V zadnjem času je trg preplavljen s takšnimi in drugačnimi fotoaparati. Nekdo, ki niti točno ne ve, kaj naj izbere, se bo težko odločil oziroma bo njegova odločitev bolj ali manj prepuščena prodajalcu v trgovini. Pa si najprej poglejmo, kako izbrati fotoaparat. Za začetek se vprašajmo: Za kaj ga bomo potrebovali? Kaj nameravamo fotografirati? Ga želimo imeti vedno pri sebi? Smo pripravljeni na kreativno fotografiranje ali želimo le aparat, na katerega bomo pritiskali in se ne želimo ukvarjati z nastavitvami. Vsak izmed nas ima svoje zahteve, zato si poglejmo nekaj prednosti in slabosti kompaktnih in zrcalnorefleksnih fotoaparatov (DSLR).
KOMPAKTNI FOTOAPARATI
So mali fotoaparati, ki nimajo izmenljivih objektivov. Kompaktni fotoaparati so primerni za vsak žep, saj jih imamo lahko vedno pri sebi. Zaradi majhnega objektiva (po premeru) na tipalo ne pade veliko svetlobe. Posnete fotografije so pri zadostni količini svetlobe zadovoljive, težave pa nastanejo pri slabših svetlobnih razmerah. V tem primeru ne pomaga niti dvig občutljivosti tipala (ISO), saj s tem večamo le šum, kakovost fotografije se s tem žal ne povečuje. Tipala v kompaktnih fotoaparatih so podobno kot objektivi zelo majhna. Ne pomaga niti povečevanje števila pik (pikslov) na tipalu, ker z večanjem števila pik na enaki površini, ne pridobivamo, ampak izgubljamo. Če želimo imeti več točk na enaki površini, morajo biti te točke manjše, kar tudi prispeva večjemu šumu. Torej, če na kratko povzamemo, kompaktni fotoaparati niso najprimernejši za fotografiranje v slabih svetlobnih razmerah. Zaradi majhnosti ne pomaga niti vgrajena bliskavica, ki je prešibka za tako širok kot, kot ga pokrivajo objektivi v kompaktnih fotoaparatih.
Velika prednost pa je preprosta uporaba. Ni se nam treba ubadati z nastavitvami, saj vdelana avtomatika poskrbi za nastavitev beline, zaslonke in časa osvetlitve tipala. Izbrati moramo le kompozicijo. S kompaktnimi fotoaparati lahko tudi posnamemo filmček, kar nam večkrat pride zelo prav. V zadnjem času je iz kompaktnih fotoaparatov izginilo iskalo. Namesto njega uporabljamo kar zaslon na zadnji strani. Prednost je v tem, da vidimo na zaslonu skoraj točno to, kar bo pozneje zapisano na fotografiji. Slabost pa je, da s tem izrabljamo baterijo. V močnem soncu je zaslon na zadnji strani praktično neuporaben, saj ne vidimo, kaj slikamo.
ZRCALNOREFLEKSNI FOTOAPARATI
Sem sodijo praviloma večji fotoaparati. Zrcalnorefleksni se imenujejo zato, ker imajo pred tipalom nameščeno zrcalo. To zrcalo nam omogoča, da prek okularja vidimo skozi objektiv. V trenutku, ko pritisnemo na sprožilec, se zrcalo umakne, in za čas, ki ga nastavimo kot čas zaklopa, se osvetli tipalo. Tako nastane fotografija. Zrcalnorefleksni fotoaparati imajo tudi izmenljive objektive, ki nam omogočajo večjo kreativnost, predvsem z globinsko ostrino. Pri kompaktnih fotoaparatih je goriščnica tako majhna, da je na fotografiji vse ostro, če seveda nismo med fotografiranjem premaknili fotoaparata. Na zrcalnorefleksne fotoaparate pa lahko namestimo objektive z različnimi goriščnimi razdaljami, posebne objektive, kot so recimo ribje oko in podobno. Večina zrcalnorefleksnih fotoaparatov ima vgrajene bliskavice, ki so močnejše (vodilno število) od tistih v kompaktnih fotoaparatih. Boljši modeli pa imajo tudi možnost priključitve zunanje bliskavice. Poleg vseh prednosti pa je tudi nekaj slabosti, če jih seveda lahko tako imenujemo. Zrcalnorefleksni fotoaparati so precej težji in okorni. Za prenašanje pripadajoče opreme (objektivi, bliskavice …) potrebujemo fotografsko torbo. Poleg tega potrebujemo tudi nekaj tehničnega znanja o nastavitvah fotoaparata. Boljši ko je fotoaparat, več »ročnih« nastavitev je potrebnih in s tem tudi nekoliko več teoretičnega znanja o zakonitostih fotografije. Vse več kupcev se odloča za nakup dragih zrcalnorefleksnih fotoaparatov, saj prevladuje mnenje, da dober in drag fotoaparat zagotavlja dobro fotografijo. V Fotoučilnici, kjer izobražujemo kupce fotoaparatov, dopovedujemo, da je le fotograf tisti, ki zagotavlja dobro fotografijo, in ne oprema. Oprema je lahko le v pomoč.
Zrcalnorefleksni fotoaparati so primerni za zahtevnejše amaterje, ki želijo veliko kreativnosti in dobre fotografije v vseh razmerah. Ti bodo z lahkoto vzeli v zakup nekaj kilogramov težko torbo, ki jo je treba nositi naokoli.
Ne glede na to, kateri fotoaparat boste izbrali ali ga že imate, je pomembno, da znate izbrati pravi kader, da se znate postaviti, kot se reče. Naj vam ne bo pretežko narediti nekaj korakov v levo ali desno, da iz kadra izgine kak moteč objekt v obliki smetnjaka ali nečesa, kar kvari kompozicijo fotografije. Tudi če slikamo s prenosnim telefonom, ni opravičila za slabe kompozicije. Za lepe kompozicije ne potrebujemo dragih fotoaparatov.
Ena izmed večjih prednosti kakovostnejših fotoaparatov je kakovostnejše tipalo, ki mu lahko višamo občutljivost, kakovost fotografije oziroma zrnatost pa se pri tem ne povečuje.
OBČUTLJIVOST ISO
Pod pojmom občutljivost ISO, se skriva univerzalni standard za izračun in označevanje svetlobne občutljivosti fotografskega filma oziroma senzorja. Po domače povedano, nam številka ISO pove, kako občutljiv film oziroma tipalo imamo. Recimo, da imamo fotoaparat nastavljen na čas 1/125 s, zaslonko pa na f4. V enakih svetlobnih razmerah bo glede na nastavitev ISO fotografija enkrat svetlejša in drugič temnejša. Zaslonka, čas zaklopa in občutljivost ISO so trije parametri, ki so med seboj povezani, in s spreminjanjem enega je treba spremeniti tudi drugega, če želimo dobiti dve enaki fotografiji.
V praksi to pomeni, da občutljivejši filmi hitreje reagirajo na svetlobo in za pravilno osvetlitev potrebujejo krajši čas ekspozicije. Torej, če povečamo občutljivost, potem ne potrebujemo tako dolgega časa osvetlitve in lahko namesto 1/125 s uporabimo 1/100 s, pod pogojem, da ne spreminjamo zaklopa.
Tisti, ki se še spomnite filmov, se boste zagotovo spomnili tudi na stare fotoaparate. Vanj si vstavil film, aparat je sam iz ohišja prebral občutljivost in stvar je bila urejena. Nastavljali smo le čas in zaslonko. V dobi digitalne fotografije se z možnostjo spreminjanja občutljivosti ISO od fotografije do fotografije pojavi še en parameter, ki ga je treba nastaviti. Ta parameter pa prinaša možnost dodatne kreativnosti in fotografiranje tudi v slabih svetlobnih razmerah brez dodatnih virov svetlobe. To v dobi klasične fotografije ni bilo mogoče.
V digitalnih fotoaparatih lahko nastavljamo ISO od nekako 100 do 3200. Žal pa so nekatera tipala, predvsem tista v kompaktnih fotoaparatih, premajhna za visoke vrednosti. Že nekako nad ISO 400 se pojavlja nezaželen šum, ki se kaže v zrnatosti slike. Kakovostnejši modeli DSLR zmorejo precej večji razpon občutljivosti, tja do 6400 in tudi več. Zaradi večjega tipala je tudi šum majhen in fotografije so povsem uporabne.
Zakaj pa sploh potrebujemo tako občutljive senzorje? Saj smo omenili, da so trije parametri –občutljivost ISO, čas zaklopa in zaslonka – povezani?
V slabih svetlobnih razmerah lahko zaslonko povsem odpremo, recimo na 2,8, nekateri objektivi zmorejo tudi manj. V tem primeru imamo zelo majhno globinsko ostrino. Lahko samo nekaj milimetrov pri daljših goriščnicah objektivov. Največkrat pa tudi to ni dovolj. Naslednji parameter, ki ga lahko spreminjamo, je čas zaklopa. Načeloma lahko čas povečujemo v nedogled. Žal pa bomo v tem primeru potrebovali stativ, sicer bo slika zamazana. Ne pomaga niti stabilizator slike v objektivu ali fotoaparatu. Fotografiranje »iz roke«, kot se reče, gre do nekako 1/80 sekunde s pomočjo stabilizatorja. Več ne bo šlo. V slabih svetlobnih razmerah pa nam svetlomer običajno predlaga 1/5 s ali še daljši čas. To pa ne gre. V določenih primerih, ko fotografiramo gibajoče se predmete, tudi stojalo ne pomaga, saj bo v tem primeru ozadje ostro, objekt, ki ga fotografiramo. pa zamazan. Res je, da si v nekaterih primerih ravno to želimo, a o kreativni fotografiji bomo pisali kdaj drugič. Torej, če smo tudi čas osvetlitve pomaknili nekje do zgornje meje, si lahko pomagamo le še z občutljivostjo. V tem primeru bomo lahko nastavili čas zaklopa nekako optimalen, pa še nekaj rezerve bo ostalo za večjo globinsko ostrino.
Kot smo že omenili, je tudi z občutljivostjo treba ravnati preudarno, kajti bolj ko dvigujemo občutljivost, več šuma imamo na fotografiji. Poleg tega so pri višji občutljivosti tudi fotografije nekoliko bolj spranih barv.
Glede kompaktnih fotoaparatov predlagamo, da se izogibate samodejni nastavitvi občutljivosti, saj je avtomatika v aparatu nastavljena tako, da se pri izklopljeni bliskavici, če ni dovolj svetlobe, občutljivost ISO dvigne tudi na vrednosti 800 in več. V tem primeru bodo fotografije sicer prepoznavne, ne bodo pa primerne za izdelavo.
Moj mikro, Marec 2009 | Milan Simčič
