Ker je slovenski trg žal premajhen, da bi lahko zaživela ponudba, namenjena zgolj študentom, in ker so ti tarča občasnih akcij drugih trgovcev, je jasno, da bi, če bi želeli takšno ponudbo, to morala tako ali drugače podpreti država. Na voljo imajo več možnosti, od najbolj drastičnih, kot so nakup poceni, izobraževanju namenjenih računalnikov in njihovo brezplačno razdeljevanje ali oprostitev davka, pa do milejših, kot sta delno subvencioniranje s strani države potrjenih modelov in nadzor, da te res kupujejo zgolj kupci, ki jim je ponudba namenjena. Nekako podobno, kot država že zdaj subvencionira prehrano.

MOŽNA REŠITEV – RAZPIS MINISTRSTEV

Subvencioniranje se nam zdi še najelegantnejša rešitev, na pol komercialna. Kaj bi morali ustrezni ministrstvi storiti? Objaviti javni razpis, na katerega bi se prijavila vsa zainteresirana podjetja, in nato strokovno izbrati modele računalnikov in pripadajoče opreme, ki so konfiguracijsko in cenovno najprimernejši za določene stopnje izobraževanje. Še najbolje bi bilo, da bi od vsakega ponudnika izbrali najmanj po en model, saj bi tako ti med seboj konkurirali, kar bi se verjetno izrazilo v ugodnejši ceni. Nadalje bi morala ministrstva najti denar in določiti, kolikšna bo subvencija države ter izdelati model prodaje in nadzora. Bodisi prek izobraževalnih ustanov ali prek spletne prodajalne, kjer bi lahko na primer vsak učenec, dijak oziroma študent na leto kupil le en računalnik, morda dva monitorja in tako naprej. Če bi vse steklo, kot bi moralo, bi bili računalniki prek te ponudbe, ki pa bi morala biti stalna, in ne časovno omejena (nakup je možen kadarkoli v letu), cenejši od istih modelov v drugih trgovinah. Kritike bi skoraj zagotovo letele na izbrane modele, nikoli niso vsi zadovoljni, vendar če komu ta ponudba ni všeč oziroma mu ne zadoščajo »subvencionirani« modeli, naj sebi primernega kupi kje drugje. Pomembno je, da imajo vsi študenti, učenci in dijaki možnost, da kar se da ugodno pridejo do računalnika, ki ga potrebujejo za izobraževanje.

OLPC PO SLOVENSKO

To pa še ne pomeni, da niso možni drugačni prijemi. Pobuda OLPC je morda oblikovana za uporabnike v tretjem svetu, kar pa še ne pomeni, da tega modela ne bi mogli izvesti tudi pri nas. Bodisi da država kupi določeno število teh prenosnikov, ki jih brezplačno razdeli socialno ogroženim otrokom, ali pa te ponudi trgu po načelu en prenosnik za ceno dveh. Kar pomeni, da bi tisti, ki kupil OLPC zase, hkrati kupil še enega, ki bi ga država dala komu, ki si ga ne more kupiti. Pri drugih računalnikih tipa Intel Classmate PC ta pristop zaradi nekoliko višje cene ni mogoč, vseeno pa bi lahko država tako kot Portugalska kupila nekaj teh za socialno ogrožene učence.

KAJ ODGOVARJAJO POLITIKI

Tistim, ki bi moral kaj vedeti o tej problematiki, smo zastavili preprosto vprašanje:
Ali sodite, da bi država morala oziroma bi lahko pomagala učencem, dijakom in študentom pri nakupu računalniške opreme, ki postaja čedalje pomembnejše orodje pri izobraževalnem procesu? Če ne, zakaj ne? Če da, kje in kako vidite vlogo države?

Stranka socialnih demokratov: »Socialni demokrati menimo, da mora Slovenija v najkrajšem možnem času pripraviti akcijski načrt, ki bo vključeval uvedbo novih načinov izobraževanja s pomočjo računalnikov v naš šolski sistem. Z računalniškim opismenjevanjem otrok moramo v okviru izobraževalnega procesa pričeti prej, najbolje že ob vstopu v obvezno izobraževanje, da bi otrokom že v prvem razredu osnovne šole uporabo osebnega računalnika približali do te mere, da bi postal eno ključnih orodij v izobraževalnem procesu, in ne le dodatno orodje izbrane skupine, ki si osebne računalnike lahko privošči in je računalniško pismena. Zato je smotrno, da se Slovenija po letih nemega opazovanja z daljave aktivno vključi v projekt En prenosnik na otroka (One Laptop per Child), katerega namen je zmanjšati razlike med otroki, kar se tiče dostopa do novih tehnologij in izobraževanja, ter posebej za otroke razviti prenosnik XO, prilagojen izobraževanju otrok ob vstopu v obvezno izobraževanje.«

Minister za razvoj dr. Žiga Turk: »V Sloveniji se v osnovnih, srednjih in visokošolskih ustanovah šola več kot 330.000 mladih. Ob približni ceni 500 EUR za uporaben notesnik bi to zneslo 165 milijonov evrov. Za primerjavo, za vso denarno socialno pomoč najrevnejšim družinam je v letu 2007 država namenila približno 118 milijonov evrov, celotna državnoproračunska sredstva za raziskave in razvoj so bila v letu 2006 okrog 170 milijonov evrov. Da bi torej iz tega naredili kaj več kot razdelili podstandarne računalnike ali pa všečno PR- potezo, so potrebna ogromna sredstva. Primer Portugalske poznam. Tam je tehnološki nivo nizek, z akcijo tudi izboljšujejo tehnološki image države. V Sloveniji ima osebni računalnik okrog 66 % gospodinjstev, 58 % gospodinjstev ima dostop do interneta.

Verjamem, da si marsikateremu trgovcu računalnikov cedijo sline ob možnosti, da bi dobavil nekaj deset ali sto tisoč računalnikov tako nespretnemu kupcu, kot je država. Verjamem tudi, da je obljubljanje zastonj računalnikov lahko uspešna predvolilna poteza. Vidim pa veliko stvari, ki so pomembnejše in davkoplačevalce stanejo manj. Letos jeseni na primer Ministrstvo za šolstvo in šport uvaja možnost, da vsak dobi brezplačne učbenike. Strošek zanje v treh letih nanese toliko kot za spodoben notesnik. Za vse dijake se z letošnjim letom uvaja brezplačni topli obrok. Zakaj študentom ravno računalnik, ne pa brezplačne knjige, stanovanja ali višje štipendije za tiste, ki jih res potrebujejo?

Računalniški trg je izjemno kompetitiven, cene hitro padajo. Dobro ceno za računalnik lahko doseže tudi vsak sam. Naloga države v tem okviru je, da poskrbi, da imajo možnost tovrstnega izobraževanja tudi socialno šibki – da torej zagotovi primerno opremo v računalniških učilnicah in v javnih knjižnicah. Prav tako pomembno pa je, da poskrbi za izdelavo izobraževalnih vsebin, portalov, spletnih knjižnic in drugih storitev. Tega namesto države ne more praktično nihče. Šele potem pridejo na vrsto računalniki, a ne kar za vse, ampak za tiste, ki si ne morejo privoščiti svojih.«

Poslanec stranke Zares dr. Pavel Gantar: »Seveda smo prepričani, da bi država morala pomagati pri dostopu do računalniške opreme. In sicer na naslednje načine:

• Zagotoviti bi morali dostopnost do računalniške opreme in širokopasovnih internetnih povezav (optika) na samih šolah. Spodbujati odprtokodno programsko opremo, da bi se izogibali plačilu visokih licenčnin.
• Omogočiti najem računalniške opreme, podobno kot velja za najem brezplačnih učbenikov.
• Na ravni MŠŠ in MZT organizirati možnost nakupa računalniške opreme po nižjih cenah in na obročno plačevanje, kar pride v poštev predvsem za študente.«

Ministrstvo za šolstvo: »Ministrstvo za šolstvo vzgojno-izobraževalnim zavodom (šolam) sofinancira računalniško opreme predvsem za uporabo pri pouku (tj. pri delu z učenci) in drugih dejavnostih (interesne dejavnosti ipd.). Šole zagotavljajo prosti dostop do opreme tudi po pouku. Podobno se to dogaja pri računalniški opremi za učitelje, in sicer pri nakupih večjih količin opreme lahko ministrstvo pozove ponudnike, da podajo javno obljubo, da bodo opremo enakih tehničnih lastnosti, kot jo ponudijo na razpisu, ponudili tudi učiteljem.
Izkazalo se je, da so za najmanj enako ceno, kot so ponudili opremo ministrstvu, enako opremo ponudili tudi učiteljem. Ocenjujemo, da je bila cena, ki jo je doseglo ministrstvo (razmeroma velike količine) cca 20 % ugodnejša od tržne (ki bi jo pri nakupu posameznega kosa opreme dosegli učitelji).
S tovrstno prakso bo ministrstvo nadaljevalo tudi v bodoče in jo razširilo tudi na učence. Resni razmisleki gredo tudi v smeri nakupa ali pa sofinanciranja računalnikov za učence višjih razredov in dijakov.

Razlogi:
Intenzivno se razvija Portal Slovensko izobraževalno omrežje – SIO. To je centralna točka, ki omogoča dostop do »informatiziranih« storitev in gradiv:
- informiranje o dogajanju v šolskem prostoru,
- objavo lastnih eGradiv,
- uporabo eGradiv, ki so jih izdelali drugi,
- dostop do e-učilnic (objava lastnih učnih vsebin in dostopanje do npr. pripravljenih učnih vsebin),
- strokovne razprave po posameznih predmetnih področjih,
- dostop do lastnega urnika (učenec, učitelj), dostop do urnika organizacije (učenec, učitelj, starši),
- dostop do ocen učenca (učenec, učitelj, starši).

Nakup računalnikov za učence in dijake bo omogočil:
- stalen (v smislu pri kateremkoli predmetu in kadarkoli) dostop do interneta in eGradiv (npr. DVD, gradiva na internetu);
- izvedbo pouka, interesnih, fakultativnih dejavnosti,
- projektno delo: vključevanje v slovenske in meddržavne projekte,
- medpredmetno povezovanje,
- dostop s katerekoli lokacije (ki ima dostop do interneta) do istih (in drugih) eGradiv kot v šoli (npr.za samostojno učenje, pripravo domačih nalog),
- online sodelovanje pri razreševanju problemov z drugimi učenci,
- dostop do pomoči, ki jo ponujajo strokovnjaki (učitelj lahko online usmerja delo učenca).«

Študentska organizacija Slovenije: »Računalniška oprema je dandanes že pomemben del pedagoškega procesa. V prihodnosti pa se nedvomno lahko nadejamo še hitrejšemu vključevanju dela z računalnikom in internetom na vseh ravneh izobraževanja. Država bi na tem področju lahko pomagala učencem, dijakom in študentom s posebnimi subvencijami predvsem tistim, ki si računalniške opreme sami ne morejo privoščiti. Ker takega sistema pri nas za zdaj še ni, si posamezne fakultete oz. visokošolski zavodi pomagajo s določenimi sporazumi s posameznimi ponudniki računalniške opreme, katero lahko na tak način študenti kupijo pod ugodnejšimi pogoji.
Določene študentske organizacije pa že več let ponujajo dostop do brezplačne uporabe računalnikov v multimedijskih računalniških centrih, kjer dijakom in študentom poleg brezplačnega dostopa do interneta ponujajo tudi miren prostor za učenje.«

2/2

Moj mikro, September 2008 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič