V primeru po nesreči izbrisane datoteke je ključna beseda undelete, ki bi jo lahko prevedli kot »vrni izbrisano« . To pomeni, da datoteko, ki smo jo v preteklosti izbrisali, pridobimo nazaj. Preden se potopimo v čudoviti svet reševanja datotek, ne bo odveč, da vseeno pogledamo v koš (recycle bin) in morda še enkrat preiščemo sistem s funkcijo iskanja – morda je datoteka, ki jo iščemo, še vedno nekje shranjena. Ko pride čas, da to upanje opustimo, še vedno ni nobenega razloga za paniko. Ko namreč izbrišemo računalniško datoteko, se na strani diska ne zgodi prav veliko. Vse, kar se v resnici izbriše, je seznam skupkov (cluster), ki vsebujejo datoteko, tako da so ti skupki na voljo za druge datoteke. Rečemo, da gre za prazen prostor na disku. Ta v resnici sploh ni tako prazen. Dokler druga datoteka ne zasede njenega mesta, ostanejo vsi biti datoteke na svojih mestih. Ti vsebujejo vse podatke, ki jih potrebujemo, da jo uspešno rešimo. Zato je odveč misliti, da bomo s tipko delete skrili kakršno koli sled za sabo – vsak amater z zastonjskim programčkom lahko namreč brez težav v življenje obudi katero koli izbrisano datoteko. Seveda ima funkcija undelete svoje omejitve. Če druga datoteka zasede mesto izbrisane, potrebni podatki ne bodo več na voljo.

Prav tako veliko težavo pomeni fragmentacija datotek. Razdrobljene datoteke ne bomo več mogli rešiti samodejno, ampak le z ročnim preverjanjem praznega prostora na disku. Da potrebe po tako junaških podvigih ne bo, je pametno, če redno skrbimo za defragmentacijo diska, ga po možnosti ne natlačimo do 99 % kapacitete, in predvsem da se postopkov obnavljanja izbrisanega lotimo čim prej. Prej ko bomo poskušali rešiti datoteko, večja je verjetnost, da so njeni podatki še vedno nekje v enem kosu in nepoškodovani. Seveda je prav tako smiselno, da v času pred postopkom ne gremo na veliko brisati in pisati po disku, saj bo vsako zapisovanje podatkov lahko prepisalo prav bite, ki jih najbolj potrebujemo. Če je za prezgodnje izginotje datoteke poskrbel hitroprsti pametnjakovič, bo naše delo v lažje, kot če je za isti položaj odgovoren medij.

Pri nenamerno formatiranem ključku USB ali kartice bo postopek sicer enak, saj hitro formatiranje k sreči pusti podatke nedotaknjene. Toda nenaden izbris vseh podatkov je še najmanjša nezgoda, ki lahko doleti naše obtolčene, premočene in zdelane ključke in pomnilniške kartice, ki vsakodnevno z nami romajo v razne negostoljubne kraje.

Pri fizični okvare medija ali nepopravljive poškodbe datotečnega sistema si ne bomo mogli pomagati s funkicijo undelete, ampak bomo morali poseči po veliko bolj agresivnih, bolečih in dolgotrajnih metodah, in še to z dvomljivim uspehom. Odličen zastonjski progam za obnavljanje izbrisanih datotek je Piriformov Recuva (www.piriform.com/recuva/download). Piriform je podjetje, bolj znano po drugih odličnih orodjih, kot so CCleaner, Defraggler in Speccy. Drugi program, ki smo ga v pretekli številki že opisali, je Photo Rescue PC (www.datarescue.com/photorescue/). Program je sicer komercialen, namenjen pa je predvsem reševanju slik s poškodovanih, po nesreči formatiranih ali drugače izbrisanih pomnilniških kartic.

Datoteka se je izbrisala, a ostala je začasna kopija: Glavne datoteke ni več, toda na srečo je v začasni mapi (Temp) urejevalnika ali začasni mapi uporabnika ostala bolj ali manj ažurna začasna datoteka

Če je kljub izbrisu datoteke nekje ostala kakršna koli kopija, si lahko oddahnemo. Tudi če gre za začasno datoteko, je rešitev še vedno skoraj na dlani. Najprej je treba začasno datoteko poiskati. Pomaga, če vemo, da je običajna končnica za te datoteke *.tmp, pogosto pa jih označuje tudi znak ~ (tilde) na na začetku imena. Pri tem ne pozabimo vklopiti vidnosti skritih datotek. Pogosta lokacija zanje je Temp v uporabniški mapi (npr. C:\Documents and Settings\*USERNAME*\Local Settings\Temp ). Poleg začasnih datotek lahko pri Microsoftovem Wordu pričakujemo tudi backup *.wbk in datoteke samoobnovitve *.asd. Medtem ko se boste slednji dve vrsti datoteke navadno brez težav odprli v pisarniškem programu, lahko prva povzroča nekoliko več preglavic, zato bomo morda morali preskočiti na naslednji del članka, ki govori o odpiranju trdovratnih datotek. Lokacije navedenih datotek bomo najlaže našli v možnostih pisarniškega programa, v skrajnem primeru pa se lahko zatečemo tudi k iskalni funkciji operacijskega sistema. Tu bo pomagalo, če vemo karkoli o datoteki, ki jo iščemo – približno lokacijo, datum ustvarjanja, velikost, in podobno.

Datoteka je na mestu, a se je ne da odpreti: Morda so krivi nezdružljiv urejevalnik, pokvarjena glava datoteke ali napaka na disku. V vsakem primeru datoteko vidimo, a je ne moremo odpreti.

Morda bi si mislili, da je naveden scenarij še najugodnejši, saj datoteka vendar še vedno obstaja in se jo na neki način gotovo da odpreti. A stvari žal niso vedno tako preproste. Čeprav je datoteka videti popolnoma normalno, je lahko nepopravljivo pokvarjena. Toda oglejmo si raje ugodnejše možnosti, preden zapademo v obup. Preden se lotimo česarkoli, kar bo upravljalo s pokvarjeno datoteko, je najpomembneje najprej napraviti kopijo datoteke za vse naše podvige in pustiti original pri miru. Čeprav je pokvarjena, lahko verjamete, da ste jo v kombinaciji s čudovitimi talenti osebnega računalnika sposobni še bolj pokvariti. Zato nikdar, pod nobenim pogojem ni modro izvajati kakršnih koli reševalnih manevrov brez dodatne kopije.

Pa začnimo z najočitnejšim. Saj poznate tisti star cinični računalniški izrek − najlepša stvar pri standardih in formatih je to, da jih imamo toliko na izbiro. Pri takšni lepi izbiri ni nič čudnega, da včasih programom ne uspe razvozlati kakšne datoteke. Tudi če se program v svojem opisu sveto zaklinja, da podpira določen format, raje vseeno podvomimo v to in poskusimo še s kakšnim drugim programom. Sploh to velja v primerih, ko je datoteka ustvarjena z enim programom, odpiramo pa jo z drugim. Navadno je najzanesljivejša možnost program ustvarjalca datoteke ali originalni program, če gre za lastniški format. Toda v računalništvu nikdar ne zapadite v zanašanje na logiko. Včasih bo pri odpiranju trdovratne datoteke uspešen prav najbolj alternativni odprtokodni programček, ki ga je v prostem času spisal kak zdolgočasen Šved, čeprav je še vedno v različici beta. Pametno je torej streljati z več topovi in preizkusiti več programov. Tu moram vsekakor omeniti Google Docs. Nihče ne ve, kaj natanko Google dela z vsemi tistimi diplomanti najprestižnejših univerz, ki jih zaposluje. Ena od stvari, ki jih ta smetana človeške bistroumnosti gotovo počne, pa je pisanje algoritmov, s katerimi Google Docs uvaža dokumente. Zelo redko se namreč zgodi, da uvoz datoteke ne uspe – če nam tako ne uspe pridobiti vsaj besedila, je bolje, da se pripravimo na nekaj glavobola.

Če sreče pri odpiranju z različnimi programi ni, je treba razmisliti o bolj rigoroznih metodah. Najpreprostejša od teh so verjetno funkcije in programčki za samodejno popravljanje datotek. Microsoft Office to funkcijo že vsebuje, za OpenOffice.org pa si bomo morali prenesti dodatek. Če ti odpovejo, si lahko pomagamo tudi s programi tretjih proizvajalcev, kot je Repair My Word podjetja GetData (www.repairmyword.com/repair-word-download.php). Naslednji korak je ekstrakcija golega besedila. To lahko poskusimo kar z Microsoftovim Wordom, ki vsebuje možnost »Recover Text from Any File«. Druga možnost je tudi odpiranje z urejevalnikom besedil, kot je Notepad++. Pri ekstrakciji besedila je oblikovanje v dokumentu seveda izgubljeno. Še ena rešitev, ki jo ponujajo urejevalniki besedil je, da popravimo glavo dokumenta. Celotnega dokumenta morda namreč pisarniški program ne more odpreti, ker je napaka v njegovi glavi. Najbolje je, da si v urejevalniku besedil ogledamo nekaj normalnih dokumentov istega formata, potem pa tisti skupni, začetni del kode, ki je skupen vsem dokumentom, prekopiramo na začetek pokvarjenega. Tako lahko ohranimo ne le besedilo, ampak tudi oblikovanje dokumenta. Zgodi se lahko, da spodletijo vse te metode. V tem primeru je napaka verjetno na mediju ali v datotečnem sistemu, kjer je datoteka shranjena. Tudi tedaj nam preostane še Scandisk/CHKDSK, ki bo za seboj pustil kopico datotek s končnico *.chk. To so datoteke, ki jih je programu uspelo izluščiti, in njihovi delci. S tem kupom razbitin lahko naredimo kar nekaj stvari. Lahko poskusimo preimenovati posamezne datoteke v končnico iskane, sploh če vemo njeno približno velikost. Lahko si pomagamo tudi s programi za »sestavljanje«” datotek *.chk, kot sta FileCHK in UnCHK (www.ericphelps.com/uncheck/). Zopet si pri odpiranju dobljenih fragmentov lahko pomagamo z urejevalniki besedil ...

UTRUJENI?

Reševanje datotek je lahko zelo preprosto in hitro opravilo, lahko pa je tudi izjemno težavno in zamudno. Vse skupaj je odvisno predvsem od uspešne preventive, ki je kot vedno veliko boljša od kurative. Če ne bomo poskrbeli za pravočasno shranjevanje, izdelavo varnostnih kopij, vzdrževanje pomnilniških medijev, splošno zdravje sistema in druge previdnostne ukrepe se kaj lahko zgodi, da bo reševanje datoteke vzelo več časa in dela, kot če bi jo preprosto na novo spisali. Vseeno se včasih zgodi, da izgubimo izjemno pomembno in dragoceno datoteko. V teh primerih bodo vsi opisani koraki in še več prišli še kako prav.

Moj mikro, december 2011 | Špela Šalamon |