Poskusite se spomniti na vso opremo, ki ste jo kupili v zadnjih 10–15 letih, in ugotoviti, kaj ni več združljivo med seboj ... Smo v obdobju digitalnih formatov. In kar zadeva trg, zopet vlada zmeda. Ali drugače – razvoj je izjemno hiter in odločitve, katero opremo kupiti, so čedalje težje oz. zahtevajo nekatera nova znanja.
Če kar na začetku poskušamo postaviti ločnico med amaterskim (izraz se mi zdi na trenutke žaljiv – zato bom raje uporabljal izraz neprofesionalni oz. potrošniški) in profesionalnim, ugotovimo, da to ne bo tako lahko. Kajti velikokrat se zgodi, da ljudje, katerih resen konjiček je video (neprofesionalci), uporabljajo profesionalno opremo, in obratno. Neprofesionalna oprema se pojavi v profesionalnih produkcijah. Tako lahko na primer za kamero Sony HDR-FX1 zasledimo, da jo v spletu uvrščajo med potrošniške (consumer) video izdelke, njeno mlajšo sestro HVR-Z1E pa med profesionalne (professional) video izdelke, čeprav obe spadata v skupino kamer za HDV-formate. Ločnico je dokaj težko postaviti. Pa čeprav razlike so. Recimo za začetek: stiskanje (kompresija).
DIGITALNO STISKANJE
Vsi potrošniški in večina profesionalnih video formatov uporabljajo določeno stopnjo video stiskanja. Delimo ga, recimo, na »brezizgubno« in »z malimi izgubami«.Pri brezizgubnem stiskanju ni opaznih razlik med originalom in stisnjeno kopijo. Tako lahko govorimo o kakovosti, ki iz generacije v generacijo ostaja ista. Je pa težava v tem, da je oprema, ki deluje na ravni brez izgub, tehnično zelo zahtevna in zelo draga – navadnemu potrošniku nedosegljiva.
Drugi video in avdio načini stiskanja izločijo (stisnejo) podatke do stopnje, ko je snemanje (zapisovanje) in predvajanje tehnično lažje (beri: cenejše). Od tu naprej pa se ukvarjamo z vprašanjem, kolikšno je stiskanje. In ko ostro oko opazi prve deformacije slike, govorimo o stisnjeni sliki z izgubami.
STISKANJE V PRAKSI
Če začnemo s 100 biti podatkov in jih stisnemo v 50 bitov, dobimo razmerje 2 : 1. Če še naprej stiskamo naš original v 25 bitov, dobimo razmerje 4 : 1.
Pri videu lahko uporabljamo stiskanje v razmerju 2 : 1, ne da bi opazili kakršnekoli izgube kakovosti. Kolikor je znano, lahko video stisnemo do razmerja 10 : 1, pa še vedno ne opazimo pomembnejših razlik. Če bi sliko stisnili do razmerja 20 : 1, bi še vedno (pod pogojem, da imamo res kakovosten original) dobili kakovostno sliko, toda ostro oko opazovalca bi že opazilo razlike. In če bi stiskanje stopnjevali do 50 : 1 in dalje, bi razlike med originalom in stisnjenim videom postajale vidnejše in za oko moteče (videti je kot kockasta slika).
Lahko naredite preizkus. Če imate DVD-snemalnik, ki lahko nastavite različne stopnje kakovosti snemanja, posnemite kakšno sekvenco na različnih kakovostnih stopnjah (HQ, SP, LP, XLP …) in opazujte razlike.
Večina digitalnih formatov deluje znotraj stiskanja. Najvišje so uvrščeni kamkorderji s tako imenovanim »no compromise« digitalnim formatom (stiskanjem), ki ga označimo s 4 : 2 : 2 (tako imenovano barvno vzorčenje − color sampling) in ima minimalno stiskanje. Čeprav je to nekoliko bolj tehnično, pa je video stiskanje vedno (v navodilih …) izraženo s številkami, in zdi se mi zelo uporabno, da jih znamo brati. Prva številka nam ponazarja svetlost (luminanco) oz. črni in beli del slike. Drugi dve števili se nanašata na zapis (ponovitev) barv video signala.
Če se to zdi preveč zapleteno, potem recimo takole:
4 : 4 : 4 je čisti video signal, 4 : 2 :2 pomeni minimalno in neopazno stiskanje, 4 : 1 : 1, ki se najbolj pojavlja med DV-kamkorderji, ponuja dovolj kakovosten zapis/stiskanje tudi za kaj več kot le domačo uporabo.
Kaj te številke pomenijo, bomo videli kasneje. Je pa za formate 4 : 2 : 2 (barvno vzorčenje) znano, da imajo veliko večji tudi pretok informacij oziroma stopnjo vzorčenja (sampling rate). V to poglavje bi na prime postavil Sonyjevo Digital Beto in Panasonicovo AG-HVX200 (formata P2).
Drugi kamkorderji delujejo znotraj formata 4 : 1 : 1 (DV, DVCAM, DVCPRO) in so že podvrženi večjemu območju stiskanja. Razlike so opazne, recimo, ko se lotimo dela z barvnim ključem (modro ali zeleno ozadje), po angleško chroma key.
Četudi bi postavili oba formata 4 : 2 : 2 in 4 : 1 : 1 ob bok drug drugemu, sprva skoraj ne bi opazili razlik v kakovosti slike. Le res izostren pogled opazovalca bi opazil razliko. Ta je opazna v postprodukciji (montaža, razmnoževanje, uporaba kompleksnih posebnih učinkov …).
Kodek MPEG
MPEG−2 je standardiziran format (kodek), ki uporabljajo kamere za zapis, DVD- prikazovalniki za branje, po predlogu EBU (European Broadcast Union) pa je tudi format za evropski model HDTV.
MPEG−4 je format/standard (kodek) prihodnosti. Uporabljen je/bo v vseh multimedijskih napravah, za internetno in GSM/UMTS-telefonijo ter v HD-formatu.
RAZLIKE MED FORMATI BARVNEGA VZORČENJA
Tabele spodaj nam ponazarjajo razlike med formati barvnega vzorčenja. Označba BW (črno-belo) prikazuje svetlostni (luma) zapis v intervalu, označba C (barva) pomeni število, kolikokrat se zapiše oz. ponovi barva v intervalu. Večkrat kot se C (barva) ponovi, boljša je kakovost slike.
Izhodišče je format 4 : 4 : 4 (nestisnjena oblika video zapisa). Račun je potem popolnoma enostaven. Bližje kot smo nestisnjenemu zapisu – boljše orodje imamo.
| Format 4 : 4 : 4 | |||
| BW / C | BW / C | BW / C | BW / C |
| BW / C | BW / C | BW / C | BW / C |
| BW / C | BW / C | BW / C | BW / C |
| BW / C | BW / C | BW / C | BW / C |
| Format 4 : 2 : 2 | |||
| BW / C | BW | BW / C | BW |
| BW / C | BW | BW / C | BW |
| BW / C | BW | BW / C | BW |
| BW / C | BW | BW / C | BW |
| Format 4 : 2 : 0 | |||
| BW / C | BW | BW / C | BW |
| BW | BW | BW | BW |
| BW / C | BW | BW / C | BW |
| BW | BW | BW | BW |
| Format 4 : 1 : 1 | |||
| BW / C | BW | BW | BW |
| BW / C | BW | BW | BW |
| BW / C | BW | BW | BW |
| BW / C | BW | BW | BW |
Sicer se nisem trudil s tabelami zato, da bi se jih učili na pamet. Daleč od tega. Vseeno pa se mi zdi primerjava dovolj očitna, da si znamo vizualizirati razlike. Prodajalec nam ne bo postregel s temi podatki kar sam od sebe. A vse to je zapisano v navodilih kamere. In tako se boste laže odločili za model, ki ustreza vašim potrebam oz. boste laže videli razlike med modeli.
Format 4 : 2 : 2, združen s široko uporabnim stiskanjem, bolj znanim pod imenom MPEG-2, je eden izmed najbolj uporabljanih oziroma priljubljenih, tako za profesionalne kot za neprofesionalne zapise. Pomemben dejavnik je pretok podatkov (bit rate).
Pretok podatkov določi količino prenesenih podatkov za sliko in zvok v časovni enoti (8, 15, 20 Mb/s). Verjetno ste že sami pekli DVD/CD in ste se znašli pred vprašanjem nastavitve pretoka podatkov. Višje kot ste ga nastavili, večjo kakovost ste dosegli in več prostora je zapis zavzel. Velja? Kar enostavno pomeni: višji kot je pretok, kakovostnejši je zapis.
PREDNOSTI DIGITALNIH FORMATOV PRED ANALOGNIMI
Digitalni formati imajo pred analognimi veliko prednosti. Poglejmo le nekatere:
• Kopiranje se izvrši tako rekoč brez izgub. To je zelo pomembno v postprodukciji, kjer se naredi kar nekaj generacij video medija.
• Gradivo v digitalni obliki lahko naložimo v računalnik brez kakršnega koli pretvarjanja (brez izgub).
• Digitalne videokasete so primernejše za arhiviranje.
• Kakovost digitalnega zapisa je občutno boljša od analognega zapisa.
Kaj pomeni pretok podatkov
Ko primerjate kamere med seboj, se ustavite tudi pri podatku, ki ponazarja pretok podatkov (primer: DV format, 8-bitni, 25 MB/s, DV-stiskanje 4 : 2 : 0). Večji kot je pretok podatkov, boljše je za nas. Stiskanje pa smo že predstavili:
GLAVNI POTROŠNIŠKI VIDEO FORMATI
Digital 8
Ta Sonyjev format je nadgradnja Hi-8 (analogni format). Za zapis uporablja kasete Digital 8 ali Hi-8 (v tem primeru lahko na 90-minutne kasete Hi8 posnamemo 60 minut gradiva v zapisu Digital 8). Lastniki formata Hi 8, ki so kupili nove kamere Digital 8, lahko stare posnetke Hi-8 brez težav gledajo na kamerah Digital 8. Opremljeni so z vsemi potrebnimi izhodi (analogni izhod, izhod i.Link). Sony še vedno na trgu ponuja kamere serije DCR-TRV. Cenovno so v istem okviru kot kamere MiniDV − okrog 350 evrov.
Mini DV
Večina potrošniških digitalnih kamkorderjev uporablja kot medij za zapis videokasete Mini DV, ki so manjše od navadnih avdiokaset. So razmeroma poceni in jih je moč kupiti tako rekoč vsepovsod (od specializiranih trgovin do bencinskih črpalk). Nekateri modeli so že tako majhni, da jih lahko spravimo v žep srajce ali hlač (Panasonic XDR-S100). Le redki še niso opremljeni z izhodom FireWire / IEEE 1394 / i.Link, ki omogoča prenos podatkov iz kamere v računalnik in nazaj (za možnost nazaj preverite pri prodajalcu ali v navodilih). Cene se gibljejo okrog 350 evrov.
Micro MV
Sony je poleg že dveh potrošniških formatov (Digital 8 in MiniDV) na trgu predstavil še format Micro MV. Izdelki so zbrani v družini DCR–IP. Po svoji obliki so majhni. Za zapis (MPEG-2) uporabljajo kasete Micro MV. Cene se gibljejo okrog dobrih 1000 evrov.
SD in HDD
Leta 2005 se pojavijo kamkorderji (JVC-jevi), ki za medij zapisovanja uporabljajo pomnilniške kartice, že dovolj »velike« za okrog 60 minut posnetkov pri najvišji kakovosti. Trenutno na trgu dobimo Panasonicov SDR-S100 (glej test), JVC GZ-MC500 …
SD-kartice se mi zdijo primernejše od HDD-ja (čeprav so prostorsko omejene), ker v njihovi sestavi ni vrtljivih delov. S tem se zmanjša možnost poškodb pri padcu ali večjih tresljajih. Opremljeni so z izhodom USB 2, ki omogoča do 12-kratno hitrost prenosa. Cene dosegajo okrog 1500 evrov.
Že leta 1997 je Hitachi predstavil prvi kamkorder, ki je za medij zapisovanja uporabljal trdi disk. Kamere, ki imajo v svojem srcu vdelan trdi disk (kapacitete do 30 GB), prenesejo od 7 pa do celih 37 ur videa (odvisno od kakovosti zapisa). Opremljene z izhodom USB 2 ali FireWire/IEEE 1394/i.Link za prenos podatkov v računalnik. Na trgu se pojavlja kar nekaj modelov: JVC GZ-MG, Sony DCR-SR90E in drugi. Kakorkoli že, v notranjosti kamere so vrtljivi deli (HDD), ki so občutljivi na tresljaje, padce … Predvsem se mi zastavlja vprašanje arhiviranja. Morda se sliši malce konzervativno, a še vedno bolj zaupam kasetam. Cena? Od 600 evrov dalje.
DVD-kamkorderji
Majhni, okretni, uporabniku prijazni. Kot medij zapisovanja uporabljajo male DVD-je. Prednost, na katero stavijo proizvajalci, je, da lahko takoj po končanem snemanju in dokončanju diska tega vstavimo v DVD-predvajalnik in že uživamo. Pomanjkljivosti: medij v najvišji kakovosti prenese le kakih 20 minut gradiva. V najslabši sicer skoraj uro, a je kakovost zelo podobna starim VHS-om. Ko je disk dokončan, bi pa hoteli kak kader odvzeti, moramo za potrebe videomontažnih programov raztegniti zapis, kar pa lahko vpliva na kakovost …Cena? Okrog 800 evrov.
HDV-kamkorderji
Kaj je HDV? HDV (High Definition on DV) je potrošniški video format visoke ločljivosti, ki so ga razvila podjetja Sony, JVC, Canon in Sharp. HDV je format 16 : 9, ki omogoča dveh vrsti zapisa slik; 50i (interlace – prepletanje: dve polsliki sestavita eno sliko) ter 25p (progressive – progresivni zapis: ni več polslik). Kot medij zapisa uporabljajo standardne DV-videokasete. Kamere so opremljeni z izhodom IEEE 1394/FireWire/i.Link za prenos podatkov iz kamere v računalnik in obratno.
Format HDV1 (JVC) uporablja 19 Mb pretok podatkov pri ločljivosti 1280 x 720. HDV2 (Sony in Canon) uporablja 25 Mb pretok podatkov pri ločljivosti 1920 x 1080.
Narediti ločnico med neprofesionalnim in profesionalnim je na tem področju zelo težko. Bolj kot sam zapis tukaj odločajo druge značilnosti kamere: koliko (1, 3) slikovnih tipal in kakšne velikosti ( tretjina palca, četrtina palca …) objektiv, možnost ročnih operacij, nastavitev v drobovju, vhodov za zunanje vire (na primer mikrofon XLR), prenos podatkov v računalnik … Modelov na trgu je vse več, čedalje manjših, s cenovnimi odstopanji od 1500 do 6000 evrov in več. Trenutno najbolj vroči modeli tudi na našem trgu v seriji HDV so: Canon XL-H1 (HDV), Panasonic AG-HVX200 (P2/DVCPRO HD), Sony HVR-Z1U (HDV/DVCAM), JVC GY-HD100 (HDV/DV).
Naj še poudarim, da HDV ni isti format kot HDCAM!
Matjaž Mrak
