S premikom v horizontalni smeri se lahko pri fotografiranju oken, izložb, ogledal in podobnih odsevnih površin izognemo temu, da bi v odsevu videli tudi sebe in fotografsko opremo. Brez tega je mogoče fotografirati zgradbe ali odsevne površine fotografirati pod določenim kotom in popraviti perspektivo s katerim od programov za obdelavo fotografij. To je možnost moderne dobe in zahteva tudi določeno poznavanje tovrstnih programov ter seveda nekaj časa in truda za obdelavo fotografij. Pri takšni obdelavi tudi izgubimo nekaj slike na robovih, kar pa ni tragično, če se vnaprej zavedamo, kaj se zgodi med takšno obdelavo fotografij.
Takšne popravke lahko opravimo tudi z brezplačnim programom GIMP (www.gimp.org).
Treba je le odpreti fotografijo v programu, izbrati orodje za spreminjanje perspektive in začeti delati. Za pomoč si lahko s klikom na levi miškin gumb na vertikalnem ravnilu potegnete vertikalna vodila na fotografijo tja, kjer je zid, ki bi ga radi poravnali. V našem primeru na obe strani stolpa. Potem pa s kazalcem kliknete na eno ali drugo stran stolpa in ga raztegujete tako dolgo, da sta obe steni vertikalno poravnani in vzporedni.
Popolnoma drug učinek pa dobimo, če lečo zavrtimo okrog horizontalne ali vertikalne osi.
Če lečo zavrtimo okrog horizontalne osi, lahko v določeni meri kompenziramo ostrino pri ležečih premetih, ki jih fotografiramo pod določenim kotom od zgoraj navzdol. Kot recimo knjigo ali kar koli pač, kar želimo po celotni globini fotografije zajeti enako ostro.
Učinek se lepo vidi na zgornji fotografiji. Na levi strani je knjiga fotografirana pod kotom, leča pa vzporedno z ravnino senzorja. Zaradi zelo odprte zaslonke in s tem majhne globinske ostrine vidimo ostro le nekaj vrstic v knjigi, saj so različno oddaljene od leče. Na desni strani je bila leča nagnjena pod določenim kotom, kar je videti tudi po večji globinski ostrini. Več vrstic je ostrih, tudi tiste najbolj oddaljene pa je še mogoče prebrati.
Ta učinek je mogoče s pridom uporabiti tudi pri fotografiranju pokrajine in s tem doseči nekoliko večjo globinsko ostrino ali pa pri fotografiranju iz višjih mest (stolpi, okna, balkoni) za povečanje globinske ostrine kot v primeru knjige.
Če lečo zavrtimo za določen kot po vertikalni osi, lahko kompenziramo levo ali desno nagnjenost predmetov.
Ampak to je le ena od možnosti uporabe. Druga je veliko zabavnejša in v zadnjem času vse bolj razširjena. Imenuje se Smallgantics oziroma fotografiranje na način, da dobimo učinek diorame, se pravi nečesa majhnega in umetnega. Da bi razumeli, kaj je za takšno fotografijo potrebno, je treba razmeti problem fotografiranja dioram. Ker gre za zelo majhne strukture, jih navadno fotografiramo zelo od blizu in s širokokotnimi objektivi. Na tako majhnih razdaljah je majhna tudi globinska ostrina. Se pravi, da bo le manjši del fotografije oster, ostalo pa postopoma vse bolj neostro, bolj ko se oddaljuje od točke ostrenja. Tako kot se vidi v primeru normalnega fotografiranja knjige. Ker so diorame umetne strukture, so navadno tudi bolj kričeče pobarvane, kot bi to bilo v naravi, s tem pa je večji tudi kontrast. Zato nam diorame delujejo umetno tudi, če ne vemo, za kaj gre.
Se pravi: vemo, kaj potrebujemo, da bi realen svet s pomočjo fotografije spremenili v dioramo. Majhno globinsko ostrino, močen kontrast in nekoliko kričeče barve.
Moj mikro, september – oktober 2012 | Slavko Meško |
