofijo, iz katere se pojavljajo na primer tudi zamisli o prostokodni politični stranki in prostokodni veri. Ta predvideva uporabo prostokodnih metodologij pri oblikovanju verskega sistema prepričanj skozi nenehen proces dialoga med verniki. V primerjavi s tradicionalnimi verami, ki so avtoritarne, hierarhično organizirane in odporne na spremembe, prostokodna vera poudarja udeležbo, samoodločanje, decentralizacijo in evolucijo. Zagovorniki se vidijo kot del širšega prostokodnega gibanja, ki ni več omejeno le na pisanje programov.

Vero v višji cilj pa morajo imeti tudi programerji, ki so se odločili za takšno obliko razvoja programov. V večini primerov za svoje delo ne morejo pričakovati plačila, pa tudi če so plačani, to ni njihov edini motiv. Pripravljeni so žrtvovati ure svojega dela zaradi podobnih razlogov kot pisci člankov na Wikipedii. Ker želijo biti del nečesa večjega, nečesa pomembnega, ker želijo za seboj pustiti sled svojega obstoja in ker želijo pomagati človeštvu.

Pa ne gre le za to. Prisoten je tudi boj med dobrim in zlim. Na strani dobrih so prostokodni programerji, ki svoje izdelke delajo boljše od komercialnih in jih delijo ljudem zastonj, saj sodijo, da je programska oprema v sodobnem svetu nekaj obče dobrega, zli pa so programerji oziroma podjetja, ki jih zanima le dobiček in ki dovoljenja za uporabo njihovih programov mastno zaračunavajo. V preteklosti je bilo prepričanje o odprtokodni poti tako zelo močno, da niso bili redki primeri, ko so napovedovali propad programskih hiš in čas, ko se bodo vsi programi razvijali po prostokodnih načelih. Do tega ni prišlo, saj se kapitalizem še vedno drži na oblasti. Na žalost je prostokodno gibanje malce izgubilo svoj prvotni naboj, ko so se umaknili vidnejši preroki, ki so se pojavljali v medijih in pridigali o prosti kodi. Kdaj smo nazadnje slišali kaj konkretnega od Linusa Torvaldsa? A gospodarska kriza lahko marsikaj spremeni. Pa ne le zato, ker se bodo ljudje začeli spogledovati s cenejšimi oziroma brezplačnimi izdelki, ampak zato, ker krize vedno povzročijo tudi razmišljanje o vrednotah, ki so do nje pripeljale. In ena od vrednot je vsekakor tudi pohlep, ki je v informacijskih vodah izredno prisoten.

Moj mikro, april 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |