Že pri omenjeni ideji izpred nekaj let me je motilo to, da so vsi povprek poudarjali argumente, ki so se s storitvijo ukvarjali le posredno, najpomembnejših vprašanj pa se niso dotaknili. Motilo me je, da sta bili politika in »stroka« pripravljeni, v skrbi, da starši ne bi preveč nadzirali svojega otroka, onemogočiti tudi nekaj, kar je pozitivno. Govorimo o tem, da je treba iz šol dobiti otroke z več znanja. Ali ni nadzor nad uspehom eden od pomembnih kamenčkov v mozaiku uspešnosti otroka? Če starši pravočasno izvedo, da ga je otrok »pobiksal«, lahko otroku takoj pomagajo, da se stvar popravi. Ne pa da se čaka, da se cveki namnožijo in se otroku predmet priskuti. Res pa je tudi, da za to, da se izve, kakšne ima otrok ocene, obstajajo govorilne ure.

A zdaj elektronsko redovalnico, uradno imenovano eRedovalnica, imamo in vprašanja o tem, ali je to umestno ali ne, so preteklost. Se pa moramo vprašati, ali so podatki o našem nadebudnežu varno shranjeni, ali obstaja možnost zlorabe podatkov. Naj bo že na začetku jasno: nisem proti tovrstnim storitvam. Rad bi le, da ima vsakdo, ki se odloči za njeno uporabo, dovolj verodostojnih informacij, na podlagi katerih se bo lahko zavestno in kakovostno odločil za ali proti.

Sem pa do neke mere presenečen, ali pa glede na poznavanje delovanja države niti ne, da ministrstvo za šolstvo in šport ni jasno in glasno povedalo, kaj si o storitvi misli. Kot mi je znano, pravijo, da je to stvar ponudnika programske opreme in šol, ki v sistem vstopajo. Tudi prav. Ko tole pišem, bi morali po šolah deliti zloženke, prek katerih bi bili starši ustrezno obveščeni. Morda jo bom dobil naslednji teden. Ali še teden dni pozneje.

Kaj bom sam storil? Počakal bom še malo, da vidim kako bo storitev zaživela! Razmišljam pa v drugi smeri. Nasprotniki tovrstnih nadzornih mehanizmov niso čisto brez argumentov. Preveč nadzora seveda ni dobro. A je mogoče zadevo speljati tudi prijazno. Z otrokom se pogovorite. Otroci, ki so v šolah in ki že dobivajo ocene, so dovolj zreli, da razumejo, kaj pomeni, da lahko starši kadarkoli vidijo njihove ocene. Ne namigujem, da morate od otroka dobiti dovoljenje, le vedeti mora, da ga boste nadzirali. Morda pa tudi ne bi bilo odveč, da se dogovorita in da ocene vedno gledata skupaj. A takrat, ko to vi želite, ne pa ko vam to dovoli otrok. Velja za vse! Zaupanje ni nekaj, kar se podeli, temveč si ga moramo prislužiti!

Marjan Kodelja