Predprodukcijo si bomo ogledali bolj na hitro, več prostora pa bomo namenili postprodukcijskim dejavnostim in opremi.
PREDPRODUKCIJA
V predprodukciji pripravimo zgodbo (sinopsis, scenarij), opravimo raziskavo terena (reshearch), ogled vseh lokacij, pripravimo si seznam vse potrebne opreme, preverimo, kaj od opreme že imamo in kaj moramo dokupiti (najeti) ter sestavimo ekipo s, katero najlaže delamo. Če snemamo igrani film, opravimo vse potrebne vaje z igralci ... Pred prvo klapo je treba napisati še snemalno knjigo in tehnično/vsebinsko razdelavo. Z vsem tem postopkom predpriprave si olajšamo tako snemanje kakor tudi postopke, ki sledijo. Poleg tehnične ekipe (snemalec, osvetljevalec, tonec ...) je pomembno imeti tudi producenta projekta.
V zadnjem času opažam, da večina, če že ne vsi mednarodni film/video razpisi zahtevajo navedbo scenarista, režiserja in producenta. Sicer pa, če s svojo idejo (sinopsisom) prepričaš producenta in je ta pripravljen vložiti v projekt določena sredstva, pomeni, da ideja stoji!
Na področju produkcije govorimo o snemanju. O tem delu ne bi izgubljal dragocenega prostora, ker smo o tej temi že veliko napisali.
POSPTPRODUKCIJA
Postprodukcija je tretje poglavje v nastajanju filma/videa. V tem delu se srečamo z zajemanjem posnetkov na trdi disk našega računalnika, obdelavo slike, zvoka in tona ter izvozom filma/videa v primeren format (Dvd, Cd, SVCD, digitalni trak ...) s primernim kodekom (MPEG-1, MPEG-2, DivX, MPEG-4 ...).
Mučenje z domačimi posnetki
Kaj je tisto najhujše, kar se mi lahko zgodi? Kot snemalcu in občasnemu predavatelju na eni izmed zasebnih šol mi večina družinskih prijateljev, znancev, sosedov z velikim veseljem kažejo svoje domače posnetke in pričakujejo, da bom od navdušenja skakljal. A temu ni tako. Največkrat se zgodi, da mi kažejo surove posnetke, ki so nastali na dopustu ali na izletu. Vse v redu in prav, a dve uri ne morem gledati niti povprečnega hollywoodskega filma. Kako naj potem zdržim pred zaslonom in gledam dve uri domačih posnetkov brez kakršnekoli vsebine ... Predvsem pa ne poznam vseh prigod, ki so se zgodile pred in za določenim kadrom. Zakonca, ki sta mi posnetke kazala (morda bi lahko govoril tudi o »vizualnem posiljevanju«), sta sicer poznala vso to »pred in po« zgodbo – sam pa sem videl le tisto, kar je bilo na zaslonu. In, verjemite mi, zelo sem se dolgočasil. (Morda bodo v tem trenutku proizvajalci in prodajalci kamer malce jezni name.)
Če nimate namena (potrpljenja) svojih posnetkov urediti (skrajšati) in kot končni izdelek pokazati približno 15-minutni film (lahko tudi krajši), potem vam predlagam, da si raje kupite fotoaparat in naredite selekcijo izmed tako ali tako »prevečposlikanih« fotografij, ki prav tako nosijo svojo »pred in po« zgodbo, ki jo prav tako lahko razložite obiskovalcu. In v čem je razlika? Preprosto − nepomembne (dolgočasne) fotografije z lahkoto preskočimo oz. jih ne izberemo za projekcijo gostom.
Rešitve za navdušence
Če pa spadate med tiste navdušence, ki niso zadovoljni le s posnetim, ampak bi iz tega radi naredili še marsikaj več, potem ste v skupini kreativcev z veliko zanosa in potrpljenja. In predvsem za vas proizvajalci ne bi bili proizvajalci, če trgu ne bi ponudili kar nekaj rešitev za domačo rabo. Nekateri ponujajo poleg kamere v isti škatli tudi program za obdelavo posnetkov, drugi so dodelali kamere že na tako stopnjo, da lahko posnetke montirate v kameri sami (HDD-, SD-kamere – medij zapisa je trdi disk ali pomnilniška kartica) in jih že obdelane izvozite na kak drug vir (DVD, HDD, SD ...). Proizvajalci računalniške opreme so opremili računalnike z vhodno/izhodno enoto IEEE 1394 (FireWire/i.Link ), prek katere lahko zajemamo posnet material. Istočasno nam ista enota rabi za izvažanje končnih izdelkov na arhivsko kaseto. Druge kamere za pretok posnetkov na trdi disk našega računalnika uporabljajo povezavo USB 2.
Naj se vrnem približno pet let nazaj. Takrat razmišljati o prenosniku s tako zmogljivim procesorjem, da ga bomo lahko uporabljali za obdelavo videa brez dodatne video kartice, je bila čista znanstvena fantastika. Danes je to realnost. Z dvojedrnimi (dual core) procesorji (pa tudi 3 GHz Pentium 4 ipd.) nam določeni montažni programi za domačo ali polprofesionalno uporabo delujejo skoraj brezhibno. Tudi programi za obdelavo videa niso več tako nedostopni, kot so bili še pred nekaj leti. Vsekakor podpiram legalne programe, saj z nakupom veliko laže in hitreje pridemo do vseh nadgradenj. Pa tudi pri nakupu nove različice vedno dobimo kar lep popust. A ni razlog le v popustu. Pomislite, kako bi se počutili, ko bi ugotovili, da vam je nekdo nezakonito odvzel del vašega posnetega materiala in ga uporabljal v take in drugačne komercialne namene? Verjetno bi takoj pohiteli do družinskega odvetnika in poiskali možnosti sodnega pregona. A vrnimo se k naši temi.
Kaj je montaža?
»Kreativni in tehnični proces povezovanja posnetkov v določenem zaporedju, medsebojnih odnosih in trajanju; montaža poveže film v celoto, ki je bila zasnovana že v scenariju* in podrobneje v snemalni knjigi**. V igranem filmu montaža podpira pripoved (ta je na določen način navzoča tudi v dokumentarnem) oz. je sama pomembno sredstvo filmske naracije (pripovedi); pripoved lahko dinamizira in dramatizira z zadrževanjem ali preložitvijo razkritja vzroka ali posledice kakega dejanja, jo zaplete z nezaznavnimi (oz. nezaznamovanimi) prehodi med realnim in imaginarnim (sanjskimi, fantazijskimi ipd.) prizori, z nizanjem prizorov brez »logične« zveze, z neujemanjem med podobo in zvokom, pav tako pa jo lahko tudi poenostavi z nedvoumnim in linearnim potekom prizorov.«
» ...montaža je namreč operacija, ki iz kadrov sestavi film kot narativno-reprezentativno celoto. Pri tem je njena osnova ali vsaj prevladujoča funkcija v t.i. narativnem filmu ta, da naredi povezave med kadri (ki ne kažejo le različnih velikosti istega objekta, marveč tudi različne dele istega prostora in različna prizorišča) čim bolj tekoče, tj. iz temeljne diskontinuiranosti, ki jo predstavljajo kadri, ustvari kontinuirano in koherentno predstavljeno dogajanje (kontinuiranost seveda ne izključuje različnih časovno prostorskih odnosov med kadri).«***
Praktična plat
V teoriji se vse sliši dokaj logično in preprosto. V praksi sam pravim montaži »magija«. Kajti to je del, v katerem lahko sekvence, ki smo jih v scenariju predvideli na en način, postavimo na popolnoma drug način. Jih premontiramo ... Je pa to tudi postopek, ki zahteva ogromno časa in potrpljenja. Težko se je usesti v montažo le za urico ali dve in še težje je zdržati 8, 10 ali več ur. Proces montaže zahteva ogromno kondicije, ki pa si jo lahko naberemo le z vajo, kar pomeni, da sedemo za računalnik in začnemo z montažo. In šele montaža pokaže, kaj smo in kaj bi morali posneti na terenu. Kajti kaj hitro se zgodi, da nam zmanjka kadrov. In zato je tako pomembno, da imamo scenarij, snemalko ... Tako kot arhitekt tudi mi potrebujemo delovni načrt. Med snemanjem se dogaja ogromno nepredvidljivih stvari in kaj hitro se zgodi, da se zmedemo in pozabimo posneti določen kader, detajl, del dialoga, kontraplan, pogled ... Z dobrimi pripravami in kupom listov papirja to tveganje zmanjšamo na minimum. Verjetno ste že kje zasledili, da je vsak film najprej narejen na papirju (sinopsis, scenarij, snemalka ...) in šele po tem »spuščen« v proces svetlobnega ali elektronskega zapisovanja slike.
Kaj potrebujemo za domačo montažo
Kamero z DV-izhodno/vhodno enoto (IEEE 1394, FireWire, i.Link). Pripadajoči kabel (FireWire). Stacionarni ali prenosni računalnik z zmogljivejšim procesorjem in vhodno/izhodno enoto FireWire (IEEE 1394, i.Link). Dovolj prostora na trdem disku ali dodatne zunanje trde diske (ura materiala v obliki datoteke avi zavzame pribl. 12 GB prostora na disku). Dodatne zunanje zvočnike. Osnovno idejo, kaj hočemo iz materiala narediti, čas in voljo. Če imate vse to, ste pripravljeni na vstop v tretje poglavje nastajanja filma/videa. Če vam karkoli manjka, si to priskrbite do naslednjič.
Naj za konec dodam, da skozi vse tri procese zorimo in pridobivamo na kreativnosti. Vsak projekt, ki ga naredimo odpre nove ideje/rešitve za nadaljnje izdelke.
Pojasnila
* Ideja − scenarij. Odvisno od vloge: 1. IDEJA, ZGODBA osnova, ki izhaja iz realnosti ali fikcije (novica, dogodek ...). Razvijanje zgodbe v obliko dramatiziranega scenarija je adaptacija. 2. SINOPSIS je povzetek scenarija, dogajanja, oseb, v odvisnem govoru brez dialogov. 3. OUTLINE je povzetek scenarija z opisom celotne zgodbe od prizora do prizora. 4. TREATMENT je podroben opis dogajanja v filmu, glede na kontinuiteto, v glavnem v odvisnem govoru, le najpomembnejši deli dialogov. Vsebovati mora opis vsake pomembnejše osebe, ko se pojavi prvič. 5. SCENARIJ je zaporedje dialogov z akcijo, opisi oseb in prostorov, dialogi v premem govoru; razdeljeno je na prizore, pred vsakim oznaka: eksterier, interjer; dan, noč; prizorišče ... Obstaja več oblik pisanja scenarija. Včasih v zaporedju dialogov razdelimo scenarij v dve koloni, vizualno in zvočno.
** (Tehnična) snemalna knjiga je zaporedje dialogov z oznakami za snemanje in režijo: velikost planov, gibanja kamere, snemalni koti, optični premiki in vrste objektivov, vizualne povezave med kadri ( rez, preliv, zatemnitev ... ), kadri so načeloma napisani po vrstnem redu in oštevilčeni, oblika je odvisna od namena ( za snemalca, tajnico režije ... ). STORYBOARD je tehnična snemalna knjiga, z risbami vsakega kadra − strip, navadno v filmih s posebnimi učinkih, pri natančnih izrezih, reklamah ...
*** Povzeto po Filmskem leksikonu, Bojan Kavčič, Zdenko Vrdlovec, založba Modrijan 1999
Matjaž Mrak
