Barva svetlobe se zelo spreminja. Od svetlo modrikaste v senci v sončnem dnevu, do zelo toplo žareče svetlobe sveče. To barvno območje je opisano na skali, ki je izražena v stopinjah Kelvina (K), torej v stopinjah barvne temperature. Sonce, na primer, je visoko na lestvici barvne temperature. Sveča ali mestna razsvetljava pa sta nizko na lestvici barvne temperature.
BELINA V OČESU IN KAMERI
Naše oko spreminja odtenke barvne temperature tako hitro in nemoteče, da enostavno ne opazimo teh očitnih sprememb. Tega pa kamera ne zmore. Pri kameri moramo obvezno nastaviti belino (white balance), kameri »dopovedati« kakšna je bela barva, ki ustreza določenemu prostoru oz. odsevanju svetlobe predmeta, ki ga imamo v našem izrezu. Seveda obstaja tudi samodejna nastavitev beline (auto white balance − AWB), ki pa se ne more primerjati z našim očesom, kajti tako kot zaslonka in ostrina potrebuje nekaj časa, da se vzpostavi. In zopet lahko rečem, da je to nenormalno. Sprememba nastavitve beline zahteva določeno proceduro. Tako rekoč vse kamere za domačo uporabo imajo dandanes možnost nastavitve tako avtomatične kot ročne beline. Zakaj je to pomembno? Če nastavimo belino znotraj sobe, v kateri prevladuje umetna svetloba (prižgane so luči ali gorijo sveče), ta svetila pa so naši lestvici nižje in sevajo toplejšo svetlobo (proti rdeče−oranžnemu spektru), in zasukamo našo kamero proti oknu, na kameri se pojavi zunanja svetloba v zelo nenaravnem, modrohladnem odtenku. Ko pregledujemo svoj posnetek doma, naše oko opazi popolnoma normalno sobno svetlobo, toda zelo nenaravno modrino, ki jo odseva zunanja svetloba na naših oknih. Če to isto sobo opazujemo le s svojim očesom, katerega hitrost in možnost prilagajanja na barvno temperaturo sta izredno hitri in nemoteči, pa je vse skupaj videti v enotni barvni temperaturi, brez modrih oken. Z izkušnjami lahko tako nastavitev uporabimo zelo kreativno. Topel obraz sogovornika in rahla modrina v nasprotni ali polstranski osvetljavi objekta. Če pa nastavimo belino na zunanjo svetlobo in obrnemo kamero iz oken v sobo (pod pogojem, da v tej sobi prevladuje umetna svetloba), bo naša slika v močnih rdečih (toplih) tonih. Predlagam, da vzamete v roke kamero in naredite ta poskus. Če pa imate možnost priklopiti kamero na TV, jo priklopite in opazujte spremembe. Morda lahko vzamete različne barvne papirje in »balansirate« kamero z njimi in videli boste očitne spremembe.
NASTAVITEV BELINE
Kamera nam ponuja različne privzete (preset) nastavite barvne temperature, ki nam ponujajo nekakšno dobro povprečje. Skoraj vsaka kamera ima nastavitev za umetno svetlobo 3200 stopinj Kelvina (znak je lučka), naravno svetlobo 5600 stopinj Kelvina (znak je sonček), ročno nastavitev (dva trikotnika in v sredi kvadrat) in samodejno nastavitev (ni znaka).
Ko se odločimo nastaviti belino v kameri, najprej izberemo pravi filter, če kamera seveda to dopušča, nato pa bodisi nastavitev za naravno ali umetno svetlobo (v tem primeru smo se odločil za uporabo že nastavljenega povprečja beline, ki nam jo ponuja kamera) bodisi izberemo ročno nastavitev beline. Nato usmerimo kamero na bel list papirja (tako da nam popolnoma zapolni izrez − razostrimo), ki držimo pod prevladujočo svetlobo v prostoru ali na odprtem. Pritisnemo gumb za vzpostavitev beline, in ko v iskalu signal za belino preneha utripati, je belina vzpostavljena. Tako je naša kamera pripravljena za snemanje tega prizora!
Večina profesionalnih kamer ima med objektivom in kamero na voljo štiri filtre, ki jih izbiramo z vrtenjem (3200, 5600, 5600 1/4 ND, 5600 1/16 ND) in tri nastavitve beline; preset (3200 ali 5600 stopinj Kelvina) ter »A« in »B« nastavitev, ki pa sta ročni nastavitvi beline. Marsikdaj sem sam bil pred dilemo, kateri »balance« vzeti, zato sem pripravil dva in se o tem pred snemanjem posvetoval z režiserjem, s katerim sva sliko primerjala na monitorju.
Seveda lahko z nekaj več izkušenj tudi manipuliramo z belino in tako kamero »prebalansiramo« bolj proti hladni ali topli sliki. Tak primer je lahko tudi balansiranje kamere na snegu. Če nastavimo belino v senci (naš bel list papirja je tokrat sneg), bodo posnetki z isto vrednostjo beline na soncu videti veliko toplejši, če pa nastavimo belino na soncu, bodo naši posnetki narejeni v senci zelo hladni – modrikasti.
Večina amaterskih in pol profesionalnih kamer ima možnost samodejne nastavitve beline. Utegne se zgoditi, da boste pri pregledovanju posnetkov žalostno ugotovil, da je tako prijetna atmosfera, kot ste jo videli s prostim očesom, zabeležena na vašem traku v modrem odtenku. Vprašali se boste, zakaj. Odgovor je: nastavitev beline. Poskusite določiti, katera svetloba prevladuje v vašem prostoru in na to svetlobo nastaviti belino v kameri.
Če želite postati več, kot le uporabnik kamere, potem vam priporočam ročno nastavitev beline. S tem povečate možnost kreativnega izražanja.
Če želite postati več, kot le uporabnik kamere, potem vam priporočam ročno nastavitev beline. S tem povečate možnost kreativnega izražanja.
UPORABA FILTROV
Snemanje skozi filter ali kakršenkoli optični pripomoček lahko pripomore k različnim vizualnim učinkom. Nekatere uporabljamo samo za poudarjanje določenih barvnih odtenkov (enhancement), druge kot učinke (star filter, multiple images …). Filtre lahko pritrdimo neposredno na objektiv kamere ali na posebno držalo (kompendij), ki pritrdimo na kamero. Naenkrat lahko uporabljamo tudi več filtrov. Toda bodimo pazljivi na pomemben podatek pri filtru − tako imenovani filter faktor (FF). S tem podatkom ugotovimo, koliko zaslonk (svetlobe) nam odvzame vsak filter. Če snemamo v že tako slabih svetlobnih razmerah in namestimo na objektiv še filter ali več filtrov, se lahko zgodi, da je naša slika podsvetljena (temna). Zatorej, pazljivo.
Večina dandanašnjih kamer ima že vdelan ND-filter (neutral density – nevtralna sivina), s to razliko, da imajo nekatere kamere vdelan en, druge pa dva ND-filtra. In kaj je ND-filter?
Pozimi na snegu, poleti na morju, ko je sonce v zenitu, moramo velikokrat uporabiti določene filtre za zmanjševanje količine vpadne svetlobe na objektiv. Namreč, velikokrat se zgodi, da snemamo in je naša zaslonka f/16 oz. tik pred tem, da jo nam zapre! Tema! Z uporabo ND- filtra, sivo toniranega filtra nevtralne gostote, ki nam zmanjša svetlobo brez kakršnegakoli vpliva na kakovost barv in zapisa, pa lahko delamo pri bolj odprti zaslonki in s tem dosežemo tudi boljšo kakovost zapisa. Pri zaslonki med nekje f/5.6 ali f/8 dosežemo boljšo (razločnejšo) kakovost slike kot pri zaslonki f/16, kjer je že vse zelo temno.
Lahko pa uporabimo ND-filter tudi za zmanjšanje globinske ostrine. Namesto da snemamo z zaslonko f/5.6, isti prizor posnamemo z zaslonko f/2.8 in s tem dobimo občutek večje globine in plastiko v sliki. Naš snemani objekt je oster, slika pred in za njim pa je popolnoma neostra. In taka slika (kompozicija) nam veča 3D-občutek, kar pa je bistveno pri sliki, ki jo komponiramo za TV, ki je le 2D. Poskusite!
Če je v našem kadru velik del svetlega neba v zgornjem delu izreza, to povzroči, da je bodisi nebo presvetljeno ali pa pokrajina pretemna. V tekem primeru predlagam uporabo ND-filtra, katerega gostota se spreminja od vrha (temnejši) proti spodnjemu delu (na koncu je le steklo). Tako lahko izenačimo svetlobo na nebu in pokrajini. Skoraj nujen pripomoček za vse tiste, ki radi snemate pokrajino v različnih vremenskih, svetlobnih in letnih obdobjih.
Korekcijski filtri (filtri za pretvorbo umetne v naravno svetlobo in obratno – filtri wraten) so bili veliko bolj prisotni v fotografiji in pri uporabi filmskega traku. Zakaj? Enostavno. Če so snemali notranje posnetke (pri umetni luči) in pri tem uporabljali film za naravno (zunanjo) svetlobo, so z uporabo korekcijskega filtra pretvorili svetlobo s 5600 K v 3200 K.
Ker pa videokamere omogočajo ročno nastavitev beline, te vrste filtrov ne potrebujemo. Isto velja tudi za prostore, ki so pretežno osvetljeni z neonskimi lučmi. Ja, ko smo že pri neonkah: če se znajdemo v prostoru, v katerem prevladuje naravna svetloba, mešana z neonsko (zelena), obravnavamo to svetlobo kot naravno, če pa smo v prostoru, v katerem prevladuje umetna svetloba, jo obravnavamo kot umetno.
Uporaba filtrov za učinke je bolj ali manj kreativne narave. Trgovci nam ponujajo kar lepo mero takih in drugačnih filtrov za učinke. Je pa treba vedeti, da video zahteva tudi postprodukcijo (montažo) in da montažni programi ponujajo danes vse mogoče učinke. In če nam učinek, ki ga damo na sliko v montaži, ni všeč, ga lahko prav tako hitro, kakor smo ga postavili na kader, tudi odstranimo; kar pa posnamemo na licu mesta, je tako posneto in nimamo več izbire …
Matjaž Mrak
