TRINOŽNA STOJALA

In kako je s trinožnimi stojali? Na trgu jih je veliko. A vseeno je bolj malo takih (predvsem v nespecializiranih trgovinah), ki bi ustrezali našim potrebam. Obstajajo različna stojala, od preprostih poceni do sofisticiranih zelo dragih. Toda stojalo nam je v veliko pomoč, četudi snemamo v zelo težavnih razmerah. Je kompaktno in dovolj lahko za prenašanje ter različnih velikosti, ko je spravljeno.

Ko kupujemo stojalo, moramo vedeti, zakaj ga bomo uporabljali. Torej glava stojala. Če ste, poleg tega, da snemate, tudi fotograf, potem veste, da je fotografska glava drugačna od video glave. In to pomeni, da ni primerna za video snemanje. Sicer nekatera boljša stojala ponujajo možnost menjave glave, kar pa pomeni, da so temu primerno dražja.

TRIJE TESTI PRED NAKUPOM

Preden se odločite za nakup stojala, vam predlagam tri teste. Sami se odločite, ali boste upoštevali vse nasvete.

Prvi test: Ko se v trgovini odločite za stojalo, ki bi vam ustrezalo, mu raztegnite teleskopske noge (običajno so narejene iz alu zlitine, plastičnih mas ali karbonskih vlaken) do največje višine in preverite trdnost. Istočasno lahko preverite tudi omejevalnik (pajek) raztezanja nog. Nekatera stojala imajo omejevalnik na zgornjem delu, kjer je pričvrščena tudi glava, drugi na sredini in tretji prav pri dnu nog. Brez omejevalnika se nam lahko zgodi, da se v nekam trenutku naš stativ nepričakovano raztegne in kamera je na tleh. In, ko smo že pri nogah, preverite tudi, za kakšno podlago so primerne. Še najboljše je, če kupite stojalo, ki je primerno tako za snemanje na parketu kakor tudi na travnatem terenu. Ker je čas denar in moramo biti pri postavitvi kar se da hitri, je priporočljivo, da ima glava stojala tudi vodno tehtnico. S tem prihranimo veliko časa pri izravnavi horizontale. Obstajata dve možnosti. Ali je glava fiksna, kar pomeni, da ravnamo horizontalo z nogami stojala, ali pa je glava prožna (dražji modeli, a veliko bolj priporočam) in le s prilagajanjem glave, (skoraj) ne glede na položaj nog, poravnamo horizontalo. Če se vam zdi stojalo že pri prvem testu majavo, potem bi na vašem mestu poiskal takšno, ki deluje trdneje.

Drugi test: Poglejte, kakšna je glava. Ali se vam že na videz zdi bolj »plastik fantastik« ali je dovolj trdna? Ima možnost nastavitve navpične in vodoravne trdote (ne le s sistemom za zaklepanje vodoravno/navpičnega premikanja)? Vedeti morate, kako težka je vaša kamera, in preveriti, za kakšno težo kamere sta narejena glava in stativ. Nikakor ne smete presegati priporočljive teže, za katero je stojalo narejeno – raje obratno. Če imate možnost, potem že v trgovini namestite kamero na stojalo. Priročno je, če lahko na glavi snamete ploščico, ki jo pritrdite na kamero. Tako vam ni treba vsakokrat posebej priviti kamere na stojalo. Ploščico enostavno enkrat pričvrstite, in če ne posojate stojala prijateljem, lahko ostane prav tam. Ko se zgodi, da morate kamero hitro sneti s stojala in nekaj posneti iz roke, potem glava s snemljivo ploščico to omogoči v eni potezi. Ko imate kamero na stojalu, poizkusite navpični in vodoravni gib. Če ni snemljive ploščice in se pri navpično/vodoravnem gibanju karkoli zatika ali ne gre tekoče, škripa, cvili (kljub zagotovitvam prodajalca, da se bo sčasoma uneslo) in deluje zelo »poceni«, potem enostavno pozabite na to stojalo. Ne pozabite tudi na ročko. Ta je največkrat na desni strani, nekatera stojala pa ponujajo možnost prenosa na levo stran. Sicer neobičajno, a marsikdaj tudi uporabno. Pomembnejše se mi zdi, da si lahko ročko prilagajate svojim potrebam. Morda se kdaj zgodi, da je stojalo na najnižji točki in moramo ročko obrniti navzgor. Drugič imamo stojalo na najvišji točki in si moramo ročko obrniti navzdol. Ne priporočam nakupa stojal, pri katerih z ročko odtisnete tudi vertikalno gibanje glave. To pa je popolnoma neuporaben izum. Saj nikoli ne morate odtisniti navpičnega gibanja glave, ne da bi zatresli kamero. Si predstavljate, da snemate prireditev v enem kadru in ne morete vmes niti toliko pričvrstiti glave, da bi si vsaj za trenutek spočili roke?

Obvezno morate narediti še tretji test: Postavite kamero tako, da je objektiv pod kotom 90 stopinj glede na podlago. Zrahljajte navpično in vodoravno trenje (frikcijo), spustite kamero, in če obstane na mestu, je v ravnovesju. Če pa jo vleče naprej ali nazaj in stojalo/glava ne ponuja možnosti vodoravne umiritve kamere, pomeni, da vam bo kamero med snemanjem vedno vleklo v eno smer, zato boste veliko teže posneli zasuk. In vedno, ko se boste odstranili od stojala, ne da bi zatisnili vodoravno trenje, se bo vaša kamera prevrnila naprej ali nazaj. To pa lahko pomeni tudi poškodbo kakega vitalnega dela. Seveda obstajajo tudi manj praktične rešitve tega problema. In sicer tako, da spredaj ali zadaj obtežite kamero. Pa se vam to zdi praktično? Bi res lepili predmete na novo kamero?

Obstaja pa še tretja možnost: da enostavno dalje iščete ustrezno stojalo. In še nekaj. Ne poslušajte preveč prodajalcev, saj je njihova glavna dolžnost da vam prodajo!

Recimo, da vam je uspelo kupiti ustrezno stojalo. In greste na snemanje. Pred odhodom vam vseeno predlagam , da se pobližje seznanite z njim kar doma. Morda ima le eno malo »finto«, ki drži noge skupaj. In že lahko nastane problem.

NEKAJ PRAKTIČNIH NASVETOV

Ko se pripravljate na snemanje, vedno pazite na to, da so noge razširjene tako, da je stojalo fiksno. Določite višino in postavite ga na trdno podlago oz. noge močno učvrstite v podlago. Postavite si ga tako, da boste lahko, ne da bi se spotikali ob noge, speljali celoten 180- stopinjski zasuk. To pomeni: dve nogi naprej in eno nazaj. Preverite, ali je glava v ravnini (če nočete ravnega posnetka, vam predlagam, da je kamera pod kotom okrog 45 stopinj – naj bo očitno, da je nalašč postrani). Postavite se v »udoben« položaj oz. se pripravite na zasuk. Stopite tako, da ga boste izvedli s čim manj prestopanja, saj lahko vse to vpliva na potek. Trenje (recimo, da boste posneli vodoraven zasuk) si nastavite tako, da lahko mirno peljete kamero in končate kader, ne da vam potegne kamero nekoliko nazaj.

Sicer obstajajo tudi monopodi (enonožno stojalo z teleskopsko nogo), ki pa so bolj v uporabi pri fotografih. Čeprav sem na različnih snemanjih srečal tudi snemalce, ki so uporabljali monopode, pa sam s tem nimam izkušenj. Tako ne morem pisati o njihovi uporabi. Če ima kdo od bralcev izkušnje snemanja z monopodom, bom z veseljem prebral njegovo mnenje.

Sem pa na terenu srečeval snemalce, ki so si predeli ročko z desne strani na levo, in to tako, da je bila obrnjena v nasprotni smeri. Ko so snemali, so kamero sukali z levo roko, ki so jo imeli iztegnjeno predse. Meni se je to zdelo zelo »nefunkcionalno«. V takih primerih se sprašujem: »Ja, kje ste se pa tega naučili?«

Tudi snemanje s pomočjo stojala nam ni kar prirojeno. Predlagam vam veliko vaje. Le tako boste namreč postali pravi uporabniki tako kamere kot stojala. Želim vam čim mirnejše kadre.