Pogosto si kot učne vsebine predstavljamo knjige v elektronski obliki (pdf, rtf, doc datoteke). Tako imamo knjigo »Samoupravljanje s temelji marksizma« lahko v elektronski obliki in jo prek računalnika beremo, se iz nje učimo ali nad njo navdušujemo. Sliši se precej suhoparno in tudi je, pa ne le zaradi naslova knjige. Od sodobnih e-učnih vsebin pričakujemo mnogo več.
E-učne vsebine so ena izmed najpomembnejših komponent učinkovitega modela e-izobraževanja. Samostojnejši ko je slušatelj pri učenju, kakovostnejše morajo biti e-učne vsebine. Osnovne značilnosti dobrih e-učnih vsebin so: interaktivnost, ki zagotavlja komunikacijo med e-učnimi vsebinami (snovjo) in učencem; multimediji (naj ne bodo neosebni in dolgočasni), ki popestrijo proces učenja in učenca motivirajo, da raziskuje naprej; prilagojenost, da podajana snov ustreza ciljni skupini; berljivost in razgibanost, ki s posameznimi sklopi zagotavljata, da koncentracija med učenjem ne popusti. Učne vsebine naj bodo zasnovane tako, da učenca spodbujajo k aktivnosti. Ker se e-učenje razlikuje od klasičnega učenja in ponuja več možnosti, naj bo učenec poučen tudi o tem. Navodila naj bodo kratka in jasna. Dobre e-vsebine omogočajo tudi spremljanje napredovanja in sprotno preverjanje znanja, kar pozitivno vpliva na slušateljevo samopodobo, mu dviga samozaupanje in ga motivira.
Številne učne vsebine že obstajajo, veliko je tudi brezplačnih (www.egradiva.si: Fizika, Glasba, Geografija, Likovna vzgoja, Biologija, Frizerstvo, Tehnika in tehnologija, Šport in zdravje, Ekonomija, Menedžment … in še in še). Lastne e-učne vsebine se izdelujejo takrat, ko gre za specifična konkurenčna znanja ali znanja, ki niso namenjena množični uporabi in jih je na trgu zelo težko oziroma nemogoče dobiti. Splošne učne vsebine se da tudi najeti, seveda pa se velja najprej prepričati o kakovosti in referencah.
Največje ovire za pripravo kakovostnih e-učnih vsebin so pomanjkanje potrebnih finančnih sredstev, časa in znanj. Avtorji se običajno srečujejo s pomanjkanjem veščin načrtovanja, obvladovanja sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ali poznavanja svetovno veljavnih standardov e-izobraževanja, kot je na primer SCORM. V projekte izdelave e-vsebin mora biti vključenih veliko strokovnjakov z različnih področij (didaktika, psihologija, multimediji, oblikovanje, jezikoslovje, animacija, programiranje, oblikovanje …).
SLOVENŠČINA NA DALJAVO
Slovenščina na daljavo ne pomeni, da pred preverjanjem znanja (kontrolke) od daleč pogledamo zvezke in knjige, ampak je sistem za učenje slovenščine kot tujega jezika brezplačno dostopen v internetu. Namenjen je vsem, ki bi se radi na enostaven, igriv in učinkovit način naučili slovenščine ali se v njej izpopolnili. Učno gradivo je načrtovano tako, da skuša ustreči potrebam in zanimanju številnih uporabnikov (tuji govorci, tuji državljani v Sloveniji, izseljenci in njihovi potomci, prevajalci) ali preprosto tistim, ki jih slovenščina kot jezik zanima, pa se iz različnih razlogov tečaja ne morejo udeležiti. Jezikovni tečaj je razdeljen na tri težavnostne stopnje: začetno, nadaljevalno in izpopolnjevalno. Razvija različne jezikovne dejavnosti: branje, pisanje, poslušanje. Uporabnik najprej izpolni uvrstitveni test in na podlagi rezultata mu sistem priporoči, katera stopnja bo zanj najprimernejša. Tečaj je sestavljen iz trinajst vsebinskih sklopov, od najosnovnejših (identiteta, razmerja, nakupovanje, hrana, pijača …) do širših družbenih tem (kultura, politika …) Vsaka tema vsebuje zvočne in video posnetke pogovorov ter zapisana besedila, vse skupaj pa dopolnjujejo vaje za utrjevanje osvojenega znanja. Na voljo so tudi vzorčni testi za preverjanje ravni znanja slovenščine po uradno veljavnem sistemu testiranja v Sloveniji. Pri učenju si je mogoče pomagati tudi z razširjenimi kazali, s forumom, klepetalnico, z iskalnikom, oglasno desko in seveda pravilnimi rešitvami vaj. Projekt so naročila in finančno podpirala tri ministrstva: za šolstvo in šport, za informacijsko družbo in za zunanje zadeve. Pri projektu je sodelovalo skupno čez štirideset strokovnjakov: jezikoslovcev, slovenistov, oblikovalcev, tehnikov in računalničarjev.
DEJSTVA O UČBENIKIH
Šolsko ministrstvo je za razvoj e-gradiv za šole in vrtce ter za izobraževanje učiteljev za uporabo teh gradiv v štirih letih objavilo tri razpise, sofinancirane iz Evropskega socialnega sklada. Na njih je izbranim fakultetam, inštitutom, šolam in podjetjem razdelilo 23 milijonov evrov. Norveška za razvoj e-gradiv v desetih letih namenila 35 milijonov evrov. Samo po sebi se zastavlja vprašanje, kdo je ta sredstva dobil, kaj je v zameno ponudil in koliko je pouk v slovenskih šolah boljši, sodobnejši, privlačnejši, učinkovitejši. Preprostega odgovora ni.
Obstaja raziskava, ki jo je opravilo pa podjetje Valicon. Med 28. majem in 10. junijem so 205 osnovnošolskih učiteljev kemije, matematike, biologije in geografije povprašali, kako uporabljajo devet e-gradiv, med njimi E-kemija, Naravne in družbeno-geografske značilnosti Srednje Evrope, Naše telo, Aktivno učenje matematike, Uporaba mikroskopa ... Med anketiranimi učitelji kar pet gradiv ne uporablja nihče, od tega treh sploh ni na voljo.
Za prihajajoče šolsko leto 2010/11 obstaja v katalogu 331 učbenikov za obvezne osnovnošolske predmete. Leta 2008 je bilo po podatkih Zavoda za šolstvo petnajst učbenikov manj. Pri uvajanju e-učbenikov bi povprečen prebivalec Slovenije pričakoval, da se bo število tiskanih knjig zmanjševalo, in ne naraščalo. Za angleščino šestega razreda obstaja enajst učbenikov (rekord). Angleščina je kot evropski jezik zelo pomembna, zato jo je treba dobro znati. Čez dobro leto se bodo tiskanim izdajam pridružili še e-učbeniki. Če se bo trend nadaljeval, jih bo leta 2012 kakih 400.
Na jesen naj bi bil objavljen razpis za pilotni projekt e-učbenikov. K projektu bodo povabljeni konzorciji podjetij s področja informacijsko-komunikacijskih tehnologij in avtorji obstoječih učbenikov. Ministrstvo za šolstvo bo izbralo najboljši projekt ter na podlagi tega pripravilo pogoje in smernice za dokončni izbor izvajalca. Ta bo prejel sredstva na razpisu, ki je predviden za leto 2011, uvedba e-učbenikov pa je načrtovana za šolsko leto 2011/12. E-učbeniki bodo brezplačno dostopni prek spletne strani ministrstva za šolstvo. To ne bodo le elektronske knjige, ampak interaktivno gradivo. Podobni bodo konceptu spletne enciklopedije. Učenci jih bodo lahko uporabljali v domačih računalnikih, učitelji jih bodo lahko projicirali na platno, pa tudi reproducirali v tiskani obliki.
In ko bodo »besede meso postale«, bo tudi korak šolarjev »ko hod deklet s planine«, kakor je zapisal Simon Gregorčič v pesnitvi Soči. Namesto deset kilogramov in več knjig bodo v šolo nesli nekaj gramski USB-ključek z naloženimi e-knjigami, delovnimi zvezki, domačimi nalogami … Le kam bodo potem »skrili« še vso drugo nujno potrebno opremo in kramo za v šolo?
Zdravniki poudarjajo, da maksimalna obremenitev otroka (nošenje šolske torbe) ne sme presegati 15 odstotkov njegove teže. Otrok, ki tehta 30 kilogramov, sme nositi največ 4,5 kilograma težko torbo. Posledice pretežke torbe so lahko bolečine v ramenih (preobremenitev in utrujenost mišičja) in v hrbtenici, lahko pa se pojavijo tudi deformacije. Posledice »težke prtljage« so pri telesno aktivnejših otrocih manjše. Tudi torba na kolesih ni rešitev, saj je drža telesa, ko otroci vlečejo torbe za seboj, nenaravno zvita in lahko povzroči poškodbe hrbtenice. Tako torbo morajo običajno na poti do šole tudi večkrat dvigniti, kar hrbtenico obremeni bolj kot torbe, ki jih pravilno nosijo na hrbtu.
Moj mikro, September 2010 | David in Samo R. Zorko |
