PET DEVETIC IN DRUGA PRAVILA

V svetu telekomunikacij je dobro znana zahteva po stabilnem delovanju in visoko razpoložljivih sistemih, zato se je uveljavilo pravilo petih devetk, ki v praksi pomenijo 99,999 % delovanje sistemov. Z drugimi besedami to pomeni na letni ravni 5,26 minute izpadov oziroma 25,9 sekunde na mesec ter 6,05 sekunde na teden. Odvzemanje ene devetice (99,99 %) ali dodajanje le te ( 99,9999 %) pomenita izpade 52,56 minute oziroma 31,5 sekunde letno, 4,32 minute oziroma 2,59 sekunde mesečno in 1,01 minute oziroma 0,605 sekunde tedensko. Drug pogoj, ki ga je treba zagotoviti, je medsebojna združljivost različnih sistemov, ki se v praksi dokazuje kot (ne)uspešno vzpostavljena govorna zveza med »predpotopnim« in najmodernejšim telefonskim aparatom na različnih koncih sveta. To pomeni, da je treba zagotavljati eni strani vedno modernejše storitve, na drugi pa zagotavljati vso potrebno združljivost za nazaj – če ne drugače, vsaj na ravni zagotavljanja funkcionalnosti osnovnega klica (tako imenovani basic call). Telekomunikacije so zato »igra za velike fante«, ki morajo paziti, da si ne obujejo škornjev, ki bi bili zanje preveliki ... No, vsaj tako bi moralo biti, a praksa kaže, da temu žal vedno ti tako.

OSNOVNI POJMI

Tokratna tema se bo morda komu zdela na prvi pogled celo malce dolgočasna, a vsaj po mnenju avtorja besedila bodo vsaj nekateri že na koncu tega besedila drugačnega mnenja. Vsakdanji besednjak sodobnih govornih telekomunikacij je poln pojmov, kot so TCP/IP, ethernet, strežniki, prehodi, protokoli in vrata, le da je vse skupaj nadgrajeno še s pojmi, ki so specifični za prenos govora oziroma povezovanje z govornimi sistemi in omrežji. Prenos (tehnično kakovostnega!) govora kot časovno kritične aplikacije prek različnih tipov omrežij lahko pomeni zanimiv strokovni izziv. Podoben izziv lahko pomeni tudi izvedba različnih storitev, kjer smo bolj kot s finančnimi sredstvi omejeni z lastno domišljijo ter znanjem. Ob vseh idejah, ki jih morda imate, pa se vedno zavedajte dejstva, da so normativi v zvezi s prenosom govora jasni , da ljudje pričakujejo, da bosta telefon ali storitev praktično vedno delovala in boste zato le težko pojasnili, da je strežnik pač treba sem in tja »restartati« z izgovorom, da idealnega sistema pač ni ... Delovali boste smešno, saj od vas nihče ne pričakuje postavitev idealnega sistema. Vaši uporabniki pričakujejo le sistem, ki bo deloval brez opaznih in motečih izpadov ter prepogostih motenj v delovanju. Če takšnega sistema niste zagotovili, je krivda vaša, saj ste naredili napako, ker ste izbrali napačno platformo. Brez ustreznih temeljev vam še tako dobri materiali in mojstri v nadaljevanju ne bodo mogli zagotovili hiše, kot si jo želite ...

Sodobne telefonske centrale so danes bistveno bolj podobne strežnikom kot desetletje starim predhodnikom. Zato ni čudno, da se namesto izrazov telefonska centrala ali sistem PBX (Private Branch Exchange) vedno pogosteje uporablja izraz klicni strežnik (call server). Razloga za to sta nedvomno vsaj dva. Prvi je, da so telefonske centrale že dolgo vrsto let namenski računalniki z operacijskim sistemom in namenskimi vmesniki, prek katerih se zagotavljajo povezave s terminalno opremo (telefonskimi aparati) in z drugimi sistemi (drugimi centralami). V zadnjih letih je teh vmesnikov vedno manj in telefonski sistemi postajajo še bolj podobni običajnim strežnikom (v naših primerih bomo to večkrat dejansko izenačili). Drug razlog je tudi komercialno-marketinške narave, saj je za marsikoga bolj »moderno«, da ima podjetje govorni strežnik kot telefonsko centralo oziroma sistem PBX. Smešno, a resnično je, da je za marsikoga zanimivejše, če poveš, da upravljaš z routerji ali switchi (jasno, ne z usmerjevalniki in stikali), kot recimo z najmodernejšim govornim sistemom. A dejstvo je, da omrežna oprema jemlje in v določeni meri nadgrajuje mehanizme, ki so znane v govornih omrežjih že vrsto let (npr. optimizacija poti). Seveda je treba biti objektiven in priznati, da si tudi proizvajalci govornih sistemov sposodijo uporabne ideje pri proizvajalcih omrežne opreme in te izvedejo v svojih sistemih.

BILO JE NEKOČ (ŠE NE DOLGO TEGA)

Prehod s klasičnih sistemov PBX, ki so temeljili na tehnologijah s časovnim multipleksiranjem (TDM – Time-division Multiplexing) na hibridne oziroma popolnoma paketno orientirane, se je marsikje že zgodil, drugje pa se dogaja v skladu s pričakovanji. To seveda ne pomeni, da marsikje ne boste našli še vedno delujočih analognih/ISDN sistemov oziroma digitalnih sistemskih terminalov, ki nimajo nobene povezave in podpore z IP-omrežji in terminali oziroma s prenosom govora prek protokola IP (VoIP – Voice over IP). Pri hibridnih sistemih gre za kombinacijo obeh tipov tehnologij (TDM, IP), pri popolnoma IP-rešitvah pa na vmesnike TDM naletimo največkrat le še na ravni zagotavljanja določenih tipov priključkov (npr. analogni za priklop telefaks naprave) ali povezovanja z drugimi omrežji (npr. javno telekomunikacijsko omrežje), a še to ne vedno, zaradi razmeroma visokih cen potrebnih vmesnikov oziroma prehodov.

Pozornejši bralec je verjetno opazil izraz »v skladu s pričakovanji«. Dejstvo je, da so moderni telekomunikacijski sistemi licenčno omejeni in da se določena funkcionalnost zagotavlja z aktiviranjem (beri: nakupom) namenskih licenc. Če se vrnemo na napovedi. Pri rešitvah temelječih na TDM-u, je bilo treba za zagotavljanje določenega tipa priključka zagotoviti namenske plošče (npr. sistemski telefonski aparat, vmesniki ISDN, analogi vmesniki ...), ki zahtevajo namenska vezja. Tovrstne plošče imajo zaradi stroškov razvoja in razmeroma majhnih proizvodnih količin (v primerjavi z zabavno elektroniko ali osebnimi računalniki) dokaj visoko ceno. Ker posamezne kartice omogočajo večje število priključkov (npr. 4, 8, 16 ali recimo 32 vmesnikov na eni kartici ), uporabnik pa največkrat ne potrebuje vseh vmesnikov, je veliko proizvajalcev zaradi lastne konkurenčnosti na trgu spremenilo prodajni model – znižalo je cene vmesniških kartic (strojne opreme), za aktiviranje funkcionalnosti na teh karticah (npr. dva vmesnika od osmih) pa mora uporabnik dokupiti potrebno število licenc. Proizvajalci lahko gredo pri rešitvah VoIP še dlje. Število vmesniških kartic je minimizirano, zato ni stroškov, povezanih z njihovo proizvodnjo, celoten model prodaje pa temelji na prodaji licenc, ki omogočijo določene funkcionalnosti – te so dejansko že v samem sistemu ali jih zagotavljajo vmesniške kartice. Tako lahko govorni sistemi za deset, sto ali celo tisoč uporabnikov temeljijo na popolnoma enaki strojni opremi in operacijskem sistemu, razlikujejo se le v nameščenih licencah – in seveda ceni.

Od sistema, ki temelji na tehnologiji IP, imajo načelno koristi tako kupci kot prodajalci/proizvajalci. Uporabnik si zagotovi možnost nadgrajevanja sistema, pozneje lahko dokupi funkcionalnosti in kapacitete, ki jih prvotno ni načrtoval, prihrani pri prostoru in stroških energije, zmanjša možnost napake zaradi manjšega števila komponent, pridobi možnost novih storitev in cenejše realizacije obstoječih ... Veliko je tudi prednosti za proizvajalce. Razvoj se lahko usmeri predvsem v razvoj sistemske programske opreme, zaradi dejanskih stroškov (predvsem razvoj, testiranje) je lahko model obračuna oziroma licenčna politika elastika, ki jo je mogoče prilagajati tržnim razmeram (cena navzgor oziroma navzdol). Tu so seveda še umazane podrobnosti, ko lahko proizvajalci kupce stisnejo z nevidnim primežem in jih prisilijo v določene nove nakupe. Eden od njih je časovno omejena možnost nakupa licenc – na primer, za programske različice, ki niso več podprte (phase-out), ni mogoče dokupiti licenc. To pomeni, da je kupec za dokup določenega števila licenc predhodno prisiljeni izvesti nadgradnjo sistemov, zamenjati ali dodati kakšno komponento ... Pragmatik bo verjetno zamahnil z roko in si mislil »na zahodu nič novega«, saj smo takšnega pristopa že dolgo vajeni tudi iz sveta informatike. Glede na navedeno je torej jasno, da so proizvajalci vložili velik trudi za selitev kupcev na novejše (IP) rešitve. Išče avtor besedil skrito zaroto in se nostalgično oprijemlje rešitev TDM? Nikakor, prisega na rešitve IP, saj se zaveda vseh prednosti, ki mu jih takšni sistemi prinašajo, in jih vsakodnevno uporablja – a še iz zaradi tistih razlogov, ki jih prodajalci največkrat izpostavljajo kot največje prednosti.

PREPROSTO KRIZA

Hodimo kot mačka okrog vrele kaše in govorimo o recesiji. Ta beseda mi gre, po pravici povedano, na živce, saj jo tisti, ki jo omenjajo uporabljajo, kot bi želeli ublažiti pomen besede kriza. Tako v informatiki kot v telekomunikacijah je KRIZA (in to z veliko) močno oklestila sredstva, ki so na voljo. Krizo in vsesplošno pomanjkanje sredstev se mi zdi tudi neprimerno prodajati kot nove možnost – recimo možnost za razmislek, kako delati drugače. Tu preprosto ne gre za možnost ali priložnost, temveč za čisto nujo, povezano s preživetjem. Dejstvo je, da so tisti ki so hoteli delati racionalno, to počeli že prej (se pravi pred krizo) – drugi niso znali ali želeli. Zato so »potratneži« največkrat imeli na voljo razmeroma velika finančna sredstva, katerih drastično zmanjšanje na račun krize je na prvi pogled videti kot »velika žrtev«, za tiste, ki delajo racionalno, pa bi bila takšna sredstva še vedno zadostna. Da ne bo pomote, izvzeti je treba vzdrževalne posege oziroma investicije/nadgradnje, ki so nujne za dolgoročno zagotavljanje stabilnosti delovanja sistemov.

Proizvajalci sistemov nas z licenčno politiko »prisilijo«, da smo njihovi kupci. Kaj lahko torej sploh storimo ? Če lahko določeno funkcionalnost realiziramo sami (in deluje brez težav!), res ni nobenega, ampak res nobenega pametnega razloga, da bi za enako funkcionalnost porabili omejena finančna sredstva, ki jih imamo na voljo. Pridobljeno znanje seveda ni zastonj − če drugega ne, smo vložili delovni/popoldanski čas.

Sam sem mnenja (ne sprašujte me tega v trenutku, ko imam težave), da so najboljše rešitve tiste, ki na začetku ne delujejo popolnoma brezhibno. Zakaj? Če ste v časovni stiski, je fino, če rešitev deluje takoj, saj porabite zanjo najmanj časa in niste pod dodatnim psihičnim pritiskom. Ko »sploh nič ne deluje«, gre največkrat za banalno napako, ki jo je mogoče razmeroma hitro odkriti. Če se to ne zgodi, marsikdo izgubi voljo in pusti projekt nedokončan (če to ni nujno) ali se usmeri v drugačno reševanje problemov. Ko rešitev deluje delno, večina ne izgubi volje za reševanje, saj delo kaže določene rezultate, reševanje težave pa postane izziv. V takšnem primeru se lahko naučimo precej več, saj je treba bolj ali manj natančno razumeti praktično vse gradnike in njihovo delovanje, da lahko najdemo napako oziroma motnje. Največja slabost je, da za tak način porabimo (bistveno) več časa. Ta čas moramo videti predvsem v luči časovnega vložka v druge projekte oziroma spoznavanja morebitnih specifik same rešitve ter odprave napak, ko bo rešitev v produkciji. Ne nazadnje vas bodo tudi pri morebitnih dodelavah zaradi poznavanja področja zunanji izvajalci težko imeli za telebana in vam neupravičeno dvigovali ceno opravljene storitve (npr. dodelava odprtokodnega izdelka).

KATERE IN KAKŠNE

Spekter možnih rešitev je pri govornih sistemih lahko zelo različen. Če ne sodite med potencialne ponudnike, se lahko odločite za že pripravljene komercialne (seveda če so cenejši ali zmogljivejši od rešitev proizvajalca sistemov PBX) , funkcionalno omejene brezplačne različice komercialnih izdelkov ali brezplačne odprtokodne rešitve. Prav je, da izpostavimo tudi določene pomisleke in dvome. Strežniška infrastruktura x86 je cenovno ugodna in je lahko v ustrezni konfiguraciji tudi dober temelj za zagotavljanje govornih storitev. Veliko govornih strežnikov temelji na operacijskem sistemu Linux, ki je nadgrajen s potrebnimi funkcionalnostmi. Če dvomite v primernost tega OS-a za potrebe govornih sistemov, je prav, da veste, da na njem temelji tudi veliko komercialnih govornih sistemov, namenjenih poslovnim okoljem.

Prednost odprtokodnih rešitev je široka podpora skupnosti, ki se kaže v izredno hitri odpravi napak in dobri (samo)podpori uporabnikov na spletnih forumih. Dejstvo pa je, da v tem primeru potrebujemo določeno stopnjo znanja, saj so vam uporabniki v spletu pripravljeni pri težavah pomagati, ne bodo pa namesto vas brali dokumentacije, ki je na voljo, ali podpirali vaše lenobe. Pri najbolj priljubljenih rešitvah smo priča hitri odpravi hroščev v programski opremi, z dobro idejo lahko tudi vplivate na razvoj določenega izdelka. Kadar se to ne zgodi, lahko zaradi možnosti dostopa do izvorne kode naredimo spremembe po lastnih željah v sami kodi. Žal to pomeni, da spustimo varno zavetje skupnosti, saj lahko tako postanemo s svojo rešitvijo osamljeni in »nezdružljivi« z drugimi in smo zato včasih prisiljeni sami reševati težave, v katerih smo se znašli. Usoda odprtokodnih rešitev je včasih tudi nepredvidljiva. Če je skupina razvijalcev (pre)majhna, se lahko zgodi da določena rešitev iz najrazličnejših razlogov zaide v slepo ulico in počasi odmre. Sam se zato najraje odločam za odprtokodne rešitve z zelo široko podporo skupnosti ali rešitvam, ki izbirno ponujajo tudi komercialno podporo. Finančni motiv (prodaja tehnične podpore) je dobro zagotovilo, da bodo razvijalci dejavni tudi v daljšem časovnem obdobju – le od ljubezni je namreč težko živeti (še posebej dlje časa).

KATERA JE PRAVA?

Tudi v tem primeru univerzalnega odgovora ni. Prvo vprašanje je, katero okolje vam je najbližje. Če želite imeti rešitev, ki temelji na okenskem okolju, morate prej zagotoviti potrebno različico Windows, kar narekuje določene zahteve pri strojni opremi, in seveda nujno potrebna finančna sredstva za licenco zahtevane različice Windows. Protiutež takšnemu razmišljanju je, da imamo lahko primerljivo grafično okolje za dostop tudi v okolju Linux, ki je brezplačno dostopen in največkrat ne bo imel tako visokih zahtev pri strojni opremi. Poleg tega je za okolje Linux na področju govornih sistemov precej širša paleta brezplačnih izdelkov.

Če se za nekaj trenutkov vrnemo v rešitve za okolje Windows, lahko ugotovimo, da je na voljo nekaj zanimivih izdelkov. Z namenom osvetlitve problematike bomo omenili le dva. Prvi je odprtokodni OfficeSIP (www.officesip.com/), drugi pa 3CX Phone System (www.3cx.com/). Strežnik OfficeSIP omogoča vzpostavitev govorne komunikacije iz standardnih SIP odjemalcev (npr. X-Lite, SjPhone, Messenger …) s podporo neposrednemu sporočanju (IM – Instant Messaging). Osebni računalnik z nameščenim OfficeSIP-om, spremenimo tako v IP telefonsko centralo/klicni strežnik, ki omogoča povezavo z različnimi odjemalci SIP (več o protokolih in odjemalcih v naslednji številki Mojega mikra). Zahteve za namestitev OfficeSIP-a najdemo na spletni strani www.officesip.com/download.html.

Med uporabniki je zelo priljubljen 3CX-ov strežnik, ki je na voljo tudi v brezplačni različici. Razlike med brezplačno in komercialno različico si lahko ogledate v dokumentu na strani www.3cx.com/phone-system/3CXPhoneSystem_brochure.pdf. V njem lahko opazite, da je veliko funkcionalnosti že v brezplačni različici, nekatere naprednejše pa so izvzete (npr. snemanje pogovorov prek sistema, konferenčne sobe, podpora povezovanja prek vodov SIP ... ) z namenom motiviranja uporabnika za prehod na komercialno različico. Kljub zanimivosti brezplačne različice bodo zahtevnejši uporabniki prej ali pozneje potrebovali funkcionalnost, ki je v komercialni različici. Takrat se bo treba odločiti, ali izbrati drug izdelek ali zagotoviti potrebna sredstva za nakup plačljive različice. Če tak nakup za vas ni sprejemljiv, vam priporočam, da že na začetku izberete drugačno rešitev in vložite svoj čas vanjo. Na 3CX-ovi spletni strani najdemo uporaben pripomoček 3CXPhone (brezplačni odjemalec SIP). Na splošno pa lahko rečemo, da so cene (www.3cx.com/ordering/pricing.html) izdelkov 3CX zmerne, zato je lahko takšna rešitev cenovno in finančno zanimiva kot zamenjava starejšega ali dopolnitev obstoječega sistema PBX.

NAMESTO POCENI, BREZPLAČNO

Če želimo brezplačno rešitev, je jasno, da morajo biti brezplačno dostopni vsi gradniki. Linux je eden od operacijskih sistemov, ki so brezplačno dostopni in lahko nanj namestimo potrebno nadgradnjo za zagotavljanje funkcionalnosti klicnega strežnika oziroma telefonske centrale. Kljub različnim rešitvam je vsaj po mojem mnenju za enkrat zmagovalec Asterisk (www.asterisk.org/) oziroma njegove izpeljanke. Podobno kot pri samem Linuxu je tudi Asterisk dostopen samostojno ali kot del namenske distribucije (npr. Trixbox, Elastix, PBX in a Flash …). Za manj izkušenega uporabnika je namenska distribucija zanimivejša možnost, ker namestitev zahteva manj časa in znanja, saj v strežnik namestimo že pripravljene pakete, skupaj z grafičnim vmesnikom za konfiguriranje. Slabost takšnega načina je, da smo pri že izdelani distribucijo lahko nekoliko omejeni in da nimamo popolne svobode, kot jo imamo, ko sistem sami pripravimo oziroma prevajamo kodo.

3, 2, 1 …

Zaradi že omenjene kompleksnosti obravnavane tematike, se bomo s pojmi oziroma gradniki, ki bodo potrebni za zagotavljanje želenih funkcionalnosti, seznanjali sproti – takrat, ko bomo določen gradnik potrebovali. Zdaj že vemo, da lahko moderno telefonsko centralo imenujemo govorni strežnik. Zato do njih podobno kot do strežnikov dostopajo odjemalci, ki so lahko v različnih vlogah oziroma oblikah (npr. ustrezen telefonski aparat, programska oprema, ki deluje v vlogi telefonskega aparata – softphone …). Seveda morajo biti ti odjemalci združljivi s tipom govornega strežnika. Ta združljivost se kaže v obliki podpore določenemu protokolu (npr. SIP, H.323, SCCP, IAX …). Kakršen tip protokola VoIP oziroma protokolov podpira govorni strežnik, takšne odjemalce lahko uporabljamo z njim (z drugimi besedami, uporaba takšnih telefonov je z njim mogoča).

Pozabimo za nekaj trenutkov svet protokolov in se posvetimo namestitvi Asteriska, ki ga bomo potrebovali v naslednji številki. V našem primeru smo izbrali kar distribucijo Elastix (www.elastix.org). Namestimo ga z zagonskega CD-ja, ki ga izdelamo z datoteko *.iso, dostopno na spletni strani. Namestitvi bo brez težav kos praktično vsak, ki je vsaj enkrat samostojno nameščal eno od okenskih različic ali brez večje travme preživi okolje ukazne vrstice. Najpomembnejša pri namestitvi je pravilna določitev IP-naslova strežnika (oziroma dodelitev preko strežnika DHCP) ter osnovnih gesel (predvsem gesla za uporabniški račun root). Po končani namestitvi distribucije in ponovnem zagonu lahko dostopamo do strežnika lokalno (konzola) oziroma oddaljeno prek vmesnika v spletnem brskalniku (http://IP_naslov_elastix_strežnika.) oziroma odjemalca SSH (npr. putty oziroma plink). Na tem mestu vas za zdaj prepuščamo raziskovanju.

V naslednji številki se bomo seznanili z Asteriskovim konceptom ter načini, kako izvedemo funkcionalnosti, kot so strežnik za govorno pošto, avtomatski odzivnik, konferenčni strežnik in še kaj zanimivega se bo našlo.