NASTAVITEV BELINE
Nastavitev beline je izrednega pomena, čeprav večina fotografov to kar zanemari oziroma nastavi na aparatu kar možnost »samodejno«. Večinoma to res deluje zelo dobro, še posebej takrat, ko imamo opraviti s svetlobo ene temperature. V razmerah, kjer se svetloba meša, pa se avtomatika v fotoaparatu kaj hitro zmede in potem smo v težavah. Na fotografiji dobimo pridih določene barve. To opazimo tako, da bela barva na fotografiji ni bela, ampak rahlo rumenkasta, modra … odvisno od virov svetlobe in nastavitve.
Tudi človeško oko potrebuje korekcijo barv, vendar je človeško oko tako hitro, da tega sploh ne opazimo. Pri elektroniki fotoaparata, pa žal ni tako, zato moramo korekcijo opraviti sami.
KAJ POMENIJO ŠTEVILKE
Poglejmo si, kaj pomenijo tiste številke in K-ji. Če pogledamo skozi okno, vidimo, da je zunanja svetloba nekoliko modrikasta. V prostorih, kjer je neonska svetloba, je ta nekoliko bolj rumena. V profesionalnih studiih, kje imamo žarnice na nitko, pa se temperatura barve giblje okoli 3200 K.
V določenih primerih, ko nismo prepričani o temperaturi barve, uporabimo tudi možnost »belega papirja«. Vzamemo bel list papirja in ga fotografiramo. Uporabimo ročno ostritev, ker v teh primerih avtomatika odpove. Med nastavitvami poiščemo možnost, pri kateri dopovemo fotoaparatu, naj to fotografija upošteva kot belo. Seveda moramo potem paziti, da ne uporabimo bliskavice, saj se temperatura svetlobe spremeni. Bliskavice imajo tipično temperaturo okoli 5500 K.
Tudi sami se lahko prepričamo, kako se barva spreminja, če spreminjamo temperaturo in namenoma nastavimo napačne nastavitve.
MERJENJE SVETLOBE
Pri fotografiranju je pomembno tudi merjenje svetlobe. Pri fotografijah, kjer ni velikih kontrastov, ni sončnih in senčnih delov, je merjenje zelo preprosto. Ko imamo na fotografiji en del temen in drug del izredno svetel, pa nastopijo težave. Zaradi dinamičnega razpona in zmogljivosti fotoaparatov bodo deli fotografije preosvetljeni ali podosvetljeni. V pomoč pri merjenju svetlobe nam bo vgrajeni svetlomer, ki lahko meri svetlobo na več načinov. Praviloma imamo v fotoaparatu štiri načine: ocenjevalno merjenje svetlobe, delno merjenje, točkovno in centralno povprečno merjenje svetlobe. Ocenjevalni način je standarden in primeren za večino posnetkov, na katerih ni svetlih in temnih delov. Delno merjenje je najprimernejše, ko imamo ozadje svetlejše od predmeta, ki ga želimo fotografirati. Ta način uporabljamo, ko želimo določiti območje na fotografiji, ki bo pravilno osvetljeno. Točkovno merjenje uporabimo, ko imamo na fotografiji zelo majhno področje, ki ga želimo pravilno osvetliti. Za preostalo področje pa nam je vseeno, ali bo premalo ali preveč osvetljeno. Na koncu je še centralno povprečno merjene, ki je najuporabnejše, ko fotografirani predmet pokriva večji del motiva.
Od posameznika je precej odvisno, kaj bo v posameznih primerih uporabil, saj se vsak sam odloči, kaj od fotografije želi. Sam največkrat uporabljam točkovno merjenje svetlobe, saj izberem točko v motivu, za katero želim, da je pravilno osvetljena. Praviloma to ni najsvetlejša ali najtemnejša točka motiva! Pri raznih povprečjih pa nikoli nisem 100-odstotno prepričan, kako se bo avtomatika »odločila«. Za vajo lahko preizkušate, kako se avtomatika v vašem aparatu obnaša, in s časom boste tudi sami znali oceniti, katere nastavitve vam bodo dale želeni rezultat.
Večina fotoaparatov omogoča korekcijo osvetlitvene vrednosti oziroma EV (Exposure Value). V kameri imamo možnosti nastavitve korekcije po korakih 1/3 osvetlitvene vrednosti. 1 EV je enak eni stopnji zaslonke. Tako lahko naredimo ustrezno korekcijo osvetlitve motiva nekako od -3 EV do +3 EV.
Velikokrat se nam zgodi, da nismo ravno prepričani, kako bi nastavili vrednosti. Zaradi izrednega dogodka, ki ga fotografiramo, pa vemo, da ne bomo imeli možnosti posneti še ene fotografije z drugimi nastavitvami, saj se dogodek oziroma motiv ne bo ponovil. V teh primerih si lahko pomagamo s funkcijo samodejne zaporedne osvetlitve ali AEB. V tem primeru prednastavimo korak in fotoaparat bo posnel tri fotografije. Ena bo brez korekcije preostali dve pa za vnaprej določen korak svetlejša in temnejša. V tem primeru dobimo tri fotografije, in ena izmed njih bo zagotovo pravilno osvetljena. Tudi če smo se zmotili v presoji, bomo imeli možnost naknadne korekcije. Podosvetljeno fotografijo bomo nekoliko osvetlili in rezultat bo zadovoljiv.
Moj mikro, Junij 2009 | Milan Simčič
