Tudi mi smo delno udarili mimo. Opremljeni z informacijami o padanju cen v tujini, izraženih v ceni na hitrost en megabit na sekundo na mesec, smo naivno pričakovali, da se bodo cene konkurentov postopoma približevale cenam, ki jih je že pred leti oblikoval T-2. Do delnega poenotenja cen je sicer prišlo, vendar tako, da je T-2 svoje cene dvignil in se približal cenam konkurentov ali jih celo presegel. Novi direktor omenjenega podjetja je potegnil potezo, ki naj bi v zelo kratkem času podjetje izvleklo iz poslovnih težav. Zanimivo pa je bilo spremljati odzive uporabnikov, ki so bili neprimerno bolj mlačni kot takrat, ko je Siol oziroma Telekom Slovenije (pa brez zapletanja v pregovarjanje, da je to podjetje v naši lasti in se napaja iz državnih jasli, ker to preprosto ne drži!) preoblikoval pakete televizijskih programov. Jasno je, da so spremembe v obeh primerih usmerjene zgolj v višjo dobičkonosnost.
Ker je pomembna le dobrobit potrošnika, so vse poteze, ki spreminjajo obstoječe pogoje v škodo uporabnikov, negativne in obsodbe vredne. Izgovorov ni. Če je T-2 pred leti namenoma postavil cene prenizko, da bi omogočale normalno preživetje, je to storil zato, da bi preplavil trg in hitro pridobil čim več uporabnikov. Pri takšnem početju je znana tudi logika. Ko podjetje doseže zastavljeni cilj, torej določeno število uporabnikov, sledi dvig cen. In upanje, da zaradi tega ne bo prišlo do prevelikega odliva uporabnikov. Odliva, vsaj omembe vrednega, ni bilo pri Siolu, zato ga tudi pri T-2 ne moremo pričakovati. Če je v ozadju ta logika, lahko ocenimo, da je to podjetje vseskozi zavajalo uporabnike, saj so vedeli, da takšne cene dolgoročno ne morejo zdržati. In niso!
RAZSLOJEVANJE UPORABNIKOV
Cene v evrih za megabit na sekundo, so na optičnem delu omrežja neprimerno nižje od cen na bakrenem delu (Telekomova infrastruktura). Najnižja cena optike znaša 0,25 evra na Mb/s (paket T-2 100/10), v kabelskem omrežju pa 0,60 evra (Telemachov najhitrejši paket – 120 Mb). Pri bakru so tako izražene cene od nekaj evrov pa do več kot 20 evrov za megabit. Iz tega bi lahko sklepali, da je optično omrežje cenejše, ne glede na to, da ga šele gradijo in ni amortizirano. Podobno sliko, morda še težavnejšo in za uporabnike manj pozitivno, prikaže primerjava najnižjih in najvišjih cene glede na hitrost paketa. Logično je, da cene paketa ne rastejo linearno s ponujeno hitrostjo, vendar vseeno skrbi dejstvo, da so paketi, do katerih ima dostop največ uporabnikov, najdražji (izraženo v ceni na Mb/s). Ti paketi omogočajo »nižje« hitrosti, običajno le 1 Mb/s in so skoraj povsod dosegljivi, do cenovno optimalnejših paketov pa ima dostop neprimerno manj naročnikov. Razslojevanje uporabnikov ni toliko povezano z njihovo izbiro, temveč s stanjem na terenu!
Ker ne poznamo podrobnosti poslovanja vsakega posameznega operaterja, ne vemo, kakšne so cene in kakšni so načini plačevanja mednarodnega podatkovnega prometa, kakšne so cene potrebne opreme, koliko stane gradnja in vzdrževanje omrežje ter podobno. Lahko le ocenimo, zakaj je ponudba takšna, kot je. Sklepamo lahko, da so razlike v cenah med paketi znotraj enega ponudnika in do neke hitrostne meje znotraj posamezne prenosne tehnologije (na primer paketi xDSL do vključno 4 Mb/s) premije za ugodje uporabnikov. Uporabnik mesečno prenese toliko podatkov, kot jih lahko konzumira. Ne glede na hitrost. Operaterji poznajo vzorce profilov uporabnikov in to je podlaga za cenovno politiko. Vedo, koliko mesečno prenesejo, in znajo oceniti, koliko so pripravljen plačati več, da to kvoto dobijo v svoj računalnik hitreje. Skozi čas se vzorec spreminja, mesečni povprečni promet raste, a to se na drugi strani izenači s padanjem stroškov operaterjev.
SISTEM RUŠIJO NENORMALNI UPORABNIKI!
Večina stroškov, ki jih ima operater z uporabnikom, je fiksnih in te lahko nadzira. Del pa jih je spremenljivih in operater nanje (še) nima vpliva. Recimo, koliko podatkov uporabnik mesečno prenese? V operaterjevem interesu je, da uporabnik prenese čim manj podatkov oziroma da je količina v intervalu, ki ga je upošteval, ko je določal ceno paketov. Iz tega izstopajo tako imenovani »težki« uporabniki, ki presegajo vse meje, ki prenesejo več podatkov, kot jih lahko »konzumirajo«. Čeprav sta lansko leto prenašanje in ogledovanje video posnetkov, gledano globalno, prvič presegla nelegalno presnemavanje, kar se zadeva količino podatkov, pa imajo pri nas še vedno najvišjo težo nelegalni prenosi. Če bi na primer vsak dan v mesecu osem ur gledali posnetke iz YouTuba pri hitrosti njihovega nalaganja 900 Kb/s, bi to mesečno zneslo »samo« 92 GB. Fizično je tak scenarij uporabe na meji mogočega. Enaka količina podatkov pa bi pri povezavi 10 Mb/s v vaš računalnik »priletela« v slabem dnevu. Seveda v idealnem primeru, ko bi bile prenosne hitrosti na celotni poti tako visoke. Kakor koli že, prenesli bi to količino podatkov, ne da bi sedeli za računalnikom, pa tudi gledati ali poslušati bi vam je ne bi bilo treba. Po tej isti logiki bi lahko na mesec prenesli 2,7 TB podatkov. Se vam zdi to preveč? Izvedeli smo, da je rekorder prek mobilnega interneta v Sloveniji v enem mesecu prenesel 750 GB podatkov. Preračunajte si sami, koliko bi to zneslo, če bi prenos moral plačati po ceniku in paket ne bi bil neomejen. Zelo verjetno pa so tam zunaj uporabniki, ki prenesejo še več.
BOJ PROTI PIRATSTVU?
V tej luči pa so trditve predstavnikov operaterjev v tujini, da bi radi omejevali količine prenesenih podatkov, ker jih skrbijo kršitve avtorskih pravic, bolj na trhlih nogah. To je sicer dober izgovor, dejanski razlogi za omejitve pa so nekje drugje. Gre za to, da nekateri uporabniki preveč obremenjujejo omrežje (fiksno ali mobilno), kar se odraža tudi v manj denarja v operaterjevi malhi. Predvsem zato bi jih radi omejili. Vendar so uporabniki v tujini manj odpustljivi, ko gre za spreminjanje ponudbe. Hitro »skočijo v zrak« in aktivirajo vse možne civilne organizacije, ki bi jim znale pomagati. Pri nas pa smo bolj tiho. Malce se razburjamo, a se kaj hitro sprijaznimo, organizacije, ki pa nas bi morale varovati, pa izrazijo nejevoljo in hkrati povedo, da kaj dosti ne morejo. Brezzobi tigri, torej!
KAKO KAKOVOSTEN JE INTERNET PRI NAS?
Kakovost dostopa v internet posamezniki zelo težko merimo. Ne gre le za prepustnost zadnjih nekaj kilometrov žice, ki pride do doma, temveč za celotno infrastrukturo operaterjev ter njihovo povezavo navzven. Neuraden komentar, ki smo ga glede podražitve ponudbe T-2 dobili od Telekom Slovenije je: »Cenovna vojna pripelje le do propada oz. slabšanja položaja operaterjev, nižje kakovosti storitev in slabšega servisa ter tega, da regulativa, ki neizmerno 'dela' v korist uporabnikov, na dolgi rok ustvarja slabe razvojne možnosti, saj smo ponudniki vsi po vrsti na kolenih.« Ne bi si upali sklepati, da je kakovost dostopa v internet v Sloveniji slaba, če pa je, potem je zdaj odpadel izgovor in bodo operaterji lahko več časa in sredstev namenili izboljšanju kakovosti storitev!
Kakovost internetne povezave lahko oceni vsak od nas tako, da je pozoren na hitrost prenosa podatkov. Po novem morajo operaterji na svojih spletnih straneh objaviti orodje, s katerim bi lahko uporabnik sam »izmeril« hitrost med njim in centralo operaterja. Tega ne bomo počeli neprestano, je pa pametno preveriti hitrost, vsaj takrat, ko imamo občutek, da zadeva deluje prepočasi. Zagotovo pa na začetku, ko nam priključek usposobijo. Če takega orodja operater (še) ne ponuja, je primerna tudi spletna storitev speedtest.net, katere strežnik je v Ljubljani. Nekoliko lažje je preveriti televiziji in telefonijo. Vsaka napaka se hitro vidi (slika zmrzne, kockasta slika, telefonski razgovor je prekinjen in podobno). Če kaj takega opazite, je dobro vztrajati in od operaterja zahtevati, da pride stvari do dna. Razlogi za takšne napake so lahko različni, od premalo prepustne povezave, do premalo zmogljive opreme operaterja v centrali, ki želi nekaj prihraniti na račun nekoliko slabše kakovosti in upanja, da se uporabniki ne bomo razburjali. Pa bi se morali, kajti le če bomo dovolj tečni, bomo dosegli pravico.
Ker pa se vse storitve zažirajo v isto povezavo oziroma njeno najvišjo hitrost, vam polagamo na srce, da preverite hitrost tudi takrat, ko gledate IP-televizijo. Po možnosti tako, da preverite hitrost dostopa v internet, ki »ostane«, ko spremljate različne programe. Spet smo pri načeloma jasni zadevi: če plačujemo trojčka s hitrostjo dostopa 4 Mb/s hočemo, da to hitrost dobimo tudi, ko sta v uporabi obe drugi storitvi. Pri optiki in kablu to ne pride v poštev, saj zaradi tehnologije in prepustnosti teh dveh dostopov ne bi smelo prihajati do razlik, lahko pa se ta pojavi pri bakrenih povezavah (xDSL).
NI UNIVERZALNIH MERITEV
Nekaj razlogov, zakaj nihče ne more narediti univerzalne meritve in nato matematično natančno uvrstiti operaterje na lestvico po kakovosti storitev, smo v članku že omenili. In ker to ni mogoče, se lahko operaterji hvalijo na vsa usta, kako dobri so. Če pri kakšnem uporabniku ni tako, kot bi moralo biti, že najdejo verjeten razlog. Večinoma takšen, ki ni nastal po njihovi krivdi. Toliko bolj morate zato biti tečni uporabniki. Predvsem se ne smete prehitro vdati in se dovoliti prepričati, da te storitve niso nekaj, kar bi moralo biti ves čas takšno, kot je zapisano v pogodbi. A točno tako bi moralo biti! Kar operater prodaja in oglašuje, to naj tudi zagotavlja. Nihanja hitrosti morajo biti v okvirih, ki so še sprejemljivi, ne bi pa smelo biti sprejemljivo, da uporabnik plačuje za nekaj, kar mu ni na voljo! Potrošniki moramo biti »tečni« in se boriti za svoj prav. Le tako bomo spremenili dejstvo, da se operaterjem marsikaj tolerira. Priporočila, ki se jih morajo operaterji držati, so dobra osnova, niso pa dovolj, predvsem pa jih bo treba spreminjati in po potrebi prilagajati trgu. Recimo, da je kakovost interneta pri nas na sprejemljivi ravni in ni večjih odstopanj. A to še ne pomeni, da se moramo s tem sprijazniti, še manj pa, da bi se uspavali in pričakovali, da bo vedno tako. Kriza je udarila tudi operaterje, okrevanje gospodarstva bo počasno, lastniki zahtevajo čim večji dobiček, zato je pričakovati ne samo spremembe ponudb, temveč tudi zmanjševanje stroškov operaterjev. Ne smemo pa dopustiti, da bo to narejeno na račun potrošnikov in nižanja kakovosti interneta.
APEK kot brezzobi tiger?
Konec lanskega leta je bilo v Uradnem listu objavljeno priporočilo o dejanskih prenosnih hitrostih širokopasovnega dostopa do interneta, ki je stopilo v veljavo v začetku februarja. Namen priporočila je zaščititi potrošnike pred »prevelikimi« obljubami operaterjev. Čeprav je priporočilo uradna APEK-ova zapoved, pa vsebuje nekaj dvoumnih zahtev in hkrati ne zajema celotnega trga internetnih priključkov. Izvzet je namreč mobilni internet, za katerega piše, da bi bilo priporočljivo, če se ga držijo tudi mobilni operaterji, ni pa nujno. Podobna cvetka je priporočilo, naj se operaterji izogibajo navedbi »hitrost do X Mb/s«. Ni pa takšno oglaševanje paketov prepovedano, čeprav potrošnika zavaja. Kakšna pa je hitrost »do 4 Mb/s«? Lahko je katera koli hitrost v intervalu hitrosti med 1 Kb/s in 4 Mb/s. Tako uporabnik ne ve natančno, kaj je kupil.
Vsi, recimo jim »fiksni« operaterji (xDSL, kabel, optika), so dolžni vsem uporabnikom zagotoviti informacije o ocenjeni prenosni hitrosti dostopne linije, na svoji spletni strani pa morajo na vidnem mestu objaviti pripomoček ali navodila, ki bodo uporabnikom omogočila, da preprosto izmerijo, kolikšna je trenutna prenosna hitrost njihove dostopne linije. V času pisanja tega članka smo takšno »orodje« našli le na spletni strani T-2, ki je tam že nekaj časa, drugod pa še ne.
Po našem mnenju ni na mestu niti zahteva, da mora operater uporabniku zagotoviti le oceno najvišje hitrosti. Operater pozna karakteristike svojega omrežja, hkrati pa ima na voljo tudi merilne inštrumente, ki zelo natančno izmerijo »bruto« najvišje hitrosti. Ker je ta problem izrazit le pri tehnologijah xDSL, ne vidimo razloga, zakaj sta v istem košu tudi optika in kabel. Najvišja hitrost ni pomembna zaradi samega dostopa v internet, temveč zaradi dodatnih storitev (IP TV, VoIP), ki bi jih uporabnik rad. Predvsem bi moral, po našem mnenju, operater bodočemu uporabniku zelo jasno povedati, kakšno hitrost dostopa v internet lahko pričakuje, če hkrati naroči še te storitve.
Priporočilo vsebuje tudi člene, ki operaterju zapovedujejo, da morajo uporabniku na jasen način povedati, kaj lahko od storitve pričakuje, hkrati pa se morajo ti podatki zabeležiti in biti dostopni pozneje, če pride do nesoglasji. Da se ve, kaj je kdo rekel, kaj obljubil. Vse to je zelo načelno in, kar se nam zdi še bolj vprašljivo, ne izključuje možnosti, da bi operater obljubljal več, kot lahko tehnično zagotovi. Pri dostopu v internet in povezanih storitvah je težava v tem, da ni načina, ki bi omogočal preprosto in retroaktivno preverjanje, ali smo ves čas prejemali naročeno. Na liniji ni števca, kot ga imamo na električni napeljavi, ki bi sproti meril dobljeno »hitrost« in kakovost storitev. Še zlasti ker je razlogov za težavo lahko več, tudi v neprimernem domačem omrežju, ki je zunaj dosega operaterja.
Pomembna pa je zapoved, ki omogoča potrošniku, da v primeru, ko je za nižje hitrosti »kriv« operater, lahko brez pogodbene kazni (vezava) zahteva zamenjavo paketa s paketom nižje hitrosti – ki je običajno tudi cenejši! To je možno, če prenosna hitrost v glavni prometni uri odstopa za 20 % od oglaševane hitrosti najmanj tri zaporedne dni ali pa deset ne nujno zaporednih dni v plačilnem obdobju. Občutek imamo, da sta roka tri oziroma deset dni posledica lobiranja operaterjev. Z zornega kota potrošnika in brez olepševanj je jasno: če naročim in plačam paket s hitrostjo 4 Mb/s, naj bo hitrost več čas taka, plus minus nekaj odstotkov! Opravičljiva so le manjša nihanja, vsekakor manj od teh 20 odstotkov. Želite razumljiveje? Si predstavljate, da bi iz električnega omrežja enkrat dobili 100 V, drugič pa 300 V?
Celotno besedilo priporočila najdete na: www.uradni-list.si/1/content?id=95363&part=&highlight=priporočilo
Moj mikro, Marec 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
