Robin Hood, katerega ne vem katero vizualizacijo izmišljenega življenja si lahko ravnokar ogledamo v kinu, je kradel bogatim, da je dajal revnim. Zato je bil v očeh prejemnikov junak, tistih, od katerih je kradel, pa seveda baraba. Njegovi sodobniki tudi kradejo bogatim in dajejo revnim, kot recimo pri nekaterih ponudnikih storitev. Naloga teh ponudnikov je čim večji dobiček, nepridipravi pa te storitve kradejo in dajejo »revnim«. Je res tako? No ja, ne ravno…

Informatika je področje, v katerem se vrti veliko denarja in so dobički lahko ogromni. Ker so tehnologije že izredno napredne, zdaj ni več vprašanje, ali je nekaj mogoče narediti, vprašanje je izključno – kaj narediti. Ideje o tem, kaj delati, običajno nastajajo iz izkušenj in ustrezne analize preteklosti. V informatiki imamo tako celo vrsto analitikov, ki se ukvarjajo s takšnimi analizami in tudi napovedmi, a te so, kljub poglobljenim študijam, v veliki meri gledanje v kavno usedlino. Kaj se bo v tako dinamičnem svetu, kot ga živimo zdaj, zgodilo čez pet let, je čisto ugibanje. Pri ugibanju pa je tako, da imamo lahko prav ali pa tudi ne. In pri tem so se opekli tudi največji in najvplivnejši.

Spletno nadlegovanje (cyber bullying) je uporaba informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij za premišljeno, ponavljajoče se in sovražno vedenje posameznikov ali skupin z namenom škodovanja drugim. Primer, ki so ga zasledili tudi pri nas, je vključeval fotografiranje in snemanje sošolca, ki je bil drugačen od večine, zato ga ta ni marala, objavo teh posnetkov na računu, odprtem v njegovem imenu v družabnem omrežju, in nato vsesplošno zasmehovanje in norčevanje iz njega in njegovih dejanj. Gre za neprimerno dejanje, ki so ga obravnavali s pomočjo urada informacijske pooblaščenke, vendar se sprašujemo, koliko je še takšnih primerov v Sloveniji, pa zanje ne vemo in kako jih preprečevati.

Slovar slovenskega knjižnega jezika opisuje voajerizem kot »bolezensko nagnjenje k spolnemu uživanju z opazovanjem spolnega občevanja drugih, delov telesa oseb drugega spola ali z gledanjem takih fotografij«. Bolj »ljudska« definicija pa kot voajerja opiše nekoga, ki malce prerad opazuje druge, ne da bi se ti tega zavedali. Splet in video tehnologije so za voajerje idealno orodje. Omogočajo namreč preprosto in skoraj stalno opazovanje želenih »objektov«, pa tudi objavo njihovih posnetkov tako, da so ti vsem dostopni.

Spremembe na trgu internetnih priključkov in storitev, ki smo jim priča zadnjega pol leta, se lahko primerjajo le pretresom, povezanim z začetkom delovanja podjetja T-2. In prav to je spet v središču pozornosti, a ne zaradi začetka delovanja, ampak zaradi podražitev. Čeprav smo jo napovedovali in pričakovali, vseeno boli. Boli zato, ker so se razblinile sanje o tem, da se mora dostop v internet ceniti! Zaradi tega bomo verjetno izgubili tudi položaj na mednarodnih primerjalnih lestvicah. Obetajo se tudi spremembe pogojev uporabe mobilnega interneta. Da bi bili potrošniki zaščiteni, je APEK objavil priporočilo o kakovosti ponudbe, ki se ga morajo operaterji držati. Pa se ga bodo ali pa bosta prevladala pragmatizem in obljubljanje brez podlage v boju za vsakega naročnika posebej?

Zanimalo nas je, kakšna je ponudba mobilnega interneta v uniji. Presenetilo nas je, da se ponudbe operaterjev med seboj močno razlikujejo, tako po načinu trženja kot po cenah. Pri tem ponudba operaterjev, ki delujejo v večjem številu držav, ni poenotena na ravni skupine, temveč ima veliko več skupnega s ponudbo konkurenčnih operaterjev v isti državi. Razlike v cenah tudi niso povezane z bogastvom državljanov (bruto nacionalni dohodek), temveč prej s cenovno tradicijo telekomunikacijskih storitev v državi.

Za uporaben mobilni dostop so, kot smo ugotovili, primerna le omrežja wi-fi in mobilna omrežja »tretje in pol generacije« (3,5G – kako neumno ime …) mobilne telefonije. Lepo bi bilo, če pri teh ne bi bilo nikakršnih omejitev. A so! Operaterji obstoječe omrežje nadgrajujejo tam, kjer je uporabnikov več. Dobro so pokrita večja urbana središča in pomembnejše cestne povezave, podeželje pa je pokrito slabše. Zaradi višjih frekvenc, ki jih ta generacija uporablja, je signal slabši znotraj objektov, kar pomeni, da tam »zelo« visoke hitrosti morda ne bodo na voljo.

Mobilni internet še vedno velja za luksuzno dobrino. Če bi sklepali po načinu oblikovanja cen mobilnih operaterjev, zagotovo. Dati nekaj deset evrov za to, da imamo povsod na voljo dostop do interneta, hkrati pa plačevati še fiksni dostop … ni ravno gospodarno početje. Je sploh treba ločevati mobilni in fiksni dostop? Ali mobilni internet lahko nadomesti fiksnega? Kako bosta oba pristopa sobivala v prihodnje?

Imeti vedno dostop do spleta ni potreba, ampak obsedenost. In to huda. Kamorkoli grem, kjerkoli se ustavim, najprej pogledam, ali je v okolici kakšno odprto (beri: brezplačno) omrežje wi-fi. To pa zato, ker sem kljub vsemu še vedno dovolj varčen ali pa škrt, da skoraj ne pomislim, da bi za mobilno okno v splet dodatno plačeval. Takšne kot sem jaz, bi mobilni operaterji najraje iztrebili. A to je njihov, ne moj problem. Brezplačnih možnosti, na mojo srečo, je dovolj, vsaj v večjih urbanih središčih, to pa so tudi mesta, kjer mobilni dostop potrebujem. Ko sem v naravi, ga nočem. Naj ostanejo bele lise, kjer se lahko skrijem pred svetom, spletom, ženo in otroci!