ASTERISK TAKO IN DRUGAČE

Nekaterih najbolj priljubljenih distribucij Asteriska (www.asterisk.org) smo se dotaknili že v pretekli številki. Vsi ki si želijo popoln nadzor, bodo programsko kodo po potrebi lahko modificirali sami, dejstvo pa je, da te možnosti večina sploh ne izkoristi, saj praktično vse že narejene distribucije podpirajo večino možnosti, ki jih povprečen uporabnik potrebuje. No, resnici na ljubo to čisto ne drži. Če imate nekaj let star sistem, ki podpira uporabo H.323, boste potrebovali ustrezno modifikacijo za podporo temu protokolu – Asterisk privzeto namreč ne podpira H.323. To »napako« lahko popravimo na ravni modifikacije izvorne kode in ustreznega popravka ali s spremembo že narejene distribucije Trixbox (http://fonality.com/trixbox/). Potrebne datoteke najdemo na spletni strani http://sourceforge.net/projects/asteriskathome/files/, v podmapi Add-on Packages - H.323 Support. Jasno je, da tovrstna podpora ni vključena v Trixboxov grafični vmesnik, zato je določene posege povezane s podporo protokolu H.323 treba izvesti ročno prek okolja ukazne vrstice. Večji izziv pomenijo v praksi morebitne težave, ko pride do določenih napak (npr. prekinitve povezave). S pomočjo znanja, izkušenj in diagnostičnih orodij sicer lahko pridemo do ustreznih sklepov (npr. katera stran prekinja povezavo), vprašanje pa je, ali bomo na drugi strani (npr. pri proizvajalcu sistema PBX, na katerega smo priključeni) dobili ustrezno tehnično podporo, saj ti ne bodo ravno navdušeni, da se igrate z odprto (in konkurenčno) platformo. Več o konfiguracijskih datotekah v nadaljevanju. Največkrat pa potrebujemo prevajanje kode zaradi podpore določenemu tipu vmesniške kartice, s katero naš sistem priključimo v javno telekomunikacijsko omrežje ali obstoječ sistem PBX.

PRVI KORAK

Če se z Asteriskom šele seznanjate, je dobro, če uporabite kakšno od »razširjenih« distribucij. Razlogi: uporabniku prijazna integracija na ravni uporabniškega vmesnika olajša delo, predvsem pa velika količina dostopne uporabniške dokumentacije v spletu ter dobra podpora nva forumih. V našem primeru smo se odločili za namestitev stabilne različice Elastix 2.0.3 (www.elastix.org/). Starejšo različico, ki je bila že nameščena, smo posodobili prek spletne povezave in ukaznega niza (kot korenski uporabnik ) yum upgrade -y.

Proti koncu prvega besedila smo spoznali, kako se povežemo v sistem (strežnik z Elastixom) prek grafičnega okolja spletnega brskalnika. Prvi korak, ki ga bomo naredili v našem govornem sistemu, je izdelava novega »priključka«. To najlaže storimo prek Elastixovega grafičnega vmesnika, ki deluje v okolju spletnega brskalnika. Po prijavi izberemo zavihek PBX – PBX Configuration in Add Extension. V našem primeru smo se odločili za SIP-odjemalca, zato smo izbrali možnost Generic SIP Device, vnos pa potrdili s klikom gumba Submit. Našemu uporabniku bomo dodelili telefonsko številko 210, zato smo v polje User Extensions vnesli to vrednost. To vrednost smo vnesli tudi v polje Display Name. Iz varnostnih razlogov – preprečitve morebitne zlorabe uporabnikove številke − vnesemo še geslo (po možnosti naj ne bo enako uporabniškemu imenu!), ki ga uporabimo pri prijavi uporabnika v sistem. V našem primeru je to vrednost 1963, zato vpišemo to vrednost v polje secret. Druge vrednosti lahko pustimo privzete/nespremenjene, vnos novega uporabnika pa zaključimo s klikom gumba Submit, ki ga najdemo na dnu zaslona. Uporabnik s klicno številko 210 (uporabniško ime) in geslom 1963 je v sistemu ustvarjen, ni pa še aktiven. Zapomnite si − vsako spremembo, ki jo naredimo, moramo vedno tudi potrditi s klikom traku z napisom Apply Configuration Changes …

DELUJE?

Uspešnost izvedenega posega lahko preprosto preverimo. S poljubnim SIP-odjemalcem (npr. X-Lite − www.counterpath.com, Ekiga − http://ekiga.org/, 3CXPhone − www.3cx.com ...) bomo izvedli prijavo v govorni strežnik in poskusili izvesti klic. V programu X-Lite izvedemo prijavo v strežnik tako, da v aparatu izvedemo desni klik z miško, ki nam omogoči dostop do nastavitev (SIP Accounts). Med nastavitvami so za prijavo pomembne nastavitve v polju Account. Klicno številko (v našem primeru 210) vpišemo v polji User name in Authorization user name, geslo (v našem primeru 1963) pa v polje Password. V polje Domain vpišemo IP-naslov strežnika z nameščenim Elastixom (v našem primeru 192.168.200.100). Med nastavitvami Domain Proxy aktiviramo možnost Register with domain and receive incomming calls, pri polju Send outbound via pa izberemo možnost Domain. Pri različici X-Lite 4 dostopamo do nastavitev prek izbire Softphone > Account Settings, sicer pa se vnos parametrov v ničemer bistveno ne razlikuje od prej opisanega postopka.

Po potrjenem vnosu nastavitev SIP-odjemalca počakamo na registracijo tega v govornem strežniku. Po uspešno izvedenem postopku registracije poskusimo s testnim klicem. Prek tipkovnice odjemalca vnesemo *65 in vzpostavimo zvezo (klik gumba Call). Po vzpostavitvi zveze govorni strežnik v angleškem jeziku pove našo interno številko. Pomen posameznih kod najdemo na zavihku Feature Codes. Poskusimo lahko s klicem na številko 1234 (pozdravno sporočilo) ali klicem samega sebe − v našem primeru interne številke 210. Jasno je, da tako kot pri običajnem telefonu dobimo znak zasedenega uporabnika (busy), saj ta številka nima aktivirane storitve čakajočega klica. To omogočimo s spremembo uporabniških nastavitev (PBX > PBX Configuration > Extensions − izberemo 210), ko v polju Call Waiting spremenimo vrednost iz Disable v Enable. Po potrditvi vnosa ne smemo pozabiti na aktiviranje sprememb. Na podoben način bi lahko aktivirali tudi snemanje pogovorov na tej številki ali dodali temu uporabniškemu priključku recimo predal govorne pošte (parameter Voicemail & Directory > Status > Enable). Možnosti predala govorne pošte so precej bogate, saj lahko za vsakega uporabnika ločeno na vnaprej določene naslove pošiljamo obvestilo o novem govornem sporočilu (Pager Email Address) ali temu priložimo zvočno datoteko s posnetkom sporočila (Email Address). Dobrodošlo je, da se preusmeritev v predal govorne pošte – če je ta omogočen – izvede samodejno tudi pri odjavi SIP- odjemalca iz strežnika. Do predala govorne pošte lahko uporabnik dostopa prek poljubne telefonske številke, popoln nadzor do telefonskega predala je omogočen s pošiljanjem tonov DTMF. Za preprečitev nepooblaščenega dostopa skrbita uporabniško ime in geslo.

Podobno lahko naredimo poljubno število uporabnikov, saj sam sistem nima licenčnih omejitev, povezanih s številom uporabnikov. Čeprav smo za prvo številko izbrali številko iz bloka trimestnega oštevilčenja, so lahko preostale tudi drugačne – daljše ali krajše. Pri določanju oštevilčenja ima zato upravitelj sistema praktično popolnoma proste roke. Ena od možnosti, ki se ponuja, je hierarhično oštevilčenje: krajša, ko je tvoja interna številka, višje na lestvici si ...

PROTI GLAVOBOLU

Prvi zagon in konfiguriranje sistema običajno zahteva nekaj več časa, saj moramo na opisani način narediti precej dela ročno. Ker zaradi eksperimentiranja in morebitnega »sesutja« ne želimo postopka po nepotrebnem ponavljati, naredimo varnostno kopijo sistema oziroma nastavitev. To storimo s klikom možnosti System > Backup/Restore in izbiro možnosti Perform a Backup. Za začetek izberemo kar možnost Select All Options in kliknemo gumb Process. Med zaslonskimi možnostmi najdemo tudi samodejno varnostno kopiranje (dnevno, tedensko, mesečno) oziroma shranjevanje v oddaljeni FTP-strežnik. Podobno lahko pri težavah sistem tudi obnovimo v eno od shranjenih stanj − izberemo želeno datoteko in kliknemo gumb Restore.

Zapustimo za trenutek udobno okolje grafičnega vmesnika in se prijavimo v govorni strežnik. To storimo z dostopom prek lokalne konzole oziroma SSH-odjemalca.. Asterisk oziroma njegove izpeljanke shranjujejo nastavitve v različnih konfiguracijskih datotekah, ki jih najdemo v imeniku /etc/asterisk. Če z urejevalnikom (npr. vi) oziroma drugega pripomočka (npr. Midnight Commander – mc) preverimo vsebino datoteke sip_additional.conf, najdemo v njej v obliki prosto berljivega besedila definicijo naše številke:

[210]
deny=0.0.0.0/0.0.0.0
secret=1963
dtmfmode=rfc2833
canreinvite=no
context=from-internal
host=dynamic
type=friend
nat=yes
port=5060
qualify=yes
callgroup=
pickupgroup=
dial=SIP/210
accountcode=
mailbox=210@device
permit=0.0.0.0/0.0.0.0
callerid=device <210>
call-limit=50
faxdetect=no

Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo mogoče podobno s kopiranjem in preurejanjem hitro in preprosto vnesti dodatne številke mimo grafičnega vmesnika. Pa poskusimo ... Na enak način dodamo v datoteko podobne vrstice za novo številko 211, njene parametre pa preurejene shranimo na koncu datoteke. Aktivnost sprememb/novega vnosa lahko dosežemo na več načinov. Ponovni zagon sistema oziroma storitve (/etc/init.d/asterisk restart) je precej nerodna možnost, boljša je uporaba ukaza asterisk -r , ki nam po prikazu Asteriskove ukazne vrstice omogoča vnos ukaza reload. Čez nekaj trenutkov je v govornem strežniku aktivna tudi številka 211. Vrnimo se v grafični vmesnik in preverimo, kako je s prikazom v konfiguracijsko datoteko neposredno vpisane številke 211. O njej ni ne duha ne sluha, čeprav je aktivna. Pojdimo še korak naprej in podobno kot na začetku dodajmo še številko 212. Takoj ko aktiviramo spremembe, lahko ugotovimo, da sta vidni in delujeta brez težav številki 210 in 212, številka 211 pa je »izginila kot kafra«. Razlog je preprost in se skriva v dejstvu, da se datoteka sip_additional.conf podobno kot nekatere druge generira samodejno in je ne smemo preurejati ročno. Na to nas opozarja tudi sama datoteka. Ni torej vseeno, kje in kako izvedemo poseg v konfiguracijske datoteke, saj lahko v nasprotnem primeru nastavitve nepričakovano in »čudežno« izginejo. Iz navedenega primera se lahko naučimo tudi, da stanje oziroma konfiguracija, prikazana prek grafičnega vmesnika, vedno ne ustreza popolnoma stanju aktivne konfiguracije v sistemu. Zato je dobro, da se odločimo, kako bomo sistem konfigurirali – prek grafičnega vmesnika ali ukazne vrstice (CLI). Obstaja seveda tudi srednja pot, ko si sistem pripravimo prek grafičnega vmesnika, nastavitve pa iz teh datotek nato prestavimo v datoteke, ki jih grafični vmesnik ne spreminja, in jih uporabimo kot osnovo v lastnih konfiguracijah, ki jih spremenimo v skladu s svojimi potrebami. Več o konfiguracijskih datotekah, njihovem prepletanju ter nekaterih najpomembnejših parametrih bomo spoznali v naslednji številki.

VSI SKUPAJ

V svetu klasičnih sistemov PBX smo vajeni storitve konferenčnega klica oziroma tako imenovane konference treh uporabnikov (three-party conference). Pri uporabi te storitve se običajna govorna zveza dveh uporabnikov spremeni v zvezo treh uporabnikov, ki so povezani med seboj v eni govorni zvezi. V določenih primerih pa želimo povezati v govorno zvezo večje število uporabnikov (3 ali več). Takšno povezavo zagotovimo z ustreznim – konferenčnim strežnikom, katerega načelo delovanja je dokaj preprosto. Vsak uporabnik pokliče na določeno številko in vzpostavi povezavo s strežnikom. Posledica tega je, da je strežnik povezan z vsakim uporabnikom v govorno zvezo in mu zato lahko pošilja oziroma sprejema od njega govorni signal. Ko strežnik multipleksira vse signale, omogoči govorno komunikacijo med vsemi uporabniki, ki uporabljajo ta strežnik. To storitev lahko dokaj preprosto zagotovimo tudi v Elastixu. Skupina uporabnikov, ki jih želimo povezati med seboj, uporablja tako imenovano konferenčno sobo. V strežniku je lahko večje številko konferenčnih sob, uporabniki, prijavljeni v različnih sobah, pa se med seboj ne slišijo. Konferenčno sobo naredimo s klikom možnosti PBX > Conferences. V polje vnesemo vrednost 911, ki bo klicna številka naše konferenčne sobe. Kratek komentar o naši sobi bomo zapisali v polje Conference Name (npr. mojMikro). V polje User PIN vpišemo geslo/kodo za uporabniški dostop (npr. 1967), v polje Admin PIN pa kodo, ki je namenjena vodji konference (npr. 62750). Preostale parametre konference lahko pustimo nespremenjene z izjemo parametrov Music on Hold, Allow menu in record Conference, ki jih spremenimo na vrednosti yes. Izdelavo konferenčne sobe končamo s klikom mpžnosti Submit Changes in z aktiviranjem sprememb. In kako zmogljiva mora biti strojna oprema? V praksi se izkaže, da lahko tudi v starejšem računalniku s procesorjem Pentium II in 512 MB pomnilnika med sabo povežemo v konferenco tudi več kot deset uporabnikov (uporabimo kodek G.711). Seveda pa prilagajanje dostopov in morebitni drugi varnostni ukrepi zahtevajo določene dodelave, ki presegajo obseg tega besedila.

OBVEŠČAMO VAS ...

V konferenčnih strežnikih želimo včasih zagotoviti tudi funkcionalnost preprostega obvestilnega strežnika. Naloga obvestilnega strežnika je avtomatizacija vzpostavitve hkratnega števila klicev za večje število uporabniških številk. Avtomatizacijo odhodnih klicev lahko na dosežemo na različne načine. Načeloma uporabljamo za ta namen štiri pristope. Prva možnost je uporaba API-ja, druga pa Asteriskovih ukazov prek ukazne vrstice (CLI − command line). Različica Asteriska 1.4 je prinesla tudi možnost uporabe funkcije FollowMe. Avtorju besedila je zaradi preprostosti najbolj všeč uporaba datotek *.call. Gre za besedilne datoteke (ena datoteka za eno številko), ki jih prekopiramo v ustrezen imenik (/var/spool/asterisk/outgoing/). Asterisk ta imenik ves čas nadzoruje. Takoj ko se v imeniku pojavi ustrezna datoteka oziroma datoteke, sistem začne z vzpostavitvijo odhodnih klicev. Po uspešno vzpostavljeni povezavi z definirano številko se pripadajoča datoteka *.call samodejno izbriše iz aktivnega imenika /var/spool/asterisk/outgoing. Primer klicne datoteke je videti takole:

Channel: SIP/8765/210
MaxRetries: 10
RetryTime: 5
CallerID: Obvestilo
Application: Playback
Data: beep
Priority: 1
Archive: Yes

Za odhodni klic na številko bo uporabljena povezava prek SIP-kanala z imenom 8765. Sistem bo poskušal zvezo vzpostaviti desetkrat (do izteka zvonjenja), med vsakim poskusom pa bo počakal deset sekund. Če sistem omogoča prenos identifikacije, bo na klicanem terminalu namesto klicne številke izpisano besedilo »Obvestilo«, po vzpostavitvi klicne povezave pa se bo predvajala vsebina zvočne datoteke beep. Po uspešno vzpostavljeni zvezi in predvajani datoteki se bo datoteka izbrisala v imeniku .../outgoing, namesto nje pa se bo ustvarila arhivska datoteka z osnovnimi informaciji o opravljenem klicu, kar lahko uporabimo kot osnovo za poročilo v lastni aplikaciji. Navedeni parametri seveda niso edini možni. Nekatere najpomembnejše med njimi skupaj z opisom najdemo tudi na spletni strani www.voip-info.org/wiki/view/Asterisk+auto-dial+out.

Ročno pripravljanje datotek pa je lahko za večje število klicev dokaj zamudno. Glede na to, da gre pri enakem tipu obvestila praktično za enake datoteke (izjemi sta ime datoteke in parameter vzpostavitve klica – klicna številka), lahko naredimo ustrezen skript oziroma za svoj namen preuredimo datoteko, ki jo najdemo na omenjeni strani voip-info.org. Poznavalci bodo opazili, da je treba datoteko ustrezno spremeniti. Vsebino datoteke lahko kar prekopiramo s spletne strani v urejevalnik besedil (npr. Beležnico), pri čemer pa je treba znak „;“ pred vrsticami nadomestiti z „'“. V datoteki po potrebi spremenmo tudi aktivni imenik (privzeto C:\calls\) in ime datoteke (privzeto Phone.txt) ter vrstice s parametri objFileCalls.WriteLine. Skript zaženemo z ukazom cscript ime_datoteke.vbs, z ustreznim prevajalnikom (npr. Vbs2exe − www.f2ko.de/) pa lahko našo datoteko vbs (vbs − Visual Basic Scripting) spremenimo v izvršljivo datoteko *.exe.

Rezultat zagona našega skripta v kombinaciji z besedilno datoteko (s številkami = ena vrstica oziroma številka) je generiranje datoteke *.call. Vse številke imamo določene v besedilni datoteki, ki je definirana v zgoraj omenjeni datoteki vbs. V vsako vrstico zato vpišemo le klicno številko. Datoteko lahko vzdržujemo preprosto tako, da imamo ves čas pripravljeno datoteko z vsemi številkami, ki jih kadar koli obveščamo, pred številke, ki jih ne želimo obveščati, pa vpišemo znak x. Skript bo ustvaril tudi te datoteke, sistem pa jih ne bo »vrtel«. Ker skript datoteke le pripravi ustrezne datoteke call, jih je treba prenesti še v strežnik z Asteriskom. Za ta namen lahko uporabimo brezplačni pscp.exe (www.chiark.greenend.org.uk/~sgtatham/putty/). Program deluje v ukazni vrstici in mu lahko dodamo parametre ter ga vključujemo v lastne datoteke. Datoteka, ki bo skrbela za prenos ali kopiranje datotek *.call v strežnik z Asteriskom, je videti tako:

@echo off
plink -ssh root@192.168.200.100 -pw ge55l0 -m plink-script.txt

Datoteko bomo prekopirali nva strežnik z IP-naslovom 192.168.200.100 kot korenski (root) uporabnik in geslom ge55l0. Parameter -m pomeni, da bomo po prijavi izvedli še ukaze, definirane v datoteki plink-script.txt. Njena vsebina pa je lahko nekaj podobnega kot:

cd /copy
rm X* -f
rm x* -f
mv * /var/spool/asterisk/outgoing/
/usr/local/bin/astperm.sh

Preko SSH-odjemalca smo se premaknili v imenik /copy, kamor smo prekopirali naše datoteke. Lokacijo – imenik smo definirali v vrstici strcmd=... datoteke vbs. Izbrisali smo naročniške številke, označene z x, ki jih nismo želeli obveščati, vse druge pa smo prekopirali v imenik /var/spool/asterisk/outgoing. Zadnja vrstica zažene v strežniku datoteko astperm.sh, ki smo jo napisali in le ureja pravice do uporabe datotek. Pogoj, da sistem datoteke v imeniku prevzame v obdelavo, je, da imamo ustrezno lastništvo nad datotekami. Spremenimo ga z ukazom chown asterisk ime_datoteke in chgrp asterisk ime_datoteke. Opozorilo: praktične izkušnje kažejo, da neposredno kopiranje datotek *.call v imenik .../outgoing ni najvarnejša možnost, kar je na lastni koži že občutil tudi avtor besedila ...

GRAFIČNI VMESNIK

Različne distribucije nadgrajujejo Asterisk s funkcionalnostmi in grafičnimi vmesniki. Pri Elastixu imamo grafični vmesnik, ki izbrane module distribucije združi na ravni grafičnega vmesnika. V okolju tega vmesnika lahko najdemo tudi povezavo na »de facto standardni« vmesnik FreePBX (www.freepbx.org), ki je del skoraj vseh distribucij Asteriska. Do njega pridemo prek Elastixovega vmesnika (PBX – Unembedded FreePBX). Uporabniško ime in geslo za dostop do vmesnika sta enaka kot za osnovni grafični vmesnik. Opazimo lahko, da se veliko menijskih možnosti podvaja, nekatere pa so drugačne. Razlog ? FreePBX je samostojen vmesnik, zato ponuja vse, kar potrebujemo za konfiguracijo sistema. Ker gre pri vseh vmesnikih le za vmesnik do konfiguracij v besedilnih datotekah, je jasno, da se vnosi, izvedeni v FreePBX-u, pokažejo tudi kot vnosi v osnovnem Elastixovem vmesniku. Da pri FreePBX-u ne gre le za nepotreben balast, bomo spoznali v naslednji številki, ko se bomo seznanili s konfiguracijskimi datotekami in Asteriskovo konzolo ter naš sistem povezali z javnim omrežjem ali drugim govornim sistemom.
Se nadaljuje...