Najprej se morate registrirati na portalu DSvet.si oziroma ustvariti nov »uporabniški račun«, kot radi rečemo. Vpisati morate želeno uporabniško ime ter svoj naslov elektronske pošte, na katerega prejmete geslo za prijavo na portal. Po uspešni prijavi se pojavi možnost vstopa v eRedovalnico, pri čemer sistem preveri digitalno potrdilo (to imate lahko na računalnikovem trdem disku, varnem ključku ali na pametni kartici). V nadaljevanju morate vnesti PIN-kodo potrdila, ki preprečuje, da bi do potrdila dostopal nekdo drug, ki ima dostop do vašega računalnika ali pa je na nelegalen način pridobil vaše digitalno potrdilo. Ob prvem vstopu v eRedovalnico morate vnesti zahtevane prijavne podatke (osebne podatke). Sledi »pogovarjanje« s šolo. Najti morate »Izjavo«, v kateri so že vpisani prej vneseni podatki, jo natisniti, po potrebi dopolniti in »osebno« odnesti na šolo. Če imate v šoli več otrok, morate omenjeno izjavo izpisati za vsakega posebej. Na šoli bo pooblaščena oseba podatke vnesla v sistem Lo.Polis, nakar uporabnik dobi osebno na šoli ali po pošti dokument o odobritvi dostopa do storitve, na katerem je aktivacijska koda (ta je vezana na otroka, če jih imate več). Zdaj greste nazaj na portal – prijava z geslom in digitalnim potrdilom, na kar vnesete aktivacijsko kodo. Postopek je končan.

Opisani postopek je dovolj varen in ima le eno potencialno nevarnost, to pa je, da pooblaščena oseba na šoli ne preveri vaše identitete (osebna izkaznica, potni list). Ona je tista, ki določi, ali ste, po domače povedano, starš otroka, saj sistem tega iz njemu dosegljivih podatkov ne more oceniti. Sicer ne vem, kdaj bi želel pregledovati ocene tujega otroka, a zaradi celotne slike sem tudi to sicer majhno možnost zlorabe moral omeniti.

VPOGLED V OCENE

Od tu naprej lahko kadarkoli vstopate v storitev in pregledujte ocene (pozneje pa tudi druge podatke) svojega otroka. Vsak vstop se zabeleži in zaradi uporabe digitalnega potrdila, ki ima možnost elektronskega podpisa, je pozneje vedno možno rekonstruirati kdo, kdaj in za katerega otroka je izvedel vpogled.

So v tem delu možne zlorabe? Ker je ves promet tako med šolskimi računalniki in strežnikom, ko ta prejema podatke, in vašim računalnikom in strežnikom, ko zahtevate pogled, šifriran, načeloma ne! Obstaja pa druga plat medalje. Kako kočljiva je, se boste morali sami odločiti. Kot ste verjetno opazili, sistem od vas pri registraciji zahteva elektronski poštni predal. Skrbnik sistema čez čas dobi dokaj uporabno zbirko e-naslovov staršev, ki se bolj zanimajo za svoje otroke. Gre za zbirko živih elektronskih naslovov, ki je lahko zanimiva za marsikaterega oglaševalca. Dejstvo je namreč, da bo vsak od nas zagotovo prebral sporočilo, ki bo prišlo z omenjenega naslova, tudi če bo v njem le oglasno sporočilo. Ne namigujem, da se bo to res dogajalo, a zbirka naslovov staršev, ki se bolj zanimajo za otroke, je zelo privlačna stvar za prodajalce otroških zadev – od iger, obleke pa do športnih rekvizitov in knjig.

VARNOST PODATKOV STORITVE

Poglejmo še, kako je z varnostjo podatkov v strežniku. Naj še enkrat povem, da nisem proti storitvi, čeprav bo nadaljevanje nekoliko v slogu teorije zarot. Sicer pa, saj veste kako je s tem, teoriji lahko verjamemo ali pa ne!

Pričakoval sem, da bodo podatki otroka v osrednjem strežniku šifrirani z javnim ključem starša. Po domače povedano, to pomeni, da bi bili ti podatki razumljivi zgolj staršu nosilcu potrdila (zasebni ključ). Vsi drugi, predvsem vzdrževalci sistema, bi videli le nerazumljive številke, ki jim ne bi povedale ničesar. Sprejemam razloga, zakaj temu ni tako in so vsi podatki šifrirani drugače (z enim šifrirnim mehanizmom). Prva težava je v tem, da bi moral sistem v prvem primeru podatke ustrezno šifrirati v šoli, še preden ti pridejo v osrednji strežnik. Večina šol verjetno za tako stopnjo zaščite ni primerno opremljena. Druga težava je v tem, da tako ne bi mogla do podatkov otroka dostopati oba starša, vsak s svojim potrdilom. Kljub vsemu so podatki šifrirani in do njih zaradi internih pravil podjetja, ki upravlja s sistemom, nepooblaščene osebe ne morejo priti. Kot so mi zagotovili, podatki v strežniku ne bodo obstajali v nedogled, temveč bodo tam le za tekoče šolsko leto, na kar jih bodo brisali.

Zakaj me to skrbi? Hipotetično obstaja možnost neke vrste »zlorabe«, ki to niti ni, je pa neprijetna. Ko (če) bo sistem uporabljajo zadostno število staršev, predvsem tistih najuspešnejših učencev, bi se lahko vsako leto naredila »top lista« najuspešnejših otrok. To pa je podatek, ki ima lahko vrednost. Morda za zasebne šole, ki si (bodo) želele le najuspešnejše otroke, saj se bo tako večal njihov pomen v šolskem sistemu in bodo tako upravičene do več denarja – bodisi javnega ali zasebnega v obliki donacij podjetij. Ne rečem, da se bo to zgodilo, vendar postanem pozoren vedno, ko obstaja možnost, da se ljudi, predvsem pa otroke, obravnava kot gole številke.

Preveril sem tudi denarno plat celotne zadeve. Izgradnja storitve in njeno kasnejše vzdrževanje nista brezplačna. Kaj pa danes je? Zatorej mora zasebni sektor, ki se je zadeve lotil, nekje videti korist. Za šole je zadeva brezplačna, ni jim bilo treba plačati nadgradnje programske opreme, ki jo uporabljajo, prav tako je strošek vzdrževanja te ostal nespremenjen. Staršem tudi ne bo treba plačevati. Od kod denar? Kot pravijo, od oglaševanja. Oglaševanje pa je zelo široko področje in tako blizu kritičnim osebnim podatkom tudi vprašljivo. In tudi malce povezano s tisto mojo skrbjo glede »top list«.