Povezavo z drugim sistemom lahko zagotovimo na več načinov. Izbira je v veliki meri odvisna od možnosti, ki jih ponuja obstoječ sistem PBX. Če imate novejši sistem (star nekaj let), ta najverjetneje podpira tudi funkcionalnost prenosa govora prek protokola IP (VoIP). V tem primeru lahko preverimo, katere funkcionalnosti so podprte. Najprej moramo ugotovili, kateri protokol naš sistem podpira. Primer podpore H.323 smo omenili že v pretekli številki – potrebujemo ustrezen popravek, ki nam doda podporo H.323 v Asterisku (idelalen za uporabo H.323 je Trixbox; sama podpora pa ni integrirana v grafični vmesnik).

Novejši sistemi podpirajo uporabo protokola SIP. V tem primeru je možnosti več. Asterisk oziroma njegov derivat (v našem primeru Elastix) lahko povežemo tako, da na strani obstoječega sistema naredimo običajno SIP-številko, na katero običajno prijavimo telefonski aparat SIP oziroma softphone. Na to številko pa bomo namesto prijave končne naprave, telefona, izvedli prijavo svojega sistema. To pomeni, da bodo vsi klici v obstoječem sistemu (npr. interna številka 310) namesto zvonjenja na telefonskem aparatu SIP, »zvonili« kot dohodni klici v strežniku, v katerem imamo nameščen Asterisk. Podobno lahko zagotovimo tudi povezljivost v obratni smeri. Pa si poglejmo, kako vzpostavimo povezavo v obstoječ sistem PBX kot SIP-odjemalec. Izberemo PBX > Trunks > Add SIP trunk. V polje Trunk Description vpišemo ime PBX310, v polje Dial Rules pa v prvo vrstico XXX v drugo pa XXXXXXXXXX. PBX310 lahko vpišemo tudi v polje Trunk Name. Polje Peer Details definiramo kot:

host=IP_naslov_PBX_sistema (v našem primeru 192.168.200.100)
username=Sip_uporabniško_ime_ na_PBX_sistemu (v našem primeru 210)
secret=geslo_na_PBX_sistemu (v našem primeru 1963)
type=friend
insecure=very

V polje User Context vpišemo telefonsko številko, s katero smo prijavljeni v sistemu PBX (v našem primeru 310). V polje User Detail vpišemo

secret=geslo_na_PBX_sistemu (v našem primeru 53cr37s)
type=friend
host=IP_naslov_PBX_sistema (v našem primeru 192.168.200.254)
context=from-trunk

Pozabiti ne smemo še na samo prijavo v polju Register string, ki je v obliki formata uporabniško_ime:uporabniško_geslo@IP_naslov_PBX_sistema oziroma za naš primer 310:53cr37s@192.168.200.254.

Vnos na novo definirane povezave potrdimo s klikom možnosti Submit Changes in potrditvijo sprememb. Pomen in potrebnost posameznih parametrov, ki se lahko od sistema do sistema razlikujejo, najdete tudi na spletni strani www.voip-info.org/wiki/view/Asterisk+config+sip.conf. Ker se konfigacije SIP-odjemalcev na strani sistemov PBX razlikujejo, na tem mestu te tematike ne bomo obravnavali, lahko pa prek spletnih iskalnikov brez težav najdemo potrebne informacije, povezane z morebitnimi specifikami določenih tipov sistemov PBX.

ODHODNI KLICI

Delovanje SIP-odjemalcev v govornem strežniku smo preizkusili že v pretekli številki. Poskusimo z odjemalcem narediti še odhodni klic prek »kanala« SIP, ki smo ga ravno ustvarili. Že pri njegovem definiranju smo v polje Dial Rules vpisali vrstici XXX in XXXXXXXXXX. Vsaka od črk X pomeni poljubno število od 0 do 9. To pomeni, da sta prek te povezave dovoljena klic za vse trimestne interne številke in dostop do številk v okviru javnega oštevilčenja (en X je za ničlo, ki omogoči prehod iz interne v javno povezavo). Poleg »univerzalne vrednosti X« označujejo števila tudi nekatera druge črke. Tako črka Z označuje poljubno število med 1 in 9, črka N pa števila od 2 do 9. Lahko smo tudi natančnejši. Zapis v obliki [157-9] dovoljuje številke 1, 5, 7, 8 in 9. Tu sta še posebna znaka – pika in klicaj. Piki ustreza eden ali več znakov, klicaju pa nič ali več znakov.

Pa poskusimo. V odjemalcu vnesemo številko 300, ki je definirana na strani sistema PBX kot običajen priključek. Dobimo informacijo, da klic ni mogoč. Zakaj ? Najprej preverimo, ali je razlog za težave med sistemom PBX in strežnikom z Elastixom. To lahko preverimo na več načinov. Ena od možnosti je, da preverimo uspešnost prijave/registracije Elastixa v sistemu PBX. Zaradi že omenjenih specifik sistemov PBX izberemo drugom možnost. Prek povezave SSH se prijavimo v naš govorni strežnik in vnesemo ukaz asterisk –r, ki nam omogoči povezavo v Asteriskovo konzolo. Vnesemo niz sip show registry, ki nam izpiše informacijo o registracijah Asteriska v druge sisteme. Če je povezavo uspešno vzpostavljena, mora biti stanje Registered.

Poskusimo še z neposredno povezavo SIP-odjemalca (npr. X-Lite) v sistem PBX z istimi podatki, kot smo jih uporabili pri Elastixu. Ugotovimo lahko, da odhodni klic s SIP-odjemalca na številko 300 deluje brez težav. Kaj je torej razlog za težavo? Skriva se v dejstvu, da smo z vzpostavitvijo povezave med sistemoma zagotovili le povezavni vod (SIP trunk), sam Elastix pa ga še vedno ne uporablja. Zato izberemo PBX > Outbond Routes in spremenimo že ustvarjeno povezavo tako, da bo vnos v vrstici Dial Patterns enak kot pri Dial rules, se pravi XXX ter XXXXXXXXXX v naslednji vrstici. Smeri oziroma (route) za usmerjenje moramo določiti tudi vrstni red uporabe povezav (Trunk Sequence). V našem primeru izberemo definirani SIP/PBX310. Če bi imeli definiranih več povezav, bi tako lahko zagotovili tudi ustrezno prioriteto povezav oziroma njihovo redundanco. Če poskusimo po tej spremembi z ene od internih številk v Elastixu ponoviti odhodni klic na številko 300, lahko ugotovimo, da zdaj ta zazvoni prek delujoče povezave med sistemoma.

Na opisani način lahko prek definirane SIP-povezave vzpostavimo poljubno število istočasnih povezav, saj smo omejeni le s pasovno širino (ki običajno ni težava) oziroma z morebitnim ozkim grlom na strani sistema PBX. Vseeno pa lahko število kanalov prek definiranega voda omejimo tudi na strani Asteriska. To storimo s PBX > Trunks > izberemo želeni vod ter z vpisom dovoljenega števila hkratnih zvez v polje Maximum Channels .

DOHODNI KLICI

Podobno kot pri odhodnih klicih mora biti tudi pri dohodnih izpolnjenih nekaj osnovnih pogojev. Eden najpogostejših razlogov za težave je dokaj banalen. Privzeto vrednost (prepoved oziroma No) je treba spremeniti, kar storimo s PBX > General Settings > Allow anonymous SIP Call in spremenimo na vrednost YES. Ker smo se odločili, da bomo za potrebe Elastixa uporabili le eno številko (in zato le eno licenco za VoIP), potrebujemo na strani sistema PBX za dostop do internih številk definiranih v Elastixovem strežniku le to številko – enako kot da bi od operaterja dobili le eno številko, za njo pa bi »skrili« več internih številk. Če želimo neposreden dostop do ene številke izberemo PBX > Inbound Routes in kliknemo možnost All DID’s oziroma any DID / any CID; ali bolj preprosteje, katerakoli dohodna številka se bo preusmerila po tem pravilu. Izberemo lahko možnost Extensions in izberemo eno do internih številk, ki so že definirane v govornem strežniku. Po potrditvi vnosa in aktiviranju sprememb izvedemo klic iz številke 300 na številko 310. Rezultat bo zvonjenje aparata, ki smo ga že definirali pri dohodnem klicu (npr. 210) . Če ta ni aktiven, se aktivira predal govorne pošte.

Pred leti in z večjo razširitvijo ISDN je bil razmoroma pogosto omogočen dostop do internih številk prek tako imenovanega podaljšanega izbiranja. Mehanizem je dokaj preprost. Uporabnik pokliče na javno telefonsko številko, po vzpostavitvi povezave s to številko pa sistem generira stalen ton izbiranja, ki omogoča vnos dodatnih številk – največkrat interne številke. To možnost bomo uporabili tudi v našem strežniku Elastix s programom DISA (Direct Inward System Access). Izberemo PBX > DISA > Add DISA. V polje DISA name vnesemo poljubno ime in aktiviramo možnost Allow Hangup. Druge možnosti lahko pustimo nespremenjene – parametra timeout definirata časovne omejitve v sekundah, ki pomenijo največji čas, za vnos potrebnih številk, ki se pošiljajo v obliki tonov DTMF. Če želimo, lahko vnesemo še ustrezno PIN-kodo, ki zmanjšuje možnost nepooblaščene uporabe. Definiran sistem podaljšanega izbiranja moramo še vključiti v naš sistem usmerjanja dohodnih klicev. Namesto privzete številke, ki je zvonila v prejšnjem primeru, bo zdaj aktiven sistem podaljšanega izbiranja, s katerim lahko dostopamo do vseh internih številk oziroma storitev, ki smo jih že spoznali (npr. govorna pošta, konferenčni strežnik).

VČASIH PA VENDARLE …

Opisani primeri povezovanja sistemov so pokazali, da za povezavo med sistemoma sploh nismo potrebovali dodatne vmesniške kartice (npr. ISDN, analogna kartica), saj smo celotno povezavo vzpostavili kar prek ethernetnega vmesnika oziroma kanalov VoIP. Tak način povezovanja prinaša kar nekaj prednosti. Ne potrebujemo razmeroma dragih namenskih kartic na strani sistema PBX oziroma strežnika, v katerem imamo nameščen Asterisk. Fizični vmesniki pomenijo potencialno možnost izpada/okvare, zato potrebujemo pri produkcijskem sistemu tudi rezervne kartice. Lepota povezovanja na opisanu način se skriva tudi praktični neomejenosti števila kanalov, zato se edine morebitne težave lahko pojavijo na strani kanalov VoIP sistema PBX. Ker dodatnih kartic (z omejenim številom kanalov/vmesnikov) ne potrebujemo, lahko govorni strežnik brez najmanjših težav prenesemo v virtualizirano okolje (npr. VmWare). Praktične izkušnje takšnih izvedb kažejo zelo dobre rezultate.

Morebitne omejitve obstoječega sistema PBX (npr. ni podpore VoIP-u) pa zahtevajo ali vsaj priporočajo (npr. faks strežnik) uporabo vmesniških kartic. Vrsto kartic, ki jih izberemo, seveda določajo njihova cena, tip, predvsem pa obstoječe okolje, v katerem jih bomo uporabili. Pri priklopu na analogni vmesnik, moramo vedeti, kakšen je tip vmesnika, ki ga imamo na drugi strani. Če imamo v sistemu vmesnik PBX, na katerega je sicer priključen analogni telefon, izberemo za strežnik Asterisk kartico z vmesnikom FXO (Foreign Exchange Office). Če želimo, da je naš strežnik v vlogi sistema za priklop analognih telefonov (oziroma deluje v tej vlogi za drug sistem), moramo izbrati ustrezno kartico z vmesniki FXS (Foreign eXchange Station). Najlažje je razumeti FXS kot vmesnik, ki zagotavlja napajalno napetost in generira signal zvonjenja, vmesnik FXO pa uporabnik, ki sprejema signal zvonjenja, in ni napetostni vir. Na trgu najdemo tudi kartice, ki na mogočajo poljubno kombiniranje modulov FXS oziroma FXO. Seznam združljivih kartic najdemo v spletu, zato je smiselno, da pred nakupom kartice preverimo, ali je podprta. Zaradi specifik posameznih nacionalnih omrežij pa se lahko vseeno zgodi, da imamo pri uporabi tovrstnih kartic večje ali manjše težave (npr. zakasnjeno zvonjenje, prenizek nivo napajanja …). Načeloma pa velja, da standardne (beri: razširjene) kartice strežnik prepozna sam (System > Hardware Detector > Detect New Hardware). Če imamo težave, lahko poskusimo tudi v ukazni vrstici z ukazi dahdi_… Ukaz dahdi_hardware nam da izpis:

pci:0000:00:0d.0 wctdm+ e159:0001 Wildcard TDM400P REV E/F
pci:0000:00:0e.0 wcfxo+ e159:0001 Wildcard X101P

To pove, da je sistem prepoznal kartici Wildcard TDM400P ter Wildcard X101P, ki sta vdelani v vodilo PCI. Več informacij dobimo z ukazom dahdi_scan, ki nam v delu izpisa za naš primer pove:

active=yes
alarms=OK
description=Wildcard TDM400P REV E/F Board 5
name=WCTDM/4
manufacturer=Digium
devicetype=Wildcard TDM400P REV E/F
location=PCI Bus 00 Slot 14
basechan=2
totchans=4
irq=11
type=analog
port=2,FXS
port=3,none
port=4,none
port=5,none

da ima TDM400P kartica vstavljen le en modul FXS. Hiter pogled na kartice oziroma njihovo prepoznavo lahko naredimo s klikom možnosti System > Hardware Detector > Detect New Hardware.

Če ustrezne kartice z analognim vmesnikom nimamo, imamo pa ustrezen ISDN- vmesnik (digitalni modem), lahko poskusimo tudi s tem, saj so načeloma podprti tudi vsi vmesniki s podporo za ISDN4Linux. Dejstvo pa je, da lahko pri zagotavljanju določenih funkcionalnostih naletimo na težave. Namestitev dodatnih kartic v Asteriskov strežnik lahko razumemo tudi v luči zagotavljanja funkcionalnosti prehoda VoIP v sistemu, ki sicer te možnosti nima – Asterisk postane prehod VoIP za določeno število kanalov ... Na tem mestu še namig: cena vmesniških kartic se lahko precej razlikuje. Cena različnih klonov je lahko bistveno nižja od »originalov«, lahko pa se zgodi, da je pri njihovem zagonu oziroma uporabi naletimo na težave, saj združljivost ni vedno stoodstotna.

ZA VSE, KI ŽELIJO VEČ...

Z do zdaj pridobljenim znanjem lahko praktično vsak vzpostavi preprost, a delujoč govorni strežnik, ki deluje samostojno ali v povezavi z drugim sistemom. Med ponujenimi možnostmi grafičnega vmesnika smo uporabljali le zavihka System in PBX – natančneje, PBX Configuration. Pozornejši so verjetno opazili, da smo le izjemoma izbrali katero od možnosti zunaj osnovnih nastavitev (Basic). Spoznali smo, da lahko do internih številk dostopamo na različne načine. Za dostop smo uporabili funkcijo DISA ter preslikavo z dohodnimi potmi (Inbound Route > Incoming Route) – večje število preslikav zahteva le več številk. Moderne sisteme pa želimo približati uporabnikom. Namesto neprijaznega tona izbiranja, ki ga ponudi DISA, lahko uporabimo sistem IVR (Interactive Voice Response) oziroma digitalni vmesnik. Nov interaktivni sistem naredimo z izbiro možnosti PBX > PBX Configuration > IVR > Add IVR. Ponujene možnosti lahko pustimo za začetek nespremenjene. Vidimo lahko, da so posamezni segmenti (trije) ponavljajo . Pri vsakem aktiviramo možnost Return to IVR, v vsako okno pod njim pa vpišemo številke – v prvega številko ena, v drugega številko dve in tretjega številko tri. V prvem segmentu bomo aktivirali možnost Extensions (izberemo definirano številko 211), drugem DISA tretjem pa Terminate Call (hangup). S pomočjo klika na Increase Options, bi lahko dobili dodatne segmente, vendar jih za razumevanje ne potrebujemo, zato bomo IVR le shranili. Vse dohodne klice bomo zdaj usmerili v IVR sistem s privzeto potjo (Inbound Routes > any DID/ any CID in spremenimo vrednost Set Destination na IVR). Po vzpostavitvi zveze, bo pri vnosu »1« vzpostavljena povezava z interno številko 211, pri pritisku možnosti »2« bo aktivirana DISA, ki omogoča vnos želene telefonske številke. Pritisk izbire »3« pa bo prekinil zvezo. Tako realiziran sistem ni ravno prijazen, zato lahko pri njegovem definiranju izberemo Announcement, prek katerega dodamo zvočno sporočilo v smislu: »Dobrodošli. Poklicali ste testni sistem IVR. Za dostop do interne številke 211 pritisnite ena, za dostop do DISA pritisnite dva, za prekinitev povezave pritisnite številko tri ...« Jasno je, da lahko definiramo več sistemov IVR, ki jih medsebojno nivojsko in funkcionalno prepletamo.

ZVONJENJE IN SLEDI MI

Do zdaj smo usmerjali dohodni klic na posamezno telefonsko številko, predal govorne pošte ali drugo storitev (npr. DISA). Včasih pa si želimo, da dohodni klic povzroči zvonjenje pri večjem številu uporabnikov. V tem primeru lahko ustvarimo skupino, katere člani so po različnih kriterijih dosegljivi pri klicu na to številko. Za lažje razumevanje tematike naredimo skupino (PBX > PBX Configuration > Ring Groups > Add Ring Group). V polje Ring-Group Number vpišemo klicno številko, prek katere bodo dosegljivi njeni člani (v našem primeru smo določili številko 299). Način zvonjenja skupine določa parameter Ring Strategy. V našem primeru smo izbrali možnost ringall (zvonjenje vseh telefonov hkrati), v polje Extension List pa vpišemo številke, ki jih želimo dodati v skupino (v vsaki vrstici je en številka), npr. 210, 211, 235. V skupino lahko vključimo tudi telefonske številke, ki niso v našem govornem strežniku. V tem primeru vpišemo celotno številko, kot jo mora izbirati katerakoli interna številka (npr. 0136 ...) na koncu zadnje številke pa dodamo znak #, ki označuje številke zunaj našega klicnega strežnika. Ker se klici v govornem strežniku ne smejo izgubljati, določimo še točko (Destination if no answer), npr. posredovalno mesto, če ni ustreznega odziva na nobeni od številk definiranih v skupini.

Podobno je mogoče zagotoviti tudi »sledenje« posameznemu uporabniku. Gre za tako imenovano funkcionalnost Follow Me, kjer lahko na podoben način kot v skupini za zvonjenje, tokrat posamezniku omogočimo sledenje klica po želenem (vnaprej določenem) vrstnem redu. Izberimo recimo številko 210. Parameter Initial Ring Time določa, koliko časa bo sistem zvonil na osnovni številki, se pravi 210. Na enak način kot prej določimo način zvonjenja (Ring Strategy) in številke, prek katerih želimo biti dosegljivi (npr. tajništvo, mobilni domač telefon, predal govorne pošte). Tako lahko zagotovimo dosegljivost uporabnika prek ene številke, zavedati pa se moramo, da pri morebitnih preusmeritvah prek javnega telekomunikacijskega omrežja nosimo tako kot pri vseh drugih preusmeritvah stroške preusmeritve klica vedno mi.

OPTIMIRANJE POTI

Mehanizem povratnega klica je bil pogosto uporabljen v času modemskih dostopov (analognih in ISDN), da so lahko zaposleni na stroške podjetja dostopali od doma do lokalnega omrežja oziroma svetovnega spleta. Mehanizem povratnega klica za govorni promet podpira tudi Asterisk, kar pomeni, da je mogoče z običajnega ali mobilnega telefona opraviti služben klic na stroške podjetja. Funkcionalnost povratnega klica omogočimo s PBX > PBX Configuration > Callback > Add Callback. Vse, kar moramo storiti, je vpis imena (Callback description) in njegovih lastnosti. Polje Callback Number določa, katero številko bo sistem poklical pri aktiviranju povratnega klica. Če v to polje vpišemo številko 01ABCDEFG, bo sistem ne glede na to, s katere številke kličemo, zvezo prekinil in vzpostavil klic s številko 01ABCDEFG. Če pa pustimo to polje prazno, bo povratni klic izveden na številko, s katere smo klicali. Parametra Delay before Callback verjetno ni treba posebej razlagati. V to polje vpišemo čas v sekundah, ki naj poteče, preden se izvede povratni klic.

Seveda mora po vzpostavitvi povratnega klica slediti korak, zaradi katerega smo povratni klic sploh aktivirali. Najpogosteje je to možnost vnosa želene klicne številke (DISA) oziroma klic na vnaprej določeno telefonsko številko. S funkcijo podaljšanega izbiranja lahko vzpostavimo klice v okviru internega ali javnega oštevilčenja. S povratnim klicem lahko zagotovimo tudi ustrezno optimiranje stroškov in želeno zasebnost uporabnika (npr. prikrivanje zasebne mobilne številke).

Opisani mehanizem povratnega klica pa skriva potencialno nevarnost. Pri nepazljivosti lahko pride do zlorabe sistema in nepredvidljivih stroškov. Ena od možnih zlorab je veliko število klicev na številko za povratni klic. Tisti, ki kliče, nima nobenih stroškov, saj sistem zvezo pred vzpostavitvijo poruši, stroške pa ima lastnik govornega sistema, ki vedno znova vzpostavlja povratni klic in ponuja možnost izbiranja, na katero ni ustreznega odziva. Zlorabo lahko preprečimo z dvema posegoma – vpisom klicnih številk, ki imajo pravico uporabljati povratni klic, ter omejitvijo funkcionalnosti DISA s kodo PIN. Modifikacijo za modul povratnega klica lahko prenesemo s spletne strani www.gufonero.com/asterisk/callback.html, na kateri najdemo datoteko callback-0.X.tgz. V našem primeru smo uporabili različico 0.3. Namestitev izvedemo ročno tako, da to datoteko najprej prenesemo v poljuben imenik (npr. /tmp) in odpremo z ukazom tar –xzvf callback-0.3.tgz. Vsebino ustvarjenega imenika (cd callback-0.3) prekopiramo v imenik z modulom za povratni klic (/var/www/html/admin/modules/callback/bin). Z ukazom mc ali urejevalnikom (npr. vi) odpremo datoteko in poiščemo parametre, ki se začnejo z vrstico $callback_prefix. Posamezna vrstica omogoča precej natančnejše definiranje delovanja – dodajanje predpone, število ponavljanj pri neuspešnem vzpostavljanju zveze, dolžina klicanja, beleženje klicev. Z vidika zagotavljanja varnosti sistema je pomembna vrstica callback_allowed, v katero vpišemo številke, ki jim je dovoljen povratni klic. Posamezne številke so ločene z vejico, začetek in konec niza pa omeji znak`. Za definirane številke bo sistem povratni klic izvedel, vse druge pa preprosto ignoriral.