Tovrstni objektivi so uporabni na več načinov. Prvi je prav gotovo fotografiranje zgradb na izletih in potovanjih. Če zgradba ni ravno na večjem trgu, ampak na ulici, je težava pri fotografiranju v tem, da je treba za zajetje celotne zgradbe nagniti fotoaparat, s tem pa spremenimo perspektivo. Zgradba se proti vrhu oži in deluje precej nenaravno.
Ena od rešitev je vsekakor dovolj širokokoten objektiv, ki pa zaradi svojih lastnosti posebno na robovih popači fotografijo. Boljša rešitev je uporaba Tilt-shift objektiva oziroma v tem primeru shift ali premaknjenega objektiva.
Če ne vemo ravno, za kaj gre, si nekoliko težko predstavljamo, zato malo pojasnila, kako zadeve delujejo. Fotoaparati so v osnovi sestavljeni iz dveh vzporednih ploskev. Na eni je nameščen film ali v novejšem času senzor (ter kukalo, skozi katero vidimo objekt fotografiranja), na drugi pa objektiv, ki svetlobo usmeri na film ali senzor.
Nekateri stari fotoaparati so bili tudi praktično izdelani na ta način. Dve plošči, med njima pa poseben meh iz črnega papirja ali drugega, za svetlobo neprepustnega materiala. Plošče so bile nameščene na vodilo. S premikanjem plošče z objektivom je bilo mogoče nastaviti točko ostrenja. Torej so takrat že poznali zum objektive oziroma je bil tak kar fotoaparat. Fotografi so v iskanju novih načinov in novih učinkov fotografiranja dokaj hitro začeli premikati prednjo ploščo, na kateri je nameščen objektiv, in izkoriščati dobljeni učinek. Dokler so premikali ploščo vzporedno z drugo, na kateri je senzor v horizontalni (Shift – premik) ali vertikalni smeri (Rise and Fall oziroma dvig in spust), so dobili pomik slike v določeni smeri oziroma so izvedli tako imenovani Shift.
Seveda pa tega niso omogočali vsi takratni fotoaparati. Pa tudi tiste, ki so bili sicer primerni za to, so fotografi pogosto sami predelovali, da so pridobili tudi to možnost. V novejšem času imajo fotoaparati trdno in kompaktno ohišje, ki takšnih posegov ne omogoča. Zato so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nekatera podjetja ponudila najprej Shift in pozneje tudi Tilt-shift objektive. Ker je šlo za specifične objektive, namenjene resni arhitekturni fotografiji, so bili predragi za široko, kaj šele za ljubiteljsko uporabo.
Seveda je moral biti film (zdaj pa senzor) dovolj velik, da se je tako premaknjena slika še izrisala nanj v celoti. Film je moral biti nekoliko večji, kot je bilo potrebno glede na uporabljeno lečo oziroma je leča zajela toliko manjši del slike, da je za vse skupaj še zalegla velikost filma. S takšnim premikom po višini je mogoče fotografirati tudi dokaj visoke zgradbe brez perspektivnih popačenj, ki jih dobimo, če nagnemo fotoaparat. Seveda pa je vedno neka meja, prek katere ne gre. Vedno gre za nekakšen sporazum o tem, kako velik del slike bo zajel Tilt-shift objektiv in koliko ga bo mogoče premikati oziroma nagibati. Na novejših tovrstnih objektivih je mogoče leče nagniti nekje do 11,5 stopinje, potem pa opazimo, da se bližamo robu senzorja, kar se kaže kot vinjetiranje (temnenje v kotih slike).
Moj mikro, september – oktober 2012 | Slavko Meško |
