VIDEO UČINKI

Naj tu dodam, da vsak montažni program ponuja obilo video učinkov, a le nekaj je res uporabnih. Drugi so tam bolj v funkciji marketinške poteze.

In ko se odločate, da boste uporabili določen učinek (prehod), vam predlagam, da ga postavite med dva kadra, si ga večkrat ogledate in razmislite o njem – je učinek res na mestu ali nam rabi le za zakrivanje slabega reza? V tem smislu večina ljudi uporablja preliv. Če bi si ogledali izdelek brez vseh teh »prelivov«, bi vse skupaj izgledalo zelo klavrno.

Četudi nam programska oprema ponuja na milijone različnih prehodov, pa ni nikjer rečeno, da mora prav naš izdelek vsebovati vse te možnosti. Če malce natančneje gledate filme, lahko vidite, da uporabljajo zelo malo ali pa skoraj nič prehodov med posameznimi kadri. Še največkrat (a tudi to ni pravilo) se določeni prehodi (zatemnitev/odtemnitev) uporabljajo kot ločnica med sekvencami. A tudi sekvence je mogoče povezati med seboj z drugačnimi rešitvami …
Ko smo zadovoljni s svojim delom, v našem primeru s prvo sekvenco, nadaljujemo montažo po istem postopku še s preostalimi sekvencami do konca.

UPORABA NEMIH KADROV

V tem delu je treba nameniti še nekaj vrstic tudi tonu in zvoku. Torej, če imamo dialoške sekvence, potem izberemo tisto, ki je po našem prepričanju slikovno in tonsko brezhibna. Najprej postavimo dialog (avdio in video) in šele zatem postavimo v dialog tako imenovane. »off kadre«. To so kadri, ki so nemi, a nam povečajo dinamiko dialoga. Tako bi lahko pri kakem daljšem monologu večkrat »vrezali« kader poslušalca, ki z zanimanjem spremlja monolog ali naključno akcijo. Na primer na poroki, ko sta bodoča zakonca pred matičarjem in jima ta govori, lahko vstavimo kader priče, staršev, otrok …, ki z zanimanjem spremljajo dogajanje. Četudi smo ta kader posneli prej ali po sami akciji, pa po vsej verjetnosti tega ne bo nihče opazil. S tem načinom vstavljanja lahko ogromno pridobimo pri dinamiki. Jasno, če na snemanju samem posnamemo vsaj nekaj takih kadrov, potem imamo tudi v montaži kaj montirati, sicer …

Naj se vrnem k montaži. Z »off kadri« ne prekinjamo tona, te kadre le položimo na video stezo (režemo sliko), ton pa nam neprekinjeno teče. Isti način je tudi zelo uporaben, ko krajšamo monološko/dialoško sceno. Kje smo in kaj naredimo: recimo, da imamo dolg monolog predstavnika lokalne turistične organizacije, ki je veliko govoril, a skoraj nič povedal. In ker je naš izdelek časovno omejen, ga moramo skrajšati. Celoten monolog si položimo na časovnico in začnemo rezati. Ne oziramo se na sliko, zanima nas le ton oz. njegova pripoved. Šele ko je avdio narejen, se posvetimo videu. Vsak rez, ki smo ga naredili, pokrijemo/podložimo z »off kadrom«. Pa naj si bo to portret kakega poslušalca, s sliko, ki se ujema z njegovo pripovedjo, ali z kratko interpunkcijo (ločilom) v obliki nekaj sličic dolge beline (slednje je uporabnejše pri novicah, saj je vizualno očitno, da smo nekaj krajšali).
Če imamo posneto razkadrirano (total – master kader, bližnji plan, kontra plan, pogledi, detajli) dialoško/multiloško sceno, potem delamo po postopku, da najprej postavimo master in šele zatem začnemo slikovno in tonsko rezati – vnašati bližnje posnetke govornikov, poslušalcev ali detajle, ki nam nekaj poudarjajo ali napovedujejo. Če vrežemo bližnji posnetek govornika, potem moramo paziti tudi na pravilnost tonskega reza. Ne smemo odrezati začetka ali konca besede, med dvema besedama moramo pustiti kratek premor.

TON

Ko smo se prebili skozi vse dialoške scene, je na vrsti še ton. Verjetno smo že pred tem izbrali glasbo, ki jo bomo »podložili« in jo uvozili v projekt. Če tega še niste storili, potem gremo na delo. Poiščimo ustrezno glasbo (morda tudi več skladb). Vstavimo disk v računalnik in ga skopiramo na trdi disk, lahko kar v mapo projekta. Ko imamo glasbo na disku, jo moramo še uvoziti v projekt. Projekt imamo odprt, z desno miško kliknemo v okno z napisom »Project«, z miško se premaknemo na »Import…« in v projekt uvozimo glasbo.

Glasbo lahko položimo čez ves izdelek ali pa vsaki sekvenci posebej namenimo svojo glasbeno podlago. Vse to je odvisno od našega potrpljenja in stopnje kreativnosti. Nekateri so zadovoljni s tem da nekaj »brni« pod sliko, drugi se posvetijo zvoku in tonu v enaki ali celo večji meri kakor sliki ... Glasba nam je lahko le mirna podlaga, lahko pa jo v monoloških/dialoških/multiloških scenah utišamo in jo po izteku teh spet dvignemo na normalni novo. Zanimivo lahko postane, ko začnemo mešati ne le glasbo in govor, ampak ko v igro vstopijo še zvoki (avtomobili, voda, veter, zvočni poudarek kretnje …). Z vsem tem lahko le še pridobimo pri dinamiki. Toda imejmo mero. Tako kot pri video učinkih se lahko prav hitro zgodi, da je tudi zvokov preveč in prevzamejo pozornost, čeprav je video vizualen medij.

Naj za konec dodam še, da programska oprema Adobe Premiere, o kateri tukaj pišem, omogoča dokaj natančno delo tudi na področju tona, a je vseeno program za obdelavo videa. Če hočete več, potem vam predlagam, da si omislite še ustrezen program za obdelavo tona. Izhaja iz iste družine kakor Premiere.

Če se hočete nasmejati in istočasno zamisliti nad dejstvom, kako poteka snemanje nizkoproračunskega filma, kaj vse se lahko zgodi, vam predlagam ogled filma Living in Oblivion (Življenje v pozabi – je bil slovenski prevod) Toma DiCilla. Na gledanje!