Ko snovalci in odgovorni za prehod na digitalno oddajanje DVB-T javno izjavijo, da lahko izbrani model televizorja v trgovini dobro deluje in pravilno prikazuje sliko ter predvaja zvok, pridobljen prek digitalne oddajne mreže, ni pa nujno, da bo tako deloval tudi doma, je čas za paniko. Takšne izjave le poglobijo zmedo kupcev, ustvarjajo »umetno« potrebo po dodatnem testiranju in mečejo dvom na celotno zasnovo slovenskega omrežja DVB-T. V resnici pa ni tako!

Ploščati televizorji so letos vsekakor postali množično dostopni, saj so na voljo že od dobrih 200 evrov naprej. A kaj je sploh mogoče kupiti danes in, še pomembneje, kaj in kako izbrati? Da bi bilo še težje, je konec leta tu še prehod na digitalno oddajanje, ki je prineslo dodatna vprašanja.

Skupna raba datotek mora biti seveda izvedena pametno in varno. To pomeni, da mora imeti vsak uporabnik na omrežnem disku/v domačem strežniku svojo zasebno mapo in dodatno še javni predalček za dajanje datotek v skupno rabo. V praksi se je pokazalo, da idealna struktura datotek na omrežnem disku kliče še po javni mapi, v kateri ima vsak uporabnik tudi prostor za medijske datoteke: glasba, filmi, slike – do katerih ima dostop tudi medijski predvajalnik (prek UPnP).

Ne glede na to, ali gradimo omrežni datotečni strežnik v starem ali v namenskem računalniku, v novo kupljenem specializiranem domačem strežniku oz. napravi NAS, je mogoče v vseh poleg osnovnega delovanja skupne rabe v omrežju Windows omrežni disk nastaviti in uporabljati še vrsto drugih funkcij. Pri datotečnem strežniku takoj omenimo možnost nastavitve, ali gre za javni ali zasebni disk (zaščiten z geslom, viden samo izbranim uporabnikom ali skupinam uporabnikov), omejitve prostora (kvota) … Tako v računalniku kot v boljših sistemih NAS je moč nastavljati neomejeno količino uporabnikov, gesel in drugo.

Čeprav je centralno odlagališče datotek in podatkov le majhen del potreb, ki jih lahko zadovoljuje namenski računalnik v vlogi domačega strežnika (na voljo imamo tudi namensko programsko opremo, vključno z operacijskim sistemom Windows Home Server, ki naslavlja še funkcije izdelave avtomatizirane varnostne kopije podatkov vseh računalnikov, skrbi za nameščene zadnje različice popravkov vseh računalnikov …), pa je to verjetno ključna potreba, ki je prisotna povsod, kjer imamo dva ali več računalnikov.

Čedalje več gospodinjstev ima več kot en računalnik. Ti so običajno povezani v domače omrežje prek žičnega ali brezžičnega usmerjevalnika, ki je hkrati tudi njihova povezava v internet. Ker družinski člani svoje podatke (dokumente, fotografije, glasbo, filme) puščajo zdaj v enem, zdaj v drugem računalniku, preprosta izdelava popolne varnostne kopije skoraj ni možna. Poleg tega ima vsak recimo svojo glasbo glasbeno zbirko, in vreči vse v skupen koš ni dobrodošlo. Iz tega sledi, da je izguba podatkov neizogibna. Vprašanje je samo, kdaj. Kaj lahko naredimo?

Če želimo polno funkcijo HTPC-ja, se lahko odločimo še za vgradnjo TV-sprejemnikov (TV-sprejemnik kartice). V grobem ločimo aktivne in pasivne. Aktivni (dražji) imajo nameščen čip, ki strojno kodira video v MPEG-2, medtem ko se pasivni za to opirajo na glavni procesor. Za kodiranje v MPEG-4 še vedno vsi uporabljajo le glavni procesor. Večinoma modeli že podpirajo HD-video, vendar so omejeni na različne največje ločljivosti (nekateri še vedno kot HD prodajajo 720p, drugi so omejeni na 1080i). Dražje kartice nosijo tudi certifikat združljivosti z MCE (nekatere imajo priložene tudi svoje daljinske upravljalnike).

Za izgradnjo domačega HTPC-ja imamo seveda vrsto možnosti, in pogledali smo si, kaj lahko zgradimo iz v Sloveniji razpoložljivih delov in ponudbe. Posebej zanimiva možnost so že na pol zgrajeni računalniki HTPC, ki smo jih dobili v obliki računalnikov nettop. Ker nettopi navkljub skoraj identičnim konfiguracijah niso vsi enaki, jih omenjamo posebej v okvirčku.

Nettopi ali namizni poceni računalniki so se pojavili kmalu za prihodom poceni ultraprenosnikov. Ta hip se v Sloveniji prodaja več nettopov, med njimi najdemo modele Asrock, Prestigio, Viewsonic in mnoge druge. Sprva so skoraj vsi temeljili na enojedrnemu procesorju Atom N270, nato pa so posamezni proizvajalci razširili ponudbo še na dvojedrne Atome N330. Prav tako je za grafiko najprej skrbela integrirana Intelova grafična kartica, nato pa je svojo bistveno zmogljivejšo različico, posebej primerno za HTPC zaradi strojnih funkcij dekodiranja HD-videa, ponudila še Nvidia v obliki nabora ION.

Priznati moram, da smo v zadnjem času z vsemi dogajanji na področju NMT-jev in predvsem nižanju njihove cene na ponudbo in samogradnjo računalnikov HTPC pomislili redkeje. A dejstvo ostaja – za domači zabaviščni center je PC-računalnik prav zaradi svoje univerzalnosti, odprtosti in možnih nadgradenj še vedno najprimernejši.