MODEL E-UČILNICE

Ko so v šolo hodile naše babice in je še stala učilna zidana, je bil model precej enostaven. Bil je učitelj, učenci, šolske klopi in stoli, kakšna omara, trikotnik … Obstajali so tudi oslovska klop, oslovski kot ter šiba. Informacijsko-komunikacijsko infrastruktura je bila sestavljena iz zelene šolske table, gobe, krede in vedra za vodo.

Dandanes je življenje in učenje kompleksnejše in zategadelj model e-izobraževanja vsebuje naslednje komponente: organizacijo in administracijo, udeležence, e-učne vsebine, informacijsko-komunikacijsko infrastrukturo, izobraževalno tehnologijo in učne procese. Spletno učno središče oziroma spletni učni portal sestavlja več spletnih učilnic, kjer so e-učne vsebine ter cela vrsta orodij, namenjenih poučevanju prek interneta. Pomemben del spletnega učnega središča je tudi vmesnik za administracijo, prek katerega se izobraževanje, učne procese, e-učne vsebine ter izobraževance usmerja, hkrati pa sledi učnim aktivnostim in napredovanju vsakega posameznika. Uspešnost projektov izobraževanja z uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij je odvisna predvsem od usklajenosti in celovitosti izvajanja ukrepov, ki izhajajo iz šestih komponent učinkovitega modela e-izobraževanja.

Če skušamo zdaj vseh šest komponent prenesti v povprečno opremljeno slovensko učilnico, se nam »prižge« kar nekaj vprašajev. Najhitreje opravimo z e-gradivi, ki se prikazujejo na projekcijskem zaslonu. To je e-knjiga. po kateri učiteljica jemlje snov. Učenci gledajo na zaslon in ji sledijo ali pa tudi ne. Knjiga je tudi na spletnem naslovu, da se jo pregledovati tudi od doma. Kaj pa če nekateri učenci nimajo dostopa do interneta? Če gre za igrico, ima internet prijatelj ali sosed, vprašanje je, kako daleč bo prvi z internetom, ko bo šlo za šolo? Za časa pionirjev je imel vsak učenec pred seboj čitanko ali pa sva si eno delila dva. Delovni zvezki so imeli okenčka in črtkane črte, pa prazen prostor, da smo med seboj povezali sorodne stvari, partizana in puško ali Tita in štafeto mladosti … na primer. Kakšno vadnico imajo deca danes? Kam in kako pišejo? Ima vsak učenec osebni/prenosni računalnik? Obstaja vsaka knjiga in delovni zvezek tudi v tiskani različici? Kakšne so minimalne zahteve za strojno opremo, ki v povprečju zastara v šestih mesecih? Spremenjena sta tudi organizacija poučevanja in učni proces. Veliko odličnih starejših učiteljic, ki so malo pred upokojitvijo, verjetno v prostem času ne programira za Linux. Bodo lahko spremljale, koliko časa je učenec presedel za e-knjigo in kako napreduje (organizacija in administracija)? In vsa ta tehnika … Bo hišnik heker, softveraš in hardveraš hkrati, seveda pa bo moral znati zraven popraviti tudi vodovodno cev in zamenjati razbito steklo?

In seveda … ali otroci ne bodo več tovorili »šolskih torb«, bo učni proces preprostejši in učinkovitejši, bo šola prijaznejša, ocene pa boljše? Bo znanja več in bo uporabnejše? Bo vse to privedlo do virtualne šole, z navideznimi razredi? Problematiko (pre)težkih torb bodo zamenjale neskončne debate o ustrezni ergonomiji šolske e-klopi (ravna drža, pravilno sedenje, velikost in višina zaslona, premori pri delu z računalnikom …).