Množično tiskanje v naše domove so prinesli pljuvalniki črnil. Inkjeti so na trg, kjer so na eni strani kraljevali iglični tiskalniki, na drugi pa laserski, prišli konec osemdesetih, za seboj pa so imeli že več kot dvajset let razvoja. Sredi sedemdesetih so se proizvajalci že zavedali potenciala drobcenih kapljic črnila, ki so izpodrinile bodeče tiskalnike, težava je bila le v ceni. Prvi inkjet je bil na trgu že leta 1976, šele dvanajst let pozneje pa je reč prišla v naše domove. Namreč, inženirji so imeli veliko težav pri toku črnila iz šob na papir in mašenju šob glave. Ko se je tehnologija izpopolnila, je bil trg pripravljen na naslednjo revolucijo. HP je tako konec osemdesetih prišel z DeskJetom, ki je stal manj kot tisoč dolarjev.

Sam koncept izvira iz 19. stoletja, razvoj pa je stekel sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Tiskanje črnila pozna dve tehnologiji – neprekinjeno (CIJ) in Drop-on-demand (DOD). Prva se uporablja za označevanje izdelkov in pošiljk, že leta 1867 pa je lord Kelvin patentiral sifon, neke vrste elektrostatični snemalnik, ki je zapisoval prejete telegrafske signale na papir s šobo s črnilom, ki jo je uklanjala magnetna tuljava. Leta 1951 je Siemens predstavil kardiogram, ki je risal srčno sliko z enako tehnologijo, reč pa boste srečali tudi na policiji, če vas bodo želeli potipati, koliko se lažete.

V večini inkjet brizgalnih tiskalnikov pa najdemo DOD, razlikujejo se samo po načinu odtisa pike. Termalno načelo, ki ga je leta 1977 razvil Canonov inženir Ičiro Endo, uporablja serijo majhnih komor z grelniki, električni pulz pa upari črnilo v kapljico, ki izhlapi na papir (od tod izvira Canonova serija Bubble jet). Drugi, bolj razširjen način so piezoelektrični tiskalniki, ki s spremembo oblike piezoelektričnega materiala ustvarijo visokotlačni pulz, ki prenese kapljico črnila na papir.

Veliko tehnologij je šlo tudi že v pokoj, marjetični tiskalniki z vrtljivo glavo s črkami so eni najbolj zgodnjih primerkov in so bili narejeni po vzoru klasičnih pisalnih strojev, tu so sublimacijski tiskalniki, ki jih najdemo le še za tiskanje fotografij, slepa ulica pa so tudi termalni tiskalniki, ki jih večinoma srečamo na blagajnah in v prejšnji generaciji faksov.

Najbolj sveža in po svoje tudi abstraktna veja tiskalništva pa je 3D-tisk. Termin se je uveljavil leta 1995, ko sta Tim Anderson in Jim Bredt iz MIT-a predelala inkjet tiskalnik, da je namesto črnila brizgal dvokomponentno snov, ki je ustvarjala tretjo dimenzijo. Patenti so pripeljali do razmaha nove vrste tiskalnikov in novih podjetij, kot sta ExOne in Z Corporation. S 3D-tiskanjem so se prav tako ukvarjali že od konca sedemdesetih let, prvi tiskalniki so bili ogromni, dragi in silno omejeni. 3D-tisk se razlikuje po materialih, ki jih tiska, vse od termoplastike do titanovih zlitih in fotopolimerov. Verjetno bomo lahko čez deset let doma natisnili ne samo domače naloge, pač pa kar svoj doprsni kip. No, to lahko naredimo že danes, če se polastimo enega od garažnih projektov, kot je na primer ReRap, ki lahko z izjemo elektronike in nekaj kovinskih delov natisne samega sebe. Ampak to je že druga zgodba. Dokler bo pri roki papir in tablic ne bomo zvijali, prelagali ali brez slabe vesti metali po tleh, bodo tiskalniki še imeli delo.

Moj mikro, Marec April 2013 | Artur Švarc |