Optimizem, ki je spremljal nove iznajdbe, od katerih je večina pričakovala revolucionarne spremembe, je sčasoma ugasnil, vedno so nastali monopoli, ki so jih sicer pozneje razbili, a so nosilci originalne poslovne ideje spet stopili na pot gradnje novega monopola ali kartela. Ameriški aktivist Eli Pariser se boji, da tudi internet čaka podobna usoda. Motijo ga iskalni in sortirni algoritmi, ki filtrirajo informacije glede na zgodovino uporabnika v spletu, s tem pa ga zapirajo v mehurček lastnih interesov in mu preprečujejo oziroma vsaj otežujejo dostop do popolnoma drugačnih idej in pogledov. Težava je tudi v tem, ker sortiranja ne opravijo ljudje, temveč programska koda, ki je seveda neintuitivna in nima prebliskov po čem novem, po nekem višjem cilju, ampak ukaz za ukazom le opravlja svojo nalogo.
Wu svojo tezo v knjigi podkrepi z zgodovinskimi dejstvi komunikacijske industrije dvajsetega stoletja v Združenih državah.
Začne s telefonom. Sporno je že to, kdo ima zasluge za njegovo iznajdbo, vsake toliko časa se sprožijo nove polemike, kjer na dolgo in na široko razpravljajo o tem vprašanju. Kot pri vseh iznajdbah preteklega stoletja se je tudi z možnostjo prenosa govora prek žic ukvarjalo več pionirjev, ki so vedeli drug za drugega, si izmenjavali ali kradli ideje ter jih izboljševali. Innocenzo Manzetti, Antonio Meucci, Johann Philipp Reis, Elisha Gray, Alexander Graham Bell, Thomas Edison, vsi ti so danes priznani kot pionirji telefona. Ni pa sporno, da je Alexandru Grahamu Bellu ameriški urad podelil patent, in to že marca 1876. Ljudje so telefon hitro sprejeli kot novo sredstvo komuniciranja in ustanavljali podjetja, ki so to storitev ljudem ponujala. Med drugim je svoje podjetje ustanovil tudi Bell, to pa se je pozneje prelevilo v podjetje AT&T, pokupilo ali uničilo male ponudnike ter ustvarilo monopol, ki ga še danes imenujejo najstrašnejši monopol v zgodovini Združenih držav. Država je monopol sicer uničila, a kot kaže, se ta v zadnjem času počasi, a zanesljivo rekonstruira. To tezo dokazuje tudi dogodek preteklega meseca, ko je AT&T objavil, da bo kupil ameriško izpostavo sicer nemškega operaterja T-Mobile. Telefonija še zdaleč ni edini primer. Poučna je zgodba filmske industrije oziroma kako je svobodomiselno, kaotično in kreativno industrijo stisnil v kot kartel vertikalno integriranih korporacij, ki danes nadzira vse, od produkcije do kinodvoran in distribucijskih poti. Wu je tudi ugotovil, da so v ozadju vedno karizmatični in neizprosni posamezniki: Theodore Vail, ki je oblikoval AT&T-jev monopol, David Sarnoff, ki je obvladoval radijski družbi RCA in NBC ter usmerjal razvoj radia, in ustanovitelj Paramounta Adolph Zuker, ki je pokazal, kaj je mogoče storiti, če filmska korporacija ne nadzira le igralcev, temveč tudi distribucijo.
OD OPTIMIZMA DO STABILNOSTI
Presenetljivo je, da je prva leta vsakega novega komunikacijskega medija pospremil optimizem, upanje, da bo ravno ta izboljšal naša življenja. To je bilo obdobje odprtosti, razburjenja in občutka, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Se vam to zdi znano? Ali ne pričakujemo tega zadnja leta ravno od interneta? Še več, ali ga niso zahodni mediji ustoličili kot razlog za revolucije v arabskem svetu in še za kakšno (pozitivno) spremembo v svetu!
A žal je tako, da odprtost nove industrije običajno ne traja dolgo. Zaključi se najpozneje s prihodom kakšnega karizmatičnega voditelja v pravem trenutku. Ko novost ljudi sama po sebi ne pritegne več, začne izgubljati začetni zagon, in uporabnik zahteva nekaj več − kakovost, stabilnost in višjo vrednost. AT&T na primer najprej ponudi enotno omrežje in zagotovilo, da bo uporabnik dobil znak centrale, vedno ko bo dvignil slušalko. V radijskem programu se pojavijo glasovi poklicnih igralcev, podprti s predhodno napisanimi scenariji, poslušalci dobijo boljši program, ki ima rep in glavo. Novo nastale filmske korporacije uredijo kaos, združijo vse pod eno streho in nemim filmom dodajo zvok, pozneje pa še barvo črno-belim ... Z drugimi besedami, uporabnik oziroma kupec dobi privlačnejši in enotnejši izdelek, zato ga sprejme, kar vodi v pozitivno povratno zanko. Novi podjetniki so čedalje uspešnejši, konkurenca malih podjetji vedno bolj zaostaja, na koncu pa dobimo monopol ali kartel. Wu to imenuje krog oziroma iz hobija nekoga v industrijo drugega, od izuma do čudeža proizvodnje, od več prosto dostopnih kanalov, do enega ali skupine močno nadzorovanih. Od odprtih do zaprtih sistemov, primer slednjega pa je vsem dobro poznana Applova paradigma. Podjetja, vključena v krog, pa vse to opisujejo kot nujno potreben napredek.
Vprašanje je torej, ali ima oziroma bo imel krog vpliv tudi na internet? Odgovor je, da tega danes še nihče ne ve. Tveganje pa obstaja. Tudi na področju računalniške industrije so karizmatični posamezniki. Billu Gatesu je iz Microsofta uspelo narediti »tihi« monopol, vsaj na področju operacijskih sistemov in pisarniških programov. Googlov šef Larry Page je skupaj s sodelavci iz Googla naredil monopolista na področju spletnega iskanja (pa verjetno še kje). Facebook Marka Zuckerberga ni ravno edino spletno omrežje, je pa daleč največje z dobrimi možnostmi, da (p)ostane edina. Intel vlada na trgu procesorjev, čeprav ima svojega konkurenta v AMD-ju, a ta je daleč za njim. In Apple? Karizmatični Steve Jobs je človek, ki si želi združiti, kar ponuja hollywoodska produkcija s svojim spletnim sistemom distribucije in prevzeti vse. Za omenjena podjetja, verjetno pa bi našli še kakšno, bi lahko dejali, da spadajo v krog in izkoriščajo njegove zakonitosti.
Nevarnost, da se zgodovina ponovi, je danes veliko večja, kot je bila v sredini dvajsetega stoletja. Takrat so mediji objavljali v več ločenih kanalih, danes pa se vse združuje v enotno omrežje. Če bi prišlo do njegovega prevzema, bi bile posledice za kulturo in družbo zastrašujoče.
NEVTRALNOST INTERNETA
Preprosto povedano, je nevtralnost interneta paradigma, ki so jo upoštevali pri njegovem oblikovanju. V praksi to pomeni, da ponudniki dostopa v internet nimajo možnost posegati v prenos podatkov. Ne to, katere informacije se pošiljajo, objavljajo, pa tudi tega ne, da bi sami določali, kateri promet ima prioriteto in kateri ne. Drugače povedano, vsi biti v internetu so enako pomembni. Načelo pomeni, da je informacijska mreža učinkovitejša in uporabnejša, če je manj usmerjena na skupino uporabnikov in je namesto tega usmerjena na vse uporabnike.
To bolj razumljivo pove naslednji primer. Imamo dve spletni strani, ena pripada Telekomu Slovenije, druga pa Univerzi v Ljubljani. V okolju internetne nevtralnosti obe entiteti plačujeta enak mesečni znesek ponudniku dostopa v internet, in če sta strani tudi drugače enaki, vsak njun bit potuje po enaki poti in enako hitro do svojih uporabnikov. Ni ovir, ni bližnjic, ki bi informacije ene strani naredili zanimivejše ali bolj dosegljive za uporabnike. Če nevtralnosti ne bi bila zapovedana, bi lahko Telekom, ki je hkrati ponudnik dostopa v internet, dal prednost prometu, ki potuje na njegovo stran, in upočasnil promet, ki potuje na drugo stran. Ta bi hipno postala za uporabnike manj zanimiva, saj bi morali dolgo časa čakati, da bi se odprla (naložila). In Telekom bi imel prednost pred univerzo. Bi bilo to prav? Tržno? Kaj se bi zgodilo, če bi operater ponudniku vsebin zaradi konflikta interesa, saj oba ponujata enako vsebino, odklonil dostop prek hitrega omrežja, in kaj bi se zgodilo, če bi operater začel omejevati hitrosti dostopa do strani določenih ponudnikov vsebin? To je le nekaj vprašanj, ki se zastavijo, ko so na mizi predlogi o odpravi nevtralnosti. Takih zahtev pa je vedno več. Ameriška podjetja močno lobirajo pri svoji vladi, da bi to »zakonitost« spremenila, pri tem pa uporabljajo vse mogoče argumente, od poslovnih do varnostnih. Zakaj je pomembno, da ameriška vlada ne pristane na te pogoje? Ker v celoti nadzira internet, in če bi sprejela nova pravila, bi ta hočeš nočeš veljala povsod.
Ne le v internetu
Nevtralnost ni izključno stvar interneta, saj je vgrajena v jedro tudi drugih mrež. Tak primer je električno omrežje. Ni pomembno, katere naprave priključite na vtičnice, vse dobijo »enako elektriko«. Osnovni zakon je, da ni diskriminacije med napravami in da vse lahko delujejo enako dobro. To pa pomeni, da načelo nevtralnosti mrež ni nekaj novega, saj obstaja že od leta 1800 oziroma od izuma telegrafa. V internetu velja nevtralnost brez potrebe, da bi to kdorkoli zapovedal ali reguliral.
Do pred kratkim nevtralnost interneta ni bila problem. Ideje o drugačnem internetu, o različnih hitrostih interneta so se pojavile po združitvi dveh ameriških operaterjev, AT&T in SBC Communications. Po njihovem naj bi bilo enakosti konec. Stran, ki bi plačala več, bi imela na voljo hitrejšo in zanesljivejšo povezavo. Na prvi pogled nič posebej nevarnega. Sliši se celo prav svobodnotržno. Težava pa je v tem, da bi to neposredno vplivalo na arhitekturo »end-to-end«, po kateri je internet zgrajen. Bistvo te je, da imata nadzor nad tem, kaj gre skozi internet, tisti, ki je informacijo oblikoval in njen končni uporabnik, ne pa »vratar« na sredini. Ko bi operater nadziral promet, bi samodejno oblikoval poslovni model, ki ga je Tim Wu imenoval »poslovni model Tonyja Soprana«. Operater bi se postavil v sredino komunikacije in vsakemu bitu informacije, ki bi želel priti skozi njegova »vrata«, zaračunal določen znesek. Sledita dva možna scenarija. Ponudnik vsebin bi se odločil, da plača operaterju več, vendar bi ta strošek tako ali drugače prenesel na končnega uporabnika. Lahko se tudi odloči, da dodatne cene ne plača, vendar bi uporabnik zato dobil njegovo vsebino počasneje, v skrajnem primeru pa lahko tudi »degradirano«. Oba primera sta za uporabnika slaba, v obeh primerih bo plačal več, bodisi v denarju bodisi v slabši storitvi, začelo pa bi se tudi obdobje neizmerno močnih internetnih »vratarjev«.
Ideja, da nekdo, ki plača več, dobi boljšo storitev, kar je postulat kapitalizma, sama po sebi niti ne bi bila sporna, če ne bi bilo vprašanja, kaj bi imela na voljo stran, ki si višje »hitrosti« ne bi mogla privoščiti. Operaterji sicer obljubljajo, da naj nihče ne bi imel na voljo slabše storitve, kot jo ima zdaj, vendar so pripravljeni to podkrepiti le s svojimi besedami. Kako pa je z njimi, ko jim je na dosegu roke denar, pa vemo. Do posega v nevtralnost prihaja že danes, pa ne govorimo o državah, ki cenzurirajo internet. So operaterji, ki so svojim uporabnikom blokirali dostop do storitev spletne telefonije, ker tudi sami ponujajo telefonsko storitev in jim te kradejo uporabnike. Utegne biti še huje. Operaterji gradijo video storitve na zahteve, zato je samo vprašanje časa, kdaj bodo blokirali konkurenco – na mehek ali trd način, saj če ne drugače, izrabljajo svojo moč na trgu, da izrivajo manjše konkurente (kot vidite, se to dogaja povsod po svetu, ne le v Sloveniji). Če seveda ne bo regulative, ki bi zapovedala nevtralnost interneta.
60 odstotkov prometa na internetu ustvarijo ljudje in ti so zaslužni, da so se rodili Google, Amazon, eBay in podobni. Če bi obstajal internet več hitrosti, bi bila majhna inovativna podjetja (start-ups) obsojena na počasnejši vozni pas in ne bi dosegla svojega potenciala. Največ, kar bi lahko dosegla, bi bila prodaja podjetja operaterjem. To pa vodi v manj novih tehnologij in neprimerno manj inovacij. Kar je navsezadnje tudi cilj velikih operaterjev, ki si vsekakor želijo dolgega obstoja brez večjih pretresov. Kakor koli obrnete zadeve, internet več hitrosti bi pomenil več profita za operaterje in višje cene za uporabnike.
SPLETNI AKTIVIZEM
Na Wujeve teze se v svojem razmišljanju navezuje tudi ameriški aktivist Eli Pariser, ki piše knjigo za naslovom The Filter Bubble. Pariser ima zanimivo preteklost. Kmalu po terorističnem napadu na svetovni trgovinski center leta 2001 je oblikoval spletno stran, na kateri je zahteval večplastni, širši pristop v boju proti terorizmu. V nekaj tednih je njegov poziv podpisalo več kot pol milijona ljudi iz 192 držav in Eli je, kot sam pravi, dokaj nepričakovano postal »online« organizator. Spletna stran se je še istega leta združila s stranjo moveon.org, Eli, takrat star 20 let, se je skupini pridružil in se ukvarjal z zunanjepolitičnimi vprašanji. Vodil je tisto, kar je New York Times Magazine poimenoval »mainstream mirovnega gibanja«. Članstvo spletne strani se je v kratkem potrojilo, prvič pa se je izkazalo, da je mogoče z majhnimi donacijami prek spleta zbrati dovolj sredstev za delovanje, kar izkorišča veliko spletnih organizacij. Leta 2004 je Eli prevzel vodenje MoveOn in pod njegovim delovanjem je skupina zrasla na pet milijonov članov in prek majhnih spletnih donacij zbrala 120 milijonov dolarjev za podporo kandidatom ameriške demokratske stranke. Pozneje se je bolj posvetil razvoju orodij za zbiranje in spletnih donacij in hkrati pomagal pri predsedniški kampanji Baracka Obame. Obama je bil prvi predsedniški kandidat, ki je sredstva v obliki malih donacij zbiral tudi prek spleta. Kakor koli že, to je človek, ki ima veliko povedati tudi o smeri, v katero gre razvoj spleta.
OSEBNOSTNI MEHURČKI
V spletu je čedalje izrazitejša težnja po poosebljanju, in to iz čisto logičnih in legitimnih razlogov. Če vzamemo celotno intelektualno bogastvo, ki ga je človeštvo ustvarilo, in dodate vsako komunikacijo, ki se je kdaj zgodila, od začetkov civilizacije pa do leta 2003, to znese dva eksabajta podatkov. Danes toliko podatkov ustvarimo na vsakih pet dni. Iskanje podatka v tej gori ni enako iskanju igle v kupo sena, temveč igle v vesolju sena. Zato imajo ponudniki vsebin in storitev težavo, ki se je lotevajo tako, da želijo interese, potrebe in želje svojih uporabnikov nekako zbrati in jim prilagoditi svojo storitev. Torej jim ponuditi ravno tisto, kar si ti želijo. Amazon na primer zbira podatke svojih kupcev in jim predlaga nove knjige. Podobno, a bolj prikrito, delujejo algoritmi nekaterih drugih spletnih gigantov. Vzemimo na primer Googlov iskalnik. Večina misli, da če iščete podatke o revoluciji v Libiji, dobite rezultate iskanja, ki so enaki za vse. Pa ni tako, ker je od konca leta 2009 Googlov iskalnik poosebljen in si pri izboru iskalnih rezultatov pomaga s približno 57 kriteriji in podatki o zgodovini iskanja vsakega uporabnika. Eli je lansko leto, ko je bilo aktualno razlitje nafte v Mehiškem zalivu skupaj s prijateljema naredil eksperiment. Prosil ju je, naj uporabita isti iskalni pojem »BP«, na kar je primerjal rezultata iskanja. En prijatelj je dobil povezave na možnosti investiranja v to podjetje, drugi pa podatke o ekološki katastrofi. Razlog naj bi se skrival v različnih zgodovinah iskanj teh dveh oseb, iz katerih je iskalnik izluščil njune interese in se njim primerno odzval. Nekaj podobnega je Eli opazil tudi v Facebooku. Sam ima v njem prijatelje z obeh političnih polov, čeprav se sam nagiba bolj na stran demokratov. Pred kratkim je opazil, da ni več vnosov njegovih konservativnih prijateljev. Iz zgodovine njegove uporabe je Facebook izluščil, da je večja verjetnost, da bo kliknil vnose »levih« prijateljev, zato je temu prilagodil prikaz. Če podobno počnejo vsi ponudniki vsebin v spletu, smo že blizu stanja, ko so informativna okolja uporabnikov različna. Znajdete se v osebnem ekosistemu informacij, ki ga oblikujejo algoritmi glede na njihovo mišljenje, kdo ste. Eli to imenuje filtrirni mehurček.
Nekatera področja interneta bo verjetno treba državno regulirati. So ideje, da bi moral imeti uporabnik več možnosti nadzora, kako spletna stran uporablja in spreminja v denar podatke, ki jih je uporabnik na njej pustil.
MEHURČKI SO NUJNO ZLO
Veliko ljudi je prepričanih, da je internet ena največjih človekovih iznajdb, saj omogoča, da se vsi med seboj povežemo, si izmenjamo ideje, izvemo nekaj novega, o čemer se nam niti sanjalo ni … Poosebljenje (filtrirni mehurčki) pa povezavo poveže nazaj, naredi zanko, ki se začne in končna pri nas. Imate interes, o njem se lahko veliko naučite, veliko manj možnost pa imate , da se naučite o zadevi, ki je le malo zunaj okvirja, ki ga kot vaš interes določi algoritem. Zagotovo pa so za vas nedostopna nasprotna stališča. Če imate torej določeno politično stališče, kar je eden od recimo najpreprosteje določljivih interesov, saj ga ima vsak in ga večinoma nikoli ne spremenimo, bodo informacije o nasprotni strani težje dosegljive.
Zaradi količine podatkov, ki so v internetu, drugače niti ne gre. Narobe pa je, da sortirni osebni filtri delujejo nevidno. Ne vemo, za koga nas algoritem ima, kaj misli, da je naš interes. Gre za skupek kod, ki odloča namesto nas. Zapira nas v seznam enoznačnih ugotovitev, ki naj bi opisale zanimanje in želje ter tako gradi digitalno različico posameznikove osebnosti, namesto da bi deloval po načelu človeških izkušenj, etike, morale. Pot nazaj v nefiltriran in nepoosebljen sistem pa zaradi eksplozije podatkov ni več mogoča.
Rešitev tega dejstva, kajti o problemu je težko govoriti, je osebna informacijska dieta. Stalno moramo biti na lovu po virih zanimivih in provokativnih informacij ter se izogibati narcisoidnim virom, ki nam dajejo občutek, da imamo vedno prave ideje in pravo razmišljanje. Seveda si tega občutka želimo, vendar je ta v realnem svetu prej izjema kot pravilo. Zadeva je zelo podobna verigam restavracij s hitro prehrano. Če zapademo v ta svet in sploh več ne iščemo drugih virov, potem najmanj kar je, vnesemo v telo preveč kalorij. Ni pomembno, če se zato dobro počutimo, pomembno je, da sprejemamo oziroma iščemo nove ideje, različna mišljenja, pa četudi se z njimi ne strinjamo. Za to pa je potrebna samodisciplina. V preteklem stoletju so bili časopisi izvor več kot osemdeset odstotkov vseh novic. Med njimi so bili komercialni, za katere se ve, kaj so najraje objavljali na naslovni strani, a tudi taki, ki so si lahko privoščili na naslovnici objaviti pomemben članek, ki pa ni vedno povzročil, če se izrazimo v spletni maniri, največ klikov. Ti časopisi so oblikovali neke vrste etične filtre in take filtre bi morali razviti tudi v Googlu, Facebooku in pri drugih spletnih ponudnikih informacij. Kaj pa se dejansko dogaja? Le malo je res bistvenih informacij, večinoma gre za »kopi-pejstanje« z nekaj dodatki, ki osnovno novico zgolj napihnejo. Če bi sodili Slovenijo po novicah na nekaterih najbolj obiskanih spletnih straneh, potem se pri nas razmišlja le še aferah, seksu in črni kroniki. Morebiti ljudje to res hočejo, vprašajmo pa se, ali morda ne bi hoteli še česa več, kar bi jim razširilo obzorje?
Internet nas je osvobodil človeških vratarjev, ki so urejali pretok informacij, kaj je objavljeno v časopisih in kaj ne, vendar nam je namesto njih vsilil algoritme. Kaj je večje zlo? Človeški vratarji svojega dela niso vedno opravljali najbolje, a so bili ljudje s svojimi etičnimi in moralnimi pravili. Algoritem pa je suhoparen stroj, ki pozna le ničle ali enice. Si bel ali črn. Siv nikakor ne. Pretirano poosebljenje, ki nam vedno postreže s tistim, kar mislimo, da želimo, v tej luči nikakor ni dobro. Zaziba nas v samozadovoljstvo in mišljenje, da vse vemo in imamo vedno prav. To pa za napredek osebe ali družbe nikoli ni bilo dobro. Ali pač. S takimi osebami je veliko lažje manipulirati.
Moj mikro, maj 2011 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič
