RAZDALJA

Za resnično kakovosten zvok, katerega potrebujemo za uspešno izvedbo projekta, je pomembna tudi razdalja med subjektom snemanja in izrezom v kameri. Če posplošim; zvok z zelo malo prostora (okolice) pri bližnjih posnetkih deluje »suho«, zvok, v katerem je več okolice (prostora, atmosfere), pa sovpada s širokimi kadri. Sliši se zelo logično, a je to velikokrat zelo težko doseči.

NAČINI SNEMANJA ZVOKA

Poznamo več načinov snemanja zvoka. Lahko uporabljamo tako imenovane clip mikrofone (bubice, čebelice …), skratka majhne mikrofone, ki so pritrjeni na zunanji del oblačila in žično ali brezžično povezani s kamero. Te največkrat vidimo v kadru, kar je lahko moteče. Odvisno od konteksta snemanja. Pri poročilih, reportažah, izjavah nas prav nič ne moti …

Si predstavljate Sharon Stone v Basic Instinctu s »čebelico«? Vsa iluzija bi splavala po vodi … Zato pri večjih produkcijah uporabljajo tako imenovane bum mikrofone, nameščene na teleskopski palici, s katero upravlja mikroman. Njegove naloge so: držati mikrofon v takšnem položaju, da bo »ujel« najboljši možen zvok, slediti igralcu, ne »namočiti« mikrofona v kader (se dogaja tudi v Holywoodu), izogibati se sencam, ki bi jih povzročila mikrofon in palica na igralcih ali objektu v kadru, izogibati se temu, da se sam fizično ne pojavi v izrezu …

KLJUČNO JE SODELOVANJE

Gotovo sem že večkrat omenil, da je film (tudi TV) teamsko delo, kjer vsak natančno opravlja svoje delo. In vsi sektorji (kamera, luč, zvok, scenografija …) morajo sodelovati, kajti le tako se izognemo morebitnim konfliktnim položajem, ki lahko vodijo v podaljšanje snemanja in s tem v višje stroške. Morda celo v neizvedbo projekta …

Snemalec in mikroman morata ves čas snemanja sodelovati. Kajti snemajo se različni prizori. Nekateri so lahko zelo glasni, drugi tišji. In prav pri »tišjih prizorih« je treba mikrofon približati, kar zahteva tudi bolj ozke (bližje) izreze. Z izkušnjami mikroman že po izbiri objektiva ve, kak izrez je v igri in koliko lahko približa mikrofon. Se dogaja, da ga kdaj pa kdaj »namoči« (mikrofon namreč), predvsem takrat, ko med kadrom, brez poprejšnjega obvestila, snemalec spremeni izrez (v primerih, ko razširimo izrez). Ker večino prizorov snemamo tako v širših (master kader) kakor v ožjih izrezih (plani/kontraplani), je temu primerno tudi mikrofon oddaljen od dogajanja. Največkrat tik zgornjega robu kadra. Kateri del zvoka bomo pozneje uporabili v montaži, je odvisno od naše presoje. A če pozorno gledamo/poslušamo filme, lahko opazimo, da je v širših kadrih (ne glede na to, da poteka dialoška scena) prisotne več atmosfere (okolice) in, da avto, ki pelje v petem planu kadra, tudi temu primerno slišimo. Obratno je v bližnjih kadrih. Okolica, ki jo ni v kadru (jo niti ne slutimo) nas v zvočni kulisi bolj moti.

SNEMAMO V BARU ...

Recimo, da snemamo dialoško sceno v polnem baru z močno glasbo. Ko pozneje gledamo film, je to videti zelo realistično. A med snemanjem ni bilo tako. Radio ni bil prižgan, ljudje (naključni obiskovalci bara) so se med seboj pogovarjali kot mutaste ribe (namišljeni pogovori) in edina dva, ki se ju je slišalo v baru, sta bila igralca. Ko je bila dialoška scena posneta, so prišli na vrsto »naključni obiskovalci« in se je še z njimi posnelo atmosfero bara. Glasbo so dodali kasneje v postprodukciji. Si predstavljate, da bi snemali dialoški prizor in ne bi izključili radia, utišali obiskovalcev. Na samem snemanju verjetno ne bi opazili, a v montaži bi bolela glava. Saj bi pesem ob vsakem rezu preskočila, nekdo izmed obiskovalcev bi preglasil naše igralce … Skratka, sekvenca bi bila neuporabna.

TONSKI NIVOJI

Beseda ali dve o tonskih nivojih. Se še spomnite, kaj se dogaja s samodejno zaslonko. Če nimamo idealnih svetlobnih (enakomernih) razmer, začne zaslonka računati neko povprečje in se skladno z vpadno svetlobo odpira ali zapira. In nekaj podobnega se dogaja tudi z mikrofonom. Avtomatika? Če bomo pozorno poslušali posnetke, narejene z avtomatiko na mikrofonu, bom z lahkoto slišali kako ga avtomatika »odpira/zapira«. V tihih scenah bomo imeli ogromno šuma v zvoku in obratno bo v bučnih scenah. Svoje igralce bomo komajda slišali … Predlagam, da vedno nastopajoče prosite za tonsko vajo (obvezno morajo govoriti z isto močjo glasu kakor bodo pozneje), pri čemer ročno nastavite nivoje. Začnite snemati. Če ugotovite, da je ton prešibek ali premočan, enostavno snemanje ponovite. Je pa na vas ali ustavite med snemanjem ali počakate do konca, popravite nivoje in ponovite vajo.

Pri analognih sistemih je bilo 0 dB ničla! Če so »špice« skočile kdaj čez ničlo, ni bilo problema. Ton ni bil »skurjen«. V sinhru se je nivoje uskladilo, saj ni prišlo do popačenja tona. V digitalnem svetu pa je zgodba malce drugačna. Namreč; ničla je -18 dB (Evropa) ali -20 dB (Severna Amerika). Preostalih 18 dB imenujemo tonski prostor. Če posnamemo v digitalu ton, ki sega do 0 dB ali morda celo čez, je treba vedeti, da so nivoji, ki so snemani na 0 dB/+dB »skurjeni« zvok, ki ga ni mogoče popraviti! Če si zapomnite, da je digitalna ničla -18 dB in imate še vedno 18 dB manevrskega prostora (za morebitne presežne špice!) ter to upoštevate na snemanju, je današnja tema dosegla svoj namen.