V tem prispevku se ne nameravamo dotikati cen različnih modelov, niti ne želimo izbrati modela, ki bi bil najboljši. Želimo le razložiti, kaj nekateri pojmi, s katerimi se srečujemo pri nakupu, pomenijo. Tako se bomo lažje pogovarjali s prodajalcem, okvirni izbor pa lahko naredimo tudi že v spletu.

AH, TI MILIJONI PIK

Prvi pojem, ki sploh ni najpomembnejši, je »število pik«. Mirne duše lahko zapišemo, da je večanje števila pik čista marketinška poteza. Kompaktni fotoaparati v nobenem primeru ne potrebujejo 7 ali milijonov pik. Še to je preveč. Na tako majhnem tipalu, ki je vgrajeno v tak kompaktni aparat, so prej v napoto kot v korist. Torej naj nas pri nakupu nikakor ne vodi število pik, ki jih ima tipalo. Če že, je pomembneje koliko pik premore zaslon na zadnji strani aparata.

PROTI TRESENJU ROK

Umirjanje slike je sicer pomembno pri daljših goriščnicah, ki pa jih kompaktni aparati praviloma nimajo. O tem nekoliko pozneje. Umirjanje slike je v kompaktnem razredu večinoma narejeno programsko. Programska oprema v fotoaparatu nekoliko dvigne občutljivost ISO in nato zajame fotografijo s krajšim časom zaklopa. Pri takih fotografijah se običajno pojavi nezaželen šum. Zakaj sploh potrebujemo umirjanje slike? Ko držimo fotoaparat in se pripravimo, da bomo posneli kader, se nam hočeš nočeš nekoliko trese roka. Gre za izredno majhne premike, ki na večji razdalji postanejo veliki. Če so časi zaklopa predolgi, se to pozna na zamaknjeni oziroma streseni fotografiji, česar največkrat ne želimo. Pravilo je: toliko milimetrov, kot je goriščna razdalja, s takim časom še lahko posnamemo korektno fotografijo.

ČAR ZUMIRANJA

Zum je pojem, ki nam pove, za koliko lahko predmet približamo. Pri kompaktnih fotoaparatih govorimo o 3-kratnem, 5-kratnem, 10-kratnem. Za osvetlitev tega pojma si najprej na kratko poglejmo, kaj pomeni goriščna razdalja v mm in kako je vse skupaj povezano z velikostjo v fotoaparat vgrajenega tipala. V primerjavi s klasičnimi fotoaparati na filmski trak imajo digitalni fotoaparati vgrajeno tipalo, s katerim zajemajo sliko. Pri klasičnih filmih je bila velikost posnetka na filmu 36 x 24 mm. Če ima digitalni fotoaparat tipalo te velikosti, govorimo o polnem formatu – full frame. Tako velikost tipala dosegajo le zrcalnorefleksni digitalni fotoaparati profesionalnega razreda. Vsi drugi imajo manjša tipala. V tem primeru govorimo o t. im. crop faktorju.

Pri Canonovih polprofesionalnih aparatih so tipala velikosti 22,3 x 14,9 mm. V tem primeru gre za crop faktor 1,6, saj je 14,9 mm x 1,6 = 24 mm in podobno 22,3 mm x 1,6 = 36 mm. Pri Nikonu je crop faktor 1,5., pri Olympusu pa 2. Zakaj sploh govorimo o crop faktorju? Zakaj je pomemben? Na objektivih so običajno zapisani mm, kar pomeni goriščno razdaljo. Če recimo piše na objektivu 50 mm, pomeni, da to velja le za format Leica oziroma tipalo full frame. Pri Nikonu se teh 50 mm preračuna v 75 mm, pri Olmpusu pa v 100 mm. Kaj to pomeni? Iz tega vidimo, da je pri Olympusu že 50 mm objektiv, v bistvu teleobjektiv. Pomeni, da imamo lahko pri Olympusu manjše objektive, s katerimi dosežemo enak rezultat, kot recimo pri Canonu ali Nikonu. Seveda ni vse zlato, kar se sveti. Kar pridobimo pri teleobjektivih, izgubimo pri širokokotnih. Če želimo posneti motiv pri širokem kotu, kjer so objektivi od 14 mm do nekje 24 mm, smo v tem primeru na slabšem.

Zdaj si poglejmo še, kako se izračuna zum. Račun je čisto preprost. Goriščnice delimo med seboj in dobimo večkratnik zuma. Ker gre za razmerje, dobimo enak rezultat ne glede na to, ali opravimo pretvorbo s crop faktorjem ali ne. Torej, če na objektivu piše 70 mm – 210 mm ima ta objektiv 3-kratni zum (dimenzijo objektiva smo navedli kot primer, saj tak objektiv ne obstaja). Vzemimo za primer kompaktni fotoaparat z objektivom 37 mm do 260 mm (Olympus Stylus 1010). Razmerje je 7. Torej ima aparat 7-kratni zum.

Na objektivih imamo poleg mm zapisane tudi vrednosti zaslonke. Te vrednosti nam povedo, kako svetlobno močan je objektiv oziroma kolikšna je največja odprtina zaslonke skozi katero pada svetloba na tipalo. Večjo odprtino premore objektiv, kakovostnejši in seveda dražji je. Če sta zapisani različni vrednosti, potem je zaslonka spremenljiva. To pomeni, da objektiv pri krajših goriščnicah bolj odpre zaslonko kot pri daljših. Kakovostni zum objektivi imajo fiksno zaslonko prek celotnega področja s čim nižjo vrednostjo. Recimo f/2.8. Objektivi s fiksno goriščno razdaljo pa imajo lahko tudi nižje vrednosti zaslonke, f/1.2 ali f/1.4. Uporabljamo jih predvsem pri portretiranju, saj imajo majhno globinsko ostrino.

Moj mikro April 2009 | Milan Simčič