Že pred odkritjem filma so znanstveniki v 18. stoletju odkrili nekatere napake v človeškem vidu. Med njimi tudi persistenco ali vztrajnost vida, na kateri temelji tehnični razvoj filma. Človeško oko ima lastnost, da zamuja z zaznavo svetlobnega signala in da si svetlobne dražljaje zapomni še nekaj časa, ko teh ni več.
PREDHODNIKI FILMA
To odkritje so na začetku uporabljali pri izdelovanju igrač, ki ustvarjajo iluzijo gibanja. Thaumatrop, mutaskop, zootrop so imena nekaterih, ki pa so jih včasih uporabljali tudi v »resne« namene.
Francoz Emile Reynaud se je s svojo napravo praksinoskop že zelo približal filmu. Toda osnovni tehnični pogoji za nastanek filma so izpolnjeni šele dvajset let pozneje, ko odkrijejo kolodijske mokre plošče, ki omogočijo kratke osvetlitve. Suhe želatinaste plošče pa povzročijo uporabo fotografije v znanstvene namene pri raziskovanju gibanj z zaporedji fotografij (kronofotografija). Ta pomeni tudi neposredno predhodnico filmu, ta pa začne svojo pot šele po odkritju celuloida, ki zadovolji zahteve po lastnostih, ki jih mora imeti fotografska podlaga. Ta mora biti narejena iz materiala, ki vzdrži velike napetosti, biti mora elastičen, čim tanjši in dovolj dolg.
KO GLEDALCI BEŽIJO IZ DVORANE ...
Tako so do 1890 postavljene vse komponente bodoče kinematografije. Thomas A. Edison in sodelavec W. K. L. Dickson 1891 določita obliko in dimenzijo filmskega traku, kar ostane standard za 35 mm film do danes. Brata Lumière skonstruirata napravo za snemanje, kopiranje in projekcijo filmov (1895). S tem se začne obdobje »gibljivih slik«. Brata Lumière posnameta prihod vlaka na železniško postajo v Parizu leta 1895 (zanimivost je, da so ljudje med projekcijo zbežali iz dvorane, ker so se bali, da bo vlak zapeljal s platna v dvorano) ter odhod delavcev iz tovarne. Vendar brata Lumière film dojemata le kot znanstveno igračko in ne vidita njegove prihodnosti.
PRVI »KREATIVCI«
S filmom se začne ukvarjati vse več ustvarjalcev in Georges Melies nastopi kot prvi kreativni filmski umetnik. Čeprav je kamera fiksirana na enem mestu, pa v svojih filmih, sestavljenih iz več povezanih kadrov, že uporablja rez, zatemnitev, odtemnitev, dvojno osvetlitev …
V začetku prejšnjega stoletja doživlja film najhitrejši razvoj v Ameriki. V filmih tega obdobja že uporabljajo rez kot izrazno sredstvo filma kakor tudi vzporedno montažo ter navpični in vodoravni zasuk. David W. Griffith uvede v film bližnje plane, spreminja položaj kamere iz dramaturških razlogov, krči prostor in čas z odstranjevanjem nepotrebnih veznih kadrov …
EKSPLOZIJA V EVROPI
Po 1. svetovni vojni se film seli v Evropo, kjer doživlja pravcato eksplozijo. V prvih povojnih letih je v Rusiji vrsta ustvarjalcev (Vertov, Kulešev, Eisenstein, Dovženko) raziskuje pomen montaže. V obdobju med 1919 in 1925 je razvoj filma zelo hiter tudi v Nemčiji. Tamkajšnji ustvarjalci pa poudarjajo delo kamere − zelo gibljiva kamera, subjektivna kamera … Kot ustvarjalci se pojavljajo Ernest Lubitsch, Fritz Lang in drugi. Večina jih zapusti Nemčijo in odide v Hollywood, nemški film pa doživi padec. V istem časovnem obdobju v Ameriki kraljujeta komedija in vestern.
HITER TEHNIČNI RAZVOJ IN PRODOR ZVOKA
Film vseskozi doživlja tudi zelo hiter tehnični razvoj: umetna svetloba, razvoj kamer in projektorjev, emulzij … Že od začetkov kinematografije pa so poskušali sliki dodati tudi zvok. Brez večjih uspehov do druge polovice dvajsetih let, ko so tudi tehnične izboljšave omogočale dokaj kakovostno reprodukcijo.
Načini snemanja in reprodukcije zvoka v filmu so:
• mehanični – najstarejši način
• optični (fotografski) – frekvenca zvoka, zapisana s številom svetlobnih sprememb – amplitudni zapis
• sistem variabilne gostote – zapis frekvence, glasnost, zapisana s kontrastom med črticami
• magnetni – omogoča veliko širše frekvenčno področje kot optični
Po drugi svetovni vojni prevzame film vodilno vlogo med mediji in doživi zelo velik tehnični napredek: barvni film, boljša kakovost slike, tehnične izboljšave kamer, projektorjev, stereo zvok, učinki …
PRODOR TELEVIZIJE IN ZAČETEK OBDOBJA VIDEA
Z razvojem televizije in njej specifične tehnike pa lahko opazimo zaton filma in prebijanje v ospredje novega (ne samo tehnološko) medija. Hiter razvoj elektronike povzroči spremembe v ustvarjanju in zapisu ter obdelavi gibljivih slik. Nastopi obdobje videa.
Čeprav se že konec šestdesetih let pojavijo ustvarjalci, ki poizkušajo elektroniko umetniško kreativno uporabljati (zelo znano ime je Nam June Paik) in se vrstijo številni poskusi v sedemdesetih, prinesejo šele osemdeseta leta prejšnjega stoletja pravi razmah in nakažejo prihodnost videa.
PREGLED RAZVOJA ANALOGNEGA VIDEA
Na eni strani se je dogajal hiter razvoj video tehnologije, ki je omogočala tudi veliko hitrejšo reakcijo na delo (takoj s terena v montažo in že v eter), z veliko cenejšim medijem, a tudi zelo neprimernim za kakršnokoli arhiviranje (že po par letih je signal zbledel – barve in zvok so se izgubili), na drugi strani pa je bila ovira še vedno drag in dolg postopek razvijanja filma ter prepisa na ustrezen format za predvajanje.
Trg je zahteval postopke (predvsem za pokrivanje dnevnih novic), ki so enostavni, poceni in dovolj kakovostni za dnevno predvajanje. Tako nekako se je začel razvoj videa in kaj kmalu so ga vzeli za svojega zlasti filmski ustvarjalci (ker je bil cenejši in je rabil za učenje), likovniki (kot umetniško zvrst – instalacije), ameriške feministke (medij, ki jim je omogočal širjenje idej) ...
2-palčni format
Video naprave, ki so uporabljale trak širine 2 palca (1 palec je 25,4 mm), so rabile le za profesionalne namene v televizijskih studiih, kjer je bila potrebna izredna kakovost magnetnega posnetka videosignala. Je pa bilo mogoče tak signal naprej obdelovati v montažnem postopku.
1-palčni format
Tako kot 2-palčni format je tudi 1-palčni rabil strogo v profesionalne namene v televizijskih studiih in raznih strokovnih ter reklamnih ustanovah. Ta format se deli na dva podformata − 1''B in 1''C.
Videorekorderji so konstruirani kot stacionarni ali prenosni. Uporabljajo magnetni trak na odprtih kolutih. Montažne sposobnosti video naprav 1-palčnega formata so za takratno obdobje (šestdeseta prejšnjega stoletja) zelo velike, saj so omogočale elektronski rez z nadaljevanjem (assemble) ali z vstavljanjem (insert) s takojšnjo kontrolo posnete slike ter dve do tri avdio sledi.
0,75-palčni format (U–matic)
U–matic je videosistem (format), ki uporablja magnetni trak širine tri četrtine palca. Leta 1969 ga je razvilo japonsko podjetje Sony za profesionalne potrebe (ENG – Electronic News Gathering – elektronsko zbiranje vesti), šolanje, izdelavo reklamnih filmov … Ime U-matic je sistem dobil zato, ker magnetni trak objame video boben v obliki črke U.
Obstajata dve izvedbi sistema U-matic: standardni U-matic LB (lowband) in U-matic HB (highband), predviden za profesionalno rabo.
0,5-palčni format
Med leti 1970 in 1979 je bilo razvitih kar nekaj videosistemov različnih proizvajalcev znotraj 0,5-palčnega formata, in to v kolutni ali kasetni izvedbi. Naj naštejem le nekatere:
- VCR (Video Cassete Recorder), Philips, 1970
- Cartrivision , CTI in AVCO, 1972
- Betamax, Sony, 1975
- VHS (Video Home System), JVC, 1976
- VCR – LVC (Longplay Video Cassette), Philips in Loewe Opta, 1976
- SVR (Super Video Recording), Grundig in ITT, 1978
- LVR (Linear Video Recording), Toshiba, 1978
- Video 2000, Philips in Grundig, 1979
Od navedenih sistemov bom opisal le VCR kot najstarejši amaterski analogni sistem, Betamax kot prehodni in VHS kot najbolj razširjen videosistem za domačo uporabo.
VCR
Razvil ga je Philips leta 1970 in je najstarejši videosistem v 0,5-palčnem formatu. Obstajajo tri izvedbe:
- VCR Standard
- VCR – LVC (Longplay)
- SVR (Super Video Recorder)
Zanimivo pa je, da izvedbe niso združljive med seboj. Kljub temu so vse tri izvedbe uporabljale enake videokasete, kjer sta oba koluta drug nad drugim.
Sistem VCR je omogočal montažni rez z nadaljevanjem (assemble) in rez z vstavljanjem (insert) kakor različne povezave med rekorderji in s tem presnemavanja.
Batamax
Videosistem Betamax je leta 1975 razvilo podjetje Sony kot amaterski videosistem. Druga podjetja, ki so tudi izdelovale video naprave sistema Betamax, so ga imenovale drugače (Beta, Betacord, Betaformat).
Sistem Betamax uporablja U-način vodenja traku okoli video bobna. Ta način vodenja traku omogoča, da je trak dobro napet tudi pri hitrem previjanju naprej in nazaj. Zaradi tega je bil sistem Betamax tudi prvi amaterski video sistem, ki je omogočal počasnejše ali hitrejše predvajanje slike od normalne hitrosti. Predvajana slika je bila sicer slabše kakovosti, a postopek je bil zelo uporaben.
Razvoj elektronike je omogočil razne izboljšave na video področju (nove snemalne elektronike, slikovni CCD-senzorji, integrirana vezja ...). Videosistem Betamax se je nadalje razvijal v naslednjih stopnjah:
1980 – prenosni rekorder Betamax
Medtem ko so bili stacionarni videorekorderji namenjeni za snemanje TV-programov doma, se je s prenosnim rekorderjem ter prenosno kamero področje delovanja zelo razširilo, zlasti na snemanje na terenu.
1981 – Betacam
Profesionalni kamkorder predvsem za potrebe ENG (Electronic News Gathering).
1984 – Betamovie
Amaterska izvedba kamkorderja. Namesto snemalne elektronike (cevi) so vdelali CCD.
1985 – SuperBeta
Rekorder, ki je omogočal montažni rez z nadaljevanjem (assemble) in z vstavljanjem (insert), montiranje zamrznjenih slikic (frame-recording) ter ločeno obdelavo zvoka.
VHS
VHS je najbolj razširjen videosistem za domačo uporabo, čeprav po kakovosti ni najboljši. Razvil ga je JVC leta 1976. Deli se na standardni, srednji in vrhunski – a še vedno ostaja v okvirih domače uporabe.
1980 – razvijejo prenosni način snemanja (kamera in rekorder sta ločena)
1984 –VHS-C (compact): razvili so ga, ker se je prvi amaterski kamkorder (Betamovie) »prijel« in ker se je pojavil nov videoformat Video 8 (Philips in Kodak).
1985 – VHS Movie: Panasonic se pridruži razvoju in razvije prvo kamero, ki uporablja veliko VHS-kaseto.
1985 – VHS HQ: približno za 20 % izboljšajo kakovost slike
1987 – Super VHS: zadnja stopnja izboljšave/razvoja videosistema VHS. Sicer so dosegli precejšnje izboljšave video slike (ločljivost se poveča z 240 na 400 vrstic), kar je za amaterske razmere velik dosežek.
Nekako istočasno (1983) je Philips ponudil trgu videoformat Video8, ki pa izhaja iz Sonyjeve ideje o traku širine 8 mm iz leta 1980. Še istega leta Sony predstavi prototip kamkorderja, ki naj bi uporabljal 8 mm magnetni trak in namesto snemalne elektronike slikovni senzor CCD (Charge Coupled Device). So pa predlagali format Video8 kot enotni sistem, saj je takrat na trgu vladal kaos formatov (VCR, Betamax, VHS, V2000).
1985 − Sony pošlje na trg prvi kamkorder videosistema V8 z vdelanim CCD-senzorjem. Od takrat je razvoj CCD-jev zelo hiter, saj so se potrdili kot zelo odporni proti udarcem, tresljajem, preosvetljitvi in zelo primerni za vdelavo v kamkorderje, saj ne zavzamejo veliko prostora.
1989 – Video8 nadgradijo v Video Hi8, ki je odgovor na JVC-jev razvoj sistema SVHS. Kakovostno sta si bila oba sistema dokaj izenačena.
Matjaž Mrak
