Ko je jamski človek na steno jame narisal svoje videnje sveta okoli sebe, se ni zavedal, da bomo njegove umetnine občudovali nekaj deset tisoč let pozneje. Moje digitalne fotografije toliko časa ne bodo preživele. Srečen bom že, če bodo preživele nekaj desetletij. Kljub tehničnim dosežkom na vseh področjih smo obsojeni na pozabo, saj nimamo sistemov za dolgoživo hranjenje podatkov v digitalni obliki.

Velike količine podatkov niso povezane le s poslovanji podjetij in vohunjenjem, morda še bolj z veliko znanostjo. Dejali bi, da podatkov nikoli ni preveč. Več jih je, boljši je rezultat analize, posledično pa tudi znanstvena odkritja. Človeški genom, delovanje možganov, veliki trkalnik delcev so primeri raziskav, v katerih je podatkov veliko, hkrati pa so ti med seboj še zapleteno povezani.

Osebni podatki – imena in priimki, naslovi, zapisi uporabe kreditnih kartic … – so že postali blago, ki ga ponujajo podatkovni posredniki, bolje rečeno trgovci. Podjetje Acxiom naj bi imelo v povprečju 1500 informacij 500 milijonov ljudi. To je le eno od podjetij, ki niso Facebook ali Google, ki vedo več o vas, kot veste sami o sebi.

Utegne se zgoditi, da bodo veliki podatki spremenili družbo. Koristi bomo imeli: hitrejše in učinkovitejše diagnosticiranje bolezni, novi načini izobraževanja, nove iznajdbe – tudi vozila, ki bodo vozila popolnoma samodejno. Poleg spodkopavanja zasebnosti pa je še en problem. Preveliko zanašanje na številke, saj so te veliko bolj nezanesljive, kot se morda zdi. Se bodo namesto nas odločali stroji?

Tehnologija sama po sebi ni ne slaba ne dobra, to je odvisno od načina njene uporabe – zlorabe. Veliki podatki so tehnologija, ki bo obstala, zaradi neproporcionalnosti, ki je največkrat posledica izgovorov o večji varnosti ali boljši storitvi, pa je zelo verjetno, da kot mesečniki hodimo v družbo nadzora.

V prizoru filma Špiclji (Sneakers) iz leta 1992 Robert Redford in Ben Kingsley v vlogi »hektivista« razpravljata o konceptu moči. »Ni pomembno, kdo ima več streliva,« trdi Kingsley, »pomembno je, kdo nadzira informacije. Kaj vidimo, kaj slišimo, kako delamo, o čem premišljujemo – vse se vrti okoli informacij.« Dvajset let pozneje so te besede resničnejše, kot so kadar koli bile. Vendar moč ne leži v zbiranju podatkov, temveč v sposobnosti v njih najti pomembne vzorce.

Microsoftova in Adobova ponudba je oblikovana tako, da se uporabniku splača, pod pogojem, da se je ta redno odločal za nakup novih različic in ni morebiti kakšne med njimi preskočil. Ker mu je stara zadoščala, nova pa mu ni prinesla nobene koristi. Ima pa najem vgrajeno »past«. Kaj se zgodi, če uporabnik zaradi takšnih ali drugačnih razlogov preneha plačevati naročnino? V tem primeru lahko program uporablja le omejeno. Pri Microsoftovem Office paketu to pomeni, da lahko dokumente bere, ne more pa jih urejati, Adobovi grafični programi pa bodo dopuščali odpiranje, tiskanje in pretvorbo v druge formate. Ostale funkcije pa bodo postale nedostopne. Vzemimo primer podjetja, ki živi od dela, ki ga opravi z Adobovimi programi, je pa zašlo v poslovne težave in ni več sposobno plačevati najemnine. Če bi imelo klasično časovno neomejeno licenco, bi programe še vedno lahko uporabljalo, zaradi finančnih težav se le ne bi odločilo za novo različico. Z le najemom te možnosti ne bo več.

Vse bi nas radi takoj prenesli v oblak, pri tem pa jih ne vodi toliko skrb za uporabnikovo blaginjo kot sebični interesi. Sočasno z oblikovanjem ponudbe v oblaku namreč tudi spreminjajo model plačevanja programov. Nam v škodo? Kako pač drugače?

Prijatelj je našel svojo življenjsko sopotnico na spletu, pa še on mi je dejal, da je njegov »uspeh« bolj izjema kot pravilo. Imel je nekaj sreče. Zaradi načina življenja vse več ljudi prijatelje, flirt ali ljubezen išče na spletu. V temu namenjenih storitvah ali na družabnih omrežjih. Niso pa vsi pošteni, saj je, kot marsikje drugje, v ozadju denar.