Videli smo, da če zavrtimo lečo okrog horizontalne ali vertikalne osi, postane oster le ozek horizontalni ali v drugem primeru vertikalni del. Zakaj? Ker je samo del leče vzporeden s filmom ali senzorjem. No, saj to smo že videli na začetku članka. Skrajni robovi leče so ali veliko bližje ali za isto vrednost bolj oddaljeni od senzorja kot srednji del leče. Tako bo slika v sredini ostra, proti robovom pa vse bolj neostra. Kako neostra bo slika na robovih, je odvisno od stopnje nagnjenosti leče.

Seveda bo učinek boljši pri širokokotnem objektivu in zelo odprti zaslonki, ki zagotovi majhno globinsko ostrino in s tem le ozek pas ostre slike.

Težava se pojavi, ko je zaradi velike razdalje kljub širokemu kotu in zelo odprti zaslonki globinska ostrina še vedno prevelika. Takrat pač ni pravega učinka, razen če zadeve nekoliko poudarite s katerim od programov za obdelavo fotografij. Seveda se hitro postavi vprašanje, ali je to goljufanje ali ne, ampak o tem malo pozneje, saj poznamo še en dejavnik, ki vpliva na to, ali je kader sploh primeren za spremembo slike realnosti v sliko diorame. Kader moramo zajeti iz nekoliko višjega mesta, se pravi od zgoraj navzdol, čim večji del kadra pa naj bi bil posejan s podobno velikimi objekti. Recimo naselje hiš, na cesti pa avtomobili in pešci. Takšen prizor bo postal odlična diorama. Pametno se je tudi izogibati velikim zgradbam kot osnovam fotografij, saj velik objekt prevzame pozornost gledalca in nekoliko uniči doživetje fotografije.

Najbolje je seveda poskusiti z različnimi kadri, saj boste tako najlažje in najlepše spoznali prednosti takšne fotografije.

Ni vedno treba težiti k pomanjševanju sveta v dioramo. Učinek zelo omejenega ostrega dela fotografije lahko uporabite tudi za močno poudarjanje določenih objektov na fotografiji, naj gre za predmete ali osebe. Nekateri bolj ekstremno razpoloženi fotografi uporabljajo tovrstne objektive tudi za fotografiranje portretov. Učinki so lahko zanimivi, zabavni, ustvarjalni. Zakaj ne bi uporabili objektiva še za kaj druga, kot je sicer v navadi.

Na začetku članka sem omenil, da so tovrstni objektivi precej dragi in »navadnim smrtnikom« težje dostopni. To seveda velja za tiste resne in zelo kakovostne objektive znanih proizvajalcev objektivov. Na srečo pa so se pojavila podjetja in prebrisani posamezniki, ki ponujajo različne rešitve cenejših Tilt objektivov.

Ena od zanimivih rešitev je objektiv Lensbaby (lensbaby.com), ki je naprodaj že za 200 ameriških dolarjev. V začetku je sicer šlo za plastičen objektiv z manjšo plastično lečo in premičnim telesom, zdaj pa gre že za precej izpopolnjen izdelek, ki omogoča tudi dovolj kakovostne fotografije. Gre za izjemno zabaven objektiv, ki bo občasnim fotografom več kot zadoščal.

Nekoliko drugačno pot so ubrali izdelovalci posebnih adapterjev, ki so, namesto da bi bili fiksni, narejeni tako, da jih je mogoče nagibati in sukati ter s tem praktično dobiti Tilt ali Shift učinek s katerim koli objektivom, ki ga tudi sicer uporabljate.

Tovrstni adapterji so na voljo za različne tipe fotoaparatov in so različno kakovostno izdelani. Tako lahko stanejo od nekaj deset pa vse do nekaj sto ameriških dolarjev za zahtevnejšo uporabo.

In smo že pri spretnih posameznikih, ki so našli tržno nišo in začeli sami predelovati starejše objektive, ki jih je mogoče na eBayu najti že za deset ali dvajset dolarjev. Čeprav gre za starejše objektive, so ti navadno dokaj kakovostni. Le ročno ostrenje imajo, kar pa pri predelavi nima pomena. Predelava poteka namreč tako, da odstranijo ves srednji del objektiva, v katerem je tudi zaslonka, in ga nadomestijo z zračnico od kolesa.

Potem tak objektiv kupite na eBayu za nekaj deset ameriških dolarjev in se lotite fotografiranja. Lahko pa se zadeve lotite sami.

Izdelek ne deluje niti pol tako bedasto, kot zveni, kar je mogoče videti tudi na zgornjih dveh fotografijah. Deluje pa tak objektiv nekoliko posebno. Zaslonke torej ne moremo spreminjati in je vedno enako odprta, se pravi do konca. To pomeni vedno zelo majhno globinsko ostrino. Potem je treba ostriti. To naredimo tako, da v eno roko primemo fotoaparat, z drugo roko potegnemo lečo objektiva nekoliko k aparatu in najdemo primerno ostrino, potem to držimo pri miru, s tretjo roko … ne bo treba druge nekoliko premakniti levo ali desno ali spremeniti kota leče, pač pa le tisto, kar želite doseči in tako, kot smo opisali. Pri tem seveda ne smemo izgubiti prave točke ostrenja, potem pa pritisnemo sprožilec. Seveda so pri vsem skupaj omejitve, posebno ta, da leče ne moremo fiksirati v nekem položaju in razmišljati, kaj bomo dalje. Je pa zadeva izjemno zabavna in tudi to je čar fotografije, zlasti takšne, ki je rahlo eksperimentalna.

Ker pa to nekaj stane, so se nekateri fotografi domislili načina, kako zadevo opraviti po tem, ko je fotografija že narejena z navadnim objektivom. Se pravi s programi za obdelavo fotografij. Ko se je to zgodilo, so se seveda začele žolčne razprave o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je ponaredek in kaj je videti bolje. Eni pravijo tako, drugi drugače.

Moj mikro, september – oktober 2012 | Slavko Meško |