Skočimo za začetek malce v zgodovino. V času, ko sta bila starša še mojih let (govorim o 70. letih prejšnjega stoletja) je bilo zelo priljubljeno snemati s »super osmičko« in tako trajno zabeležiti dogodke (proslave, rojstne dneve, poroke ...). Toda, to je bilo tudi obdobje, ko je bil filmski trak dokaj drag in ko snemanje ni bilo (s tehničnega vidika) tako enostavno, kot se nam ponuja danes. Moj oče (nikoli se ni profesionalno ukvarjal s snemanjem, je pa vseeno posnel kar lepo število kakovostnih minut na super osmičko) je vedno, preden je pritisnil na sprožilec kamere, vsaj dvakrat razmislil in, če je bilo mogoče, se držal pravila 2 : 1 (dvakrat je kader potegnil »na suho« in šele nato pritisnil na sprožilec). To je bilo tudi obdobje, ko na raznih srečanjih (družinskih, klubskih …) ni bilo duhamorno pogledati katerega izmed takšnih izdelkov. Prav nasprotno, tajming je bil pravi, skoraj brez odvečnih kadrov (sekund, minut). Tako je na primer celotna sosedova poroka, ki je trajala prav tako kot danes (od jutra do jutra) zabeležena na filmskem traku v trajanju med 6 in 15 minutami. Tudi drugi dogodki, kot so proslava, odkritje pomnilniške plošče, sprejem ipd., niso presegali dolžine 10 minut. In najvažnejše: nič ni manjkalo – sporočilnost je bila jasna. Je sicer res, da je temu botrovala tudi cena filma, predvsem pa so to počeli ljudje, ki so nekaj vložili v to. In to ni bila le nabava opreme. Ne! Ti ljudje so poznali tako tehnološke postopke razvijanja filma kakor tudi gramatiko filmskega jezika. Kreirali so zgodbe. Predvsem pa niso brez potrebe porabljali filmskega traku, kajti bili so časovno zelo omejeni (ena S8 film pri 24 slikah na sekundo je zadostoval za približno 3 minute, pri 18 slikah na sekundo (kar je večina uporabljala) pa je zadostoval le za slabih 5 minut). Pa tudi tako poceni ni bilo in še vedno ni (3 minute filma S8 stane približno 20 evrov).
In danes? Oprema je dostopna tako rekoč vsakomur. Trgovci ponujajo obročna odplačevanja, kasete so dovolj dolge, večkrat uporabne. Kakovost zapisa zadostuje (pogojno!) TV-standardom. Sosedje, znanci, tako rekoč vsi so danes že »snemalci«. Tehnologija je dostopna vsem. Veste kaj pa se vedno sprašujem, ko opazujem »novokomponiranega« snemalca? Kdo bo sploh gledal vse te posnetke? Kdo je naslednji, ki bo primoran gledati triurno poroko? Pa dajte, no … Vse pogosteje dobim občutek, da se večini potrošnikom nove tehnologije dozdeva, da so s tem, ko so kupili kamero in jo razpakirali, istočasno prepakirali znanje v svojo glavo. Pa ni tako. »Full auto button« je prilagojen prav njihovi ravni. In zakaj ne bi te ravni presegli?
OSNOVE VIDEA
Naše oči imajo čudežno moč pri opazovanju sveta okrog nas. Sposobne so natančnega ločevanja barv, urejanja barvnih odtenkov, natančnega prilagajanja barvni temperaturi ( ne glede na del dneva − sončni vzhod ali ko je sonce v zenitu – bela barva je vedno bela), uravnavajo naše hitre zasuke in tresljaje med hojo, tekom, vožnjo, skakanjem, svet vidimo v treh dimenzijah (če gledamo z obema očesoma – če gledamo le z enim očesom izgubimo občutek za globino) in zelo hitro in nemoteče ostrijo naš pogled. Oči so naša povezava z možgani, ki nam omogočajo tolmačenje sveta skozi pogled.
Naše oko je kakor kamerin objektiv, saj ima tako leče kakor tudi zaslonko (zenica). Toda to je tudi točka, kjer se vsa podobnost tudi konča. Kajti vedno, ko v naše oko vstopi določena količina svetlobe, se zenica odpre ali zapre in s tem kontrolira količino vstopne svetlobe. To se dogaja popolnoma nemoteno. Naš svet (pogled) ni nikoli pretemen ali presvetel. Težko bi opazili »zaostanek« spremembe padca količine svetlobe med pogledom na zelo svetlo polje in hitrim pogledom proti polju v senci. Naše oko to naredi popolnoma neopazno. Ali pa preusmerimo pogled s predmeta v naši neposredni bližini na oddaljen predmet. Oko preostri brez kakršnega koli motečega učinka.
Na našo žalost pa kamera ne more doseči ravni našega očesa. Kamera in objektiv ne vidita sveta, ko ga vidite vi. Kamera je unikat v svojem pogledu sveta, kar pomeni, da ima svoje zahteve, ki jih moramo znati upoštevati in kreativno uporabljati.
Amaterski video snemalci so nekoč delali varčne in učinkovite posnetke, obvladali so tudi gramatiko filmskega jezika, današnji nadebudneži pa vsepovprek snemajo »celovečerce« brez vsakršnega znanja.
Samodejno ostrenje kamere je v primerjavi z očesom zelo neprilagodljivo in okorno, zato raje uporabljajte ročno ostrenje, kar pa seveda zahteva nekaj vaje.
ZASLONKA − ZENICA
Kot rečeno, ima objektiv kamere (prav tako fotoaparata) zaslonko (imenovano tudi iris, kar pa je pri očesu šarenica) tako kot naše oko zenico. Naloga zaslonke je, da z odpiranjem in zapiranjem kontrolira količino vstopne svetlobe. Naše oko samodejno odpira ali zapira zenico in s tem nadzira osvetlitev scene, ki jo gledamo. Lahko bi rekli »človeški full auto«. Seveda ima tudi kamera samodejno nastavitev zaslonke, ki se odpira ali zapira glede na količino svetlobe. Jasno pa je, da kamera ni sposobna tako hitrega, natančnega in nemotečega odzivanja na svetlobo kakor oko. Nasprotno, prav hitro so lahko naši posnetki pregoreli ali pa pretemni. V kameri so nekakšne logične poti med objektivom in kamero (glavo), ki štejejo vsak primer posebej. »Možgani« kamere so v primerjav s človeškim očesom tako primitivni, da kakršnakoli tekmovalnost sploh ni mogoča. Recimo, da je svetel sončni dan in vključimo na naši kameri samodejno zaslonko za posnetek na soncu. Ko pa hitro obrnemo kamero s sončne strani v senco, lahko opazimo kako se zaslonka v objektivu odpira in s tem prepušča dovolj veliko količino svetlobe, da vidimo tudi v senci. Kasneje lahko pri pregledovanju posnetkov opazujemo ta »kamerin reakcijski čas« − kako se je zaslonka odpirala. Kot gledalci (opazovalci) slike se ne moremo navaditi na počasnost in okornost kamere in objektiva pri prehodu s svetlega v temno območje. To je zelo nenaravno!
V našem očesu se to zgodi zelo hitro, niti ne opazimo niti ne razmišljamo. Ta nemudna reakcija očesa je naš normativ. To je le eden izmed razlogov, da video zahteva nedvoumno količino resničnega »suspenza«. In zakaj so zakonitosti snemanja in montaže oblikovane tako, da se čimbolj približajo delovanju našega očesa in se še vedno razvijajo?
Naj vam povem, da je prav lahko prelisičiti kamero in objektiv. Poglejmo primer. Recimo, da je naša zaslonka nastavljena na objekt, ki je v senci. Obrnemo se na osebo, ki stoji na soncu in je oblečena v svetla oblačila. Kamera bo imela težave s svetlobo. Avtomatika bo sicer odmerila povprečno količino svetlobe, toda ker je naša oseba oblečena v belo, ki odbija svetlobo, bo naša zaslonka še bolj zaprta. Najverjetneje bosta obraz in okolje veliko temnejša kot bi pričakovali. In to vse zaradi bele obleke. Ker ima naše oko mnogo večje območje (lestvico) in je neprimerno inteligentnejše, lahko veliko uspešneje obvladuje tudi zelo svetle predmete (v našem primeru osebe). To je le eden izmed razlogov, zakaj se ne moremo zanašati na avtomatiko (avtoosvetlitev). Seveda obstajajo tudi primeri, ko je avtomatika popolnoma uporabna, toda to zahteva že malce več znanja in spretnosti ter poznavanja problema oziroma okoliščin, ki našo avtomatiko zbegajo. Vsekakor pa je ne priporočam.
Če se odločimo nastaviti zaslonko ročno, se nam v iskalu pojavijo nekakšne vrednosti (največkrat od 1,8 pa vse do 22). Te številke prikazujejo nastavitev zaslonke znotraj objektiva. Pri najnižji številki 1,8 je zaslonka široko odprta, pri 22 pa je najbolj zaprta, da še prepušča dovolj svetlobe za zadovoljiv zapis na našem traku. Pri profesionalnih kamerah je na objektivu obroček, ki, če ga vrtimo proti desni, zapira zaslonko in dovoljuje tudi vmesne stopnje. Tako kot profesionalne imajo tudi amaterske kamere možnost nastavitve samodejne in ročne zaslonke.
LEČE − OBJEKTIV
Če pogledate na spodnjo vrstico tegale članka in hitro dvignete pogled preko lista skozi okno, vaše oko nemudoma preostri s približno 20 cm oddaljenega papirja na neskončni pogled v daljavo. Če pa ta isti gib ponovimo s kamero z ročno nastavljeno ostrino, pa se malce zaplete. Naša začetna nastavitev ostrine je na listu papirja, in ob srednje hitrem dvigu kamere, da bi videli oddaljen predmet, bo ta oddaljeni predmet popolnoma v neostrini, in sicer zato, ker je bila naša ostrina pripravljena za bližnji posnetek lista. Pri uporabi samodejnega ostrenja pa bo objektiv kamere po dvigu še nekaj časa iskal ostrino, kar je lahko zelo samodejnega ostrenja moteče. Večina profesionalnih kamer nima možnosti nastavitve samodejnega ostrenja, kar pa omogočajo tako rekoč vse amaterske kamere. Težava pri uporabi samodejnega ostrenja je v tem, da je selektivno in neprilagodljivo. Samodejno ostrenje deluje na majhno točko v središču kadra ali na svetlost predmetov ali pa na maso v kadru.
Primer: Poskušamo ostro posneti novoletno jelko, pred katero stojijo ljudje. Domnevam, da je jelka vedno kadrirana v središču posnetka ali pa je najsvetlejši del v sliki. Če naš želeni predmet ni v središču posnetka, potem kamera ostri na tisti predmet, ki je v središču posnetka. Problem samodejnega ostrenja nastane takoj, ko hočemo ostrino prestaviti na t. i. drugi ali na tretji plan v kadru. S tem pa tudi onemogočimo doseganje navidezne tretje dimenzije (globine) v okvirju dveh dimenzij (širine in višine).
Na drugi strani pa naše oko v delčku sekunde nastavi pravo ostrino, tisto, ki jo mi želimo. V bistvu kamera ne more tekmovati z očesom. S kamero lahko opazujemo vsako potezo iskanja, kaj je v središču, in razostritve oz. preostritve. Ko si ogledujete svoj video izdelek, se ostrina ves čas spreminja ob iskanju subjektov/objektov znotraj posnetka. Vse to pa deluje zelo dolgočasno in popolnoma nenaravno, saj smo navajeni hitrih in natančnih ter nezmotljivih sprememb ostrine našega očesa. Zatorej, tako kot pri zaslonki, tudi tukaj priporočam uporabo ročne nastavitve ostrine. Kar pomeni preostritev ob vsakem premiku snemanega subjekta ali pa ostrenje med premikanjem in snemanjem istočasno. Še en nasvet za preverjanje ostrine: Približajte (zoom in) čim bolj svoj objekt (ostrenje je nastavljeno na ročno) in izostrite. Če objekt ni oster, popravite ostrino, če pa je, ste jo tako ali tako nastavili pravilno. Ne obupajte že po prvih nekaj poizkusih ročnega ostrenja. Vse potrebuje čas, vajo, vajo in še enkrat vajo.
Matjaž Mrak
