Če želite s trenutnimi napravami (in tehnologijami) svoje omrežje odpreti »tujcem« in hkrati sebi zagotovi varnost, je najpreprosteje vključiti se v globalno spletno skupnost FON ali lokalno WLAN Slovenija.

Če je v naši bližini odprto omrežje, se niti za trenutek ne sprašujemo, ali se povezati ali ne. Velika večina ljudi to počne zato, da prebere pošto, skoči na kakšno spletno stran, zagotovo pa ne zato, da bi prek tega darila z neba prenašala glasbo in filme. So tudi taki, a na svetu so tudi morilci in teroristi, a zato ne hodimo okoli v neprebojnem jopiču. Razmišljanje o tem, da bi isto storili sami in svoje omrežje ponudili neznancu, ki je v istem položaju in ima iste potrebe, kot jih imate vi, ko niste doma, pa se običajno zaključi že na začetku.

Nekaj najlepšega je, ko v novem kraju ali mestu najdeš odprto brezžično točko omrežje wi-fi, se povežeš, na hitro preveriš poštna sporočila in sporočiš domačim, da si varno prispel. Žal pa je odprta omrežja vse težje najti, tudi če je uporabnikov, ki bi bili pripravljeni brezplačno deliti svojo pasovno širino z drugimi, veliko. Nihče, ne proizvajalci opreme ne države, ne pomagajo domačim uporabnikom, ki bi želeli del svoje pasovne širine deliti z drugimi. Daj vode žejnemu, daj hrane lačnemu in omogoči dostop do informacij vsem, ki so po naključju v dosegu tvojega omrežja? Nam lahko kdo pove, zakaj pa ne, če bi bilo varno?

V ZDA je dobrodelnost precej zasidrana v tradicijo. Takšnih in drugačnih skladov, ki se ukvarjajo s financiranjem različnih dobrodelnih dejavnosti, je cela vrsta. Deloma zato, ker je ameriška davčna zakonodaja dokaj prijazna dobrodelnežem, deloma zato, ker gre za tradicijo, deloma pa tudi zato, da si tisti najbogatejši, ki se jih včasih drži ne najprijaznejši sloves, z dobrodelnimi akcijami dvigujejo priljubljenost oziroma izboljšujejo sliko o sebi.

Profesor Tim Wu je v knjigi The Master Switch analiziral zgodovino komunikacije in ugotovil, da je to, kar je bil konjiček neke osebe, običajno preraslo v industrijo v lasti drugega.

»Avtorsko pravo je treba prilagoditi tudi drugim ciljem, o katerih v Sloveniji ne razpravljamo«. S to mislijo se je začela konferenca »Avtorske pravice v digitalnem okolju« v organizaciji evroposlanke Tanje Fajon.

Začnimo kar pri Watsonu. Pa ne legendarnem pomočniku še bolj slavnega literarnega detektiva, temveč pri istoimenskem superračunalniku, ki je pred kratkim nastopil na ameriškem kvizu Jeopardy. In zmagal, čeprav ni vedel, da je Slovenija članica Evropske unije. Če tega ni vedel plod štiridesetletnega tehnološkega razvoja v IBM-ovih laboratorijih, nabit z dobršnim delom znanja, ki ga je do zdaj nagrmadilo človeštvo, kako naj potem o Sloveniji kaj vedo vodilni v podjetjih, ki se odločajo, kje bodo na voljo njihove storitve in izdelki in po kakšnih cenah? Morda se lahko muzamo ob neznanju superračunalnika, vendar je nasmešek kisel. Dobili smo namreč nedvoumen dokaz, da je Slovenija zunaj vseh pomembnih svetovnih dogajanj.

Krizne razmere nas silijo, da dvakrat pretehtamo vsak strošek. Podjetje, gospodinjstvo ali posameznik, vsem je skupna potreba po varčevanju. Je mogoče še kje malce stisniti in privarčevati še kak evro? Zanimalo nas je, ali lahko znižamo letni račun za mobilno telefonijo in kako.

Izračunali smo, da povprečno gospodinjstvo za elektronske komunikacije mesečno nameni 100 €, kar znese 1200 € na leto. To pa je že zelo lepa vsota. Več kot ena povprečna plača! Ker pa je vsem nam jasno, da brez teh storitev ne gre, brez njih ne bi mogli normalno živeti, razen če se požvižgamo na družbene norme in se odločimo za življenje v osami, smo preigrali možnosti, kako mesečni strošek za elektronske komunikacije čim bolj znižati. Čim bolj pomeni v nekaterih primerih tudi drastično, a s čim manjšimi posegi v kakovost življenja, predvsem pa legalno.

Telekomunikacijskim operaterjem je uspel veliki met. Uporabnike so namreč prepričali, da brez nekaterih njihovih storitev življenje ni več mogoče. Sočasno pa so seveda svoje ponudbe oblikovali tako, da imamo naročene tudi storitve, ki jih ne potrebujemo. Zgodba zase so paketi mobilne telefonije, katerih osnovni namen je izkoreniniti naravni instinkt po varčevanju in iz uporabnikov narediti »opice«, ki ne bodo razmišljale o strošku. Pravo potrošništvo ali kapitalizem. Vendar ne pozabite, da imajo operaterji en sam cilj – na koncu leta čim večji dobiček. Kako pa bomo uporabniki plačali račun in čemu se bomo morali zato odpovedati, jih v maniri sodobnega kapitalizma ne zanima!