Vse skupaj sem začela junija. Potrebovala sem službo (in še vedno jo). Računalnik oz. internet, je tisti, ki je vedno na voljo (kadar deluje in kadar imamo elektriko) in za katerega mi ni treba najprej v trgovino. In zato sem se odločila uporabiti ga za iskanje dela …

Že večkrat smo na teh straneh opozarjali, da je zelo pomembno, kako se obnašate v spletu. Kar v njem naredite, ostane tam shranjeno za vedno! Če ne prej, vas lahko zaboli glava, ko bo vaše ime v iskalnik vpisal kadrovik, ki preverja vašo vlogo za »sanjsko« službo.

V podzavest slovenskih iskalcev zaposlitve se je zasidralo mišljenje, da so spletne strani, namenjene iskanju zaposlitve, zgolj ekvivalent običajnim praksam in načinom sporočanja o potrebah po delavcih. Podobno kot še vedno prisotno mišljenje, da je splet še vedno le način promocije, tako kot elektronski obcestni plakat ali tiskan oglas v časopisu. Ne pa kot nekaj funkcionalnega.

Ne želimo biti pametnjakoviči«, ki udrihamo čez politike in jih v slogu »koliko računalnikov za učence bi lahko kupili namesto ene same patrie«, učimo, kako naj »vladajo«. Sami zelo dobro vedo, kaj lahko in česa ne morejo. Opozorili pa bi radi, da je morda prišel čas, ko bi lahko država nekaj naredila v primerih, ko si učenci, dijaki oziroma študenti sami računalnika ne morejo privoščiti.

Malo smo povprašali trgovce, ali za študente, dijake in učence ponujajo kakšne posebne popuste. Pretiranega optimizma sicer nismo gojili, smo pa vseeno pričakovali večji odziv trgovcev računalniške opreme, kot smo ga prejeli. Popustov namreč praktično ni. Morda bo v tem ali v začetku naslednjega meseca kateri sprožil akcijo »cenejših« računalnikov za študente, vendar o tem večinoma niso hoteli govoriti!

Dostop do interneta je poleg lastništva računalnika pogoj za sodelovanje oziroma pripadnost informacijski družbi. Kam se glede na razvitost informacijske infrastrukture dejansko umeščamo? Kako dostopna je ta? Običajne statistične metodologije odgovorov na ti vprašanji ne podajo.

V preteklih mesecih smo glede cen računalniške opreme povedali veliko. Ugotavljali smo, koliko je ta cenejša v Uniji, koliko je cenejša prek luže zaradi nizke vrednosti dolarja ter nazadnje potarnali, kako je Slovenija zunaj globalnih IT-tokov. Vse to je zanimivo, vendar ne pokaže realne slike. Ne odgovori na vprašanje, koliko si dejansko lahko privoščimo.

Cene večine tehničnih izdelkov, ki jih ne izdelujemo sami, so pri nas višje kot na sosednjih večjih ali pa vsaj bolj konkurenčnih trgih. Hkrati je pri nas manj pestra ponudba, novi izdelki pa k nam prihajajo z večjim ali manjšim zamikom. To smo, kljub glasnemu zanikanju trgovcev, vedno trdili, zdaj pa bomo to s konkretnimi primeri tudi dokazali!

Neverjetno je, kolikokrat je ob različnih priložnostih – predvsem v gospodarskem in političnem življenju – pri nas mogoče slišati floskule o tem, kako ugoden geopolitični položaj ima Slovenija, da pravzaprav pomeni idealno odskočno desko za vstop na balkanske trge in podobno. A realnost, vsaj na področju IT-ja, je videti precej drugačna.

Vse bolj nezanimivi postajamo tudi za globalna IT-podjetja. Nekoč so govorili, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti, položaja in še česa dober poligon za izvajanje analiz, ki naj bi pokazali, kako kupci sprejmejo nove izdelke, tehnologijo ali storitve. Bla, bla – nič od tega se ni izpolnilo. Slovenija bi, kar zadeva globalne IT-ponudnike, lahko bila tudi na Luni.