Leta 1938 je Chester Carlson izumil proces, imenovan elektrofotografija, znana tudi pod imenom xerox. Ta je podlaga za tehnologijo enega danes najbolj razširjenih tipov – laserskih tiskalnikov. Prvi laserski tiskalnik z imenom EARS so razvili pri Xeroxovem raziskovalnem centru v Palo Altu leta 1969, ko je leta 1971 prišel na trg, je reč za osvetljevanje uporabljala laser. Šest let pozneje so fantje iz Palo Alta izdali Xerox 9700 Electronic Printing System, ki je vseboval tudi programsko opremo za urejanje besedil in oblikovanje strani. Svoje laserčke so iznašli tudi pri IBM-u (model 3800, 1976) in HP-ju. Slednji so leta 1984 izdali legendarni LaserJet z ločljivostjo neverjetnih 300 DPI in ceno 3600 dolarjev, leto pozneje je svoj Laser Writer pristavil še Apple. V tistih časih so bili laserski tiskalniki še daleč od splošno dostopne cene, zato jih bomo za desetletje in pol za domačo rabo še pozabili.

Zgodnjo dobo računalništva so tako tlakovali igličarji, pa ne ježi ali kaka druga bodičasta beštija, pač pa preprost koncept, ki je s pomočjo matrice pik izrisoval pikčaste črke in fotografije. V osnovi so uporabljali enak koncept kot pisalni stroji – trak, čez katerega so iglice pritiskale barvo na papir. Sprva 9 se je do srede osemdesetih pomnožilo na 18 in potem na 24, a hrupno vreščeče naprave so se obdržale v zadnje desetletje zgolj zaradi tega, ker so znale tiskati položnice na perforirani papir ali delati dve kopiji hkrati. Z vidika leta 2013 zelo smešno, čeprav jih nekaj proizvajalcev (Epson, Oki, Lexmark) še vedno izdeluje, cenovno pa so dražji od vstopnih inkjetov in laserjev. Če ga še kdaj kje zaslišite, največkrat ob kaki blagajni ali v bankomatu, mu namenite nekaj pozornosti.

LA30 je bil prvi matrični tiskalnik, ki ga je leta 1970 predstavil Digital Equipment Corporation (DEC). Natisnil je 30 znakov na sekundo, izrabljal pa je 80 stolpcev z znaki z matrico 5 x 7. Zadeve so se skozi sedemdeseta izboljševale, preboj pa pomeni Epsonov MX-80, ki so ga predstavili leta 1979 in je imel precej boljšo kakovost izpisa, bil pa je zaradi uporabe kladivc, ki so premikala iglice v trak, eden glasnejših tistega časa. Z raznimi softverskimi zvijačami so programerji še izboljševali kakovost tiska, glavo tiskalnika je program premikal počasneje, eno vrstico je glava natisnila dvakrat. Zlati časi, ko še ni bilo gonilnikov.

Matrični tiskalniki so potem dobili še možnost drugačnih pisav (Epsonova serija FX), vendar spomnimo, da so bili to časi, ko so bili urejevalniki teksta še črkovni in ne današnji WYSIWYG. Matrični tiskalniki so v naše domove kaj kmalu zanesli tudi barve. S trikom širšega 4-barvnega traku je tiskalnik vsako vrstico tiskal štirikrat, a praktične, kaj šele ekonomske vrednosti ta reč ni imela.

Moj mikro, Marec April 2013 | Artur Švarc |