Toni, Andrej, Jurij, Matej, Mojca, Suzana, Ana in druga povabljena druščina (skupaj 12 oseb) sedijo okrog dolge lesene mize, na kateri ne manjka pijače in jedače. Tisti ob steni sedijo na klopi in so naslonjeni na krušno peč. Tisti pri oknu pa na stolih. Glasno se pogovarjajo, nazdravljajo, smejijo. Matej vstane in stopi do prenosnega CD-predvajalnika, ki je na okenski polici pri vhodnih vratih. Zamenja plošček ...
Tako nekako bi bil videti scenaristični opis prizorišča v planinski koči na Tonijevi rojstnodnevni zabavi. Pa ni moj namen danes pisati o scenarističnih prijemih. Morda kdaj pozneje. Ta zabava je bila res že pred nekaj leti. Čeprav nisem bil med udeleženci, pa sem vseeno imel to srečo, da sem si lahko ogledal posnetke, narejene po sistemu; imamo kamero, kdor pa ima še sekundo časa, naj malo posname dogajanje. Saj je čisto preprosto: pritisneš Start in, ko končaš, Stop.
KO SNEMALEC NAZDRAVLJA
Iz asortimana različnih snemalnih prijemov sem si zapomnil enega. In sicer: nekdo iz družbe se je odločil predstaviti kompletno zasedbo okrog mize in se vsega lotil dokaj domiselno. Začel s totalom celotne mize. Po par sekundicah je pohodil zum do konca in nameril na najbližje sedečega. Zatem začel dokaj nevešče vrteti kamero v desno od enega do drugega. Kar seveda ni narobe. Toda Andrej je čakal, da pride kader nanj, in ko je začutil kamero na sebi, je nazdravil snemalcu s kozarcem. To je našega tako imenovanega snemalca tako zmedlo, da je s kamero vred odzdravil oziroma odkimal nazaj. Sama akcija je bila v posnetku videti, kakor da bi se mu zvrtelo in da bo padel nazaj na hrbet (zasuk kamere navzgor) in takoj za tem, da bo padel na mizo (zasuk kamere navzdol). In seveda je takoj za tem nadaljeval s sukanjem kamere po drugih udeležencih. Ob normalni hitrosti posnetka je bilo to videti, kakor da ga je nekdo porinil. Šele ob počasnem pregledu posnetku, pa je bilo jasno, kaj se je zgodilo.
In zakaj sem se spotaknil prav ob ta posnetek. Več razlogov imam za to. Lahko bi se razpisal o njegovem pristopu k snemanju dane situacije. A ni to moj namen danes. Tokratna tema so praktični nasveti za čim mirnejše rokovanje z kamero, ob predpostavki, da ne uporabljamo stojala.
KAJ JE ZUM IN KAKO RAVNATI Z NJIM
Za sam začetek prvi nasvet. Zum. Kaj je to? Vse današnje kamere za širšo potrošnjo imajo zum objektiv. Kakor ste verjetno že sami ugotovili, nam ta ponuja spremenljiv obseg: od širokokotnika, s katerim zavzamemo tako rekoč celotno dogajanje, prek normalnega (približek našemu vidnemu kotu) do telefoto objektiva, s katerim si dani objekt zelo približamo. Zum nastaja s premikanjem leč znotraj objektiva. Tako govorimo o goriščni razdalji (od tod tudi informacija koliko milimetrski je objektiv – informacija je dana z upoštevanjem dolžine goriščnice). Ko zumiramo do telefoto objektiva, je goriščnica najdaljša (200, 300, 500 mm). In ko odzumiramo do širokokotnega objektiva, je goriščnica najkrajša. Ko kupujemo kamero, je za nas pomemben podatek o razmerju med eno skrajno dolžino goriščnice (širokokotnik = 3,2 mm*) in drugo (telefoto = 32 mm*). S tem dobimo podatek o 10x optičnem zum objektivu. Če to prenesemo v format leica (35 mm film) je naš podatek 3,2 – 32 mm ekvivalent 46,2 – 462 mm*. Digitalni zum pa je le še dodatno povečevanje pik, kar pomeni da gre tudi na škodo kakovosti zapisa.
OK. Tehnična definicija je jasna. Obstajajo pa še druge. Recimo: »futer« za potrošnike, prodajno−oglaševalski koncept ali pa najpogostejše vprašanje med lastniki kamer: »Koliko zuma pa ima tvoja kamera?«
Pa poglejmo na zum z drugega zornega kota; predstavljajte si zum kot 1 m dolgo ravno palico. Ko je zum/objektiv v najbolj razširjenem položaju (širokokotni objektiv – najširši vidni kot objektiva, kot ga nam omogoča kamera), je to videti tako, kot da držite palico med palcem in kazalcem približno v višini očesa, ostanek palice pa nam gleda prek ramena nazaj. Opazujemo konico, ki jo držimo med prstoma. Kaj se z njo dogaja? Mirna je prav toliko, kolikor je mirno naše telo! In prav tako so mirni tudi naši posnetki, ki jih zajemamo s širokokotnim objektivom. Zdaj pa našo palico premaknimo med prstoma naprej, da držimo konico še vedno med palcem in kazalcem, s to razliko, da je tisti del palice, ki je bil prej med našima prstoma, zdaj oddaljen en meter in ga lahko opazujemo. Kaj se dogaja? Trese se! Zelo težko ga umirimo. In isto se dogaja tudi z našo sliko, ko snemamo s teleobjektivom (vidni kot objektiva je najožji, kot nam ga omogoča kamera). Objekti na drugi strani objektiva kar skačejo v kadru. Če pa pri tem uporabimo še digitalni zum – takrat pa se tresljaji le še povečajo. Zatorej: ko snemamo prostoročno, se izogibajmo pretirani uporabi teleobjektiva. S tem se že v zasnovi izognemo pretiranemu tresenju. Raje naredimo REZ! In se fizično premaknimo bližje našemu objektu. Pa tudi sama optično zumirana vožnja je zelo nenaravna v primerjavi z našim gibanjem. Saj se glede na to da se bližamo objektu, istočasno zmanjšuje tudi vidni kot. To pa je daleč stran od realnega primika, ki ga dosežemo, ko predmet pogledamo od bližje. Zatorej, če pozorno gledate filme, boste opazili, da se redkokdaj zgodi optična vožnja. Tam uporabljajo fizično vožnjo (tračnice, fiksna kamera, žerjav … ali pa kamero na ramenu) za primike/odmike kamere k objektu ali od njega brez spremenjene goriščnice objektiva, kar deluje veliko naravneje.
KAKO DRŽATI KAMERO?
Tukaj je nekaj nasvetov, kako držati kamero, da se izognemo prevelikemu tresenju:
• Držite jo z obema rokama
• Naslonite jo na ramo
• Uporabite svoje telo tudi kot oporo
• ali pa uporabite razne predmete na učvrstitev telesa.
Za kratke, enostavne kadre, ko snemamo v gibanju, je marsikdaj zadovoljivo držati kamero v rokah – pod pogojem, da se gibamo mirno, tekoče, usklajeno.
Za ročne kamere je najbolje, če jih držimo z obema rokama: z desno roko preko držala na objektivu; z levo roko pa pod kamero. Večina kamer ima vdelan stabilizator tresljajev. No, ne bodite tako prepričani, da boste le z vključitvijo stabilizatorja odpravili vse tresenje. Stabilizator tresljajev ima pri hitrih zasukih prav nasproten učinek. Namreč: poskuša stabilizirati naš zasuk, kar pripelje do učinka v sliki, ki je podoben stroboskopskemu.
Kamere z večjimi objektivi je priporočljivo držati z desno roko v držalu, ki je na objektivu in katerega trak si pričvrstimo do te mere, da je kamera varna v naših rokah; z levo roko pa držimo pod objektivom, tako da lahko s palcem in kazalcem tudi ostrimo.
Prenosne kamere večjega formata imajo tako ali tako že na kameri vdelan nastavek/naslon za ramo. Tako da kamera počiva na desnem ramenu. Desno dlan imamo v držalu, levo roko naslonjeno na objektiv in jo uporabljamo za ostrenje, vodenje zaslonke in ročnega zuma (vse to velja ob predpostavki, da nam model kamere omogoča ročno ostrenje, vodenje zaslonke na objektivu in ne nekje na strani kamere ter preklop motorja, ki poganja zum iz servo na ročno nastavitev).
Se pa velikokrat zgodi, da si lahko pri umiritvi kadra pomagate tudi z različnimi pripomočki v bližini snemanja (glej slike).
STABILNA, A MEHKA DRŽA
Sčasoma boste ugotovili, da tudi ko držite kamero v roki, jo ne stiskajte tako močno, da se že vsak vdih in minimalen premik telesa pozna na tresenju slike. Predstavljajte si, da na kamero namestite še prenosno luč, kompendij s filtrom ali več njimi, morda še kako (širokokotno ali tele) predlečo … Vse to dela našo, če tudi tako lahko kamero, iz trenutka v trenutek težjo in mišice vse bolj trpijo. Telo se vse bolj krči in tresljaji so čedalje očitnejši. Ko snemamo, moramo biti vedno v položaju, v katerem smo stabilni, a istočasno mehki in pripravljeni reagirati na nepredvideno dogajanje.
DIHANJE
Priporočljivo je dihanje s prepono (trebušnim delom). Če pa je mogoče, potem predlagam, da pred kadrom močno vdihnete, rahlo izpustite zrak iz pljuč (recimo četrtino vdihanega zraku), ostanke zadržite, naredite svoj kader in šele po ustavitvi kamere izdihnete. Podobno tehniko uporabljajo potapljači na dah, s to razliko, da se ti nadihajo do rahle vrtoglavice in šele nato zadržijo nepoln dih.
KAJ PA GIBANJE S KAMERO?
Ni se lahko gibati naokoli med snemanjem, ne da bi se slika ne tresla, poskakovala ali nagibala z ene na drugo stran. Najboljša metoda je, da preverimo, ali sta naša komolca stisnjena k telesu, da ne stojimo, kot da bi imeli kol v zadnjici, ampak z rahlo upognjenimi koleni, tako da amortiziramo vsak korak. Vedno imejte odprti obe očesi, tako da z desnim (ponavadi) gledate v okular, z levim pa oprezate za ovirami.
Nevarno je snemati in hoditi nazaj. V takih primerih je priporočljivo delati v paru z asistentom (ali nekom, ki mu zaupate), ki najverjetneje takrat nosi kako pomožno luč, mikrofon ali stojalo … Ta naj vas vodi tako, da vas drži za ramo ali pas.
Če akcija od vas zahteva zasuk kamere, potem vam predlagam, da se postavite s telesom na sredino zasuka, stopite v širino ramen ali celo malo bolj narazen. Ko začnete vrteti kamero, ste v eni skrajni točki in se med akcijo zavrtite v bokih (mehka kolena!) do druge skrajne točke. Če snemate panoramski zasuk, bodite pazljivi, da ta ne bo prehiter, saj boste kot rezultat dobili nečitljiv zbris, ki pa je lahko uporaben kot učinek pri montaži.
Pri gibanju s kamero predlagam, da je objektiv v najširšem vidnem območju (širokokotni), kajti že tako se med hojo pojavljajo tresljaji, s spreminjanjem objektiva (goriščnice) pa se le še dodatno večajo. Sčasoma, ko pridobite mehkobo gibanja, lahko uporabljate tudi zum, a le zmerno. Ne pozabite, da praksa dela mojstra. Torej, snemajte in kritično pregledujte svoje materiale ter postopoma odpravljajte napake.
* Podatek velja za kamero JVC GZ – MC 500
Matjaž Mrak
