Vsemu navkljub začnimo pri teoriji. Izbira navigacijske naprave namreč ni tako preprosto opravilo, da bi se ga lahko lotili kar med običajnim nakupovanjem v samopostrežni. Kot pri večini elektronskih aparatov se je najprej treba vprašati, za kaj boste navigacijo sploh potrebovali. Ne samo zato, ker izdelovalci v navigacijske naprave vgrajujejo vrsto dodatkov – glavna odločitev je povezana z izbiro pokritosti digitalnih zemljevidov.
Prav zembljevidi so bili glavni razlog, da v Sloveniji nismo imeli konkurenčne ponudbe navigacijskih naprav. Podrobnosti slovenskih krajev so bile digitalizirane le za Garminove naprave, šele najnovejši izdaji Navteqovih in Tele Atlasovih zemljevidov, obe nosita oznako 2008, dovolj kakovostno pokrijeta našo državo. Med prvimi preizkusi se je namreč izkazalo, da je napak razmeroma malo, zato lahko obe različici označimo za primerni in uporabni.
KAJ POTREBUJEMO?
Vrnimo se na začetek. Navigacijska naprava je namreč skupek treh posameznih delov, dobro deluje le, če je vsak od teh delov dovolj kakovosten. Strojna oprema mora biti dovolj zmogljiva, da hitro preračuna začrtano pot. Programska oprema skrbi, da je preračun opravljen pravilno in optimalno, kar pa ne pomaga prav dosti, če je karta nepopolna ali celo nepravilna.
K sreči so na trgu redke naprave, ki jih zaradi slabe strojne ali programske opreme ne bi priporočali. Večinoma je izračun hiter, zgodi se skoraj v trenutku (tudi za daljše poti), prikaz nazoren, uporabniški vmesnik razumljiv. Seveda še toliko bolj, če je v slovenščini. O tem že lahko povprašate prodajalce, saj ne gre le za izbirnike, pač pa tudi glasovno vodenje, ki vas v domačem jeziku zagotovo ne bo zmedlo, kot bi vas lahko v tujem.
Pri najcenejših napravah ne smete pričakovati, da boste od njih dobili kaj več kot najprimerneje izračunano pot od točke A do točke B. Če se vam redno dogaja, da imate veliko opravkov naenkrat, vas takšna funkcionalnost ne sme zadovoljiti. Od naprave morate zato zahtevati vsaj možnost vnosa vmesnih ciljev, še boljše pa so tiste, ki ob tem cilje razporejajo po optimalnem vrstnem redu.
Pri zemljevidih se lahko zaplete še bolj. Najcenejše navigacijske naprave se namreč ponašajo le z zemljevidom ene regije, zato boste morali pri nakupu skleniti kompromis. Slovenija namreč sodi v (jugo)vzhodno regijo, kar pomeni, da vam navigacijska naprava ne bo prav nič pomagala med vožnjo po zahodnih državah. Seveda lahko dokupite še kakšno regijo, a to stane. Odločiti se boste morali glede na to, kam vas največkrat vodi pot.
Če niste povsem prepričani, ali boste izbrali prav, raje odštejte nekaj deset evrov več in kupite navigacijsko napravo, ki ima nameščen zemljevid celotne Evrope. Kot smo že omenili, je po novem zraven tudi Slovenija (pa še kakšna nam vzhodna država), tako da vam dodatne karte morda sploh ne bo treba kupiti. Trenutno je edina večja težava povezana z zanimivimi točkami, kot so hoteli, restavracije, trgovine in podobno, saj je teh za Slovenijo v Navteqovih in Tele Atlasovih zemljevidih zares malo.
Slovenija: pokrita, a brez znamenitosti
Iskanje v navigacijskih napravah lahko poteka na več načinov. Najosnovnejši je iskanje po naslovu in številki. Večina naprav omogoča tudi iskanje med različnimi kraji, kar je lahko v pomoč, ko se želite pripeljati do središča določenega mesta ali vasi. V veliko pomoč je iskanje po znamenitostih, saj verjetno prav veliko ljudi ne pozna točnega naslova, denimo, Postonjske jame.
Če je Slovenija dokaj dobro pokrita s kraji in naslovi, pa pri znamenitostih zevajo velike luknje. Adria Route je glede tega skoraj na ravni tujih kart, osnovni Navteqova in Tele Atlasova karta pa imata na seznamu le malo restavracij, hotelov, turističnih in kulturnih znamenitosti … Včasih je to zoprno, sploh če je težko najti naslov, hkrati pa onemogoča iskanje po znamenitostih v bližini, kar je turističnemu popotniku dostikrat v veliko pomoč in mu lahko pomeni popestritev potovanja.
NEKAJ NASVETOV ZA UPORABO
- Takoj po nakupu si shranite domači naslov oziroma domačo lokacijo, če naslov ni čisto natančen ali pa ga v napravi sploh ni.
- Shranite tudi naslove, kamor se najpogosteje vozite (delovno mesto, sorodniki, drugi priljubljeni kraji).
- Vsako pot načrtujte, preden začnete z vožnjo.
- Daljše poti načrtujte doma: vnesite vse hotele, morda restavracije in druge naslove.
- Nekateri manjši kraji, ki so blizu večjim, so morda vneseni v seznam ulic, ne pa v seznam krajev.
- Če naprava najde več zadetkov, se o pravem lahko prepričate tako, da ga preverite na karti.
- Če med zanimivimi kraji ne najdete hotela, morda nimate pravega imena (včasih je vneseno osnovno ime brez verige, včasih samo ime verige, pravila ni), zato si pomagajte z internetom. – Če nič drugega, boste tako dobili točen naslov in ga vpisali v napravo.
- Med vožnjo skozi križišča naj vam bo ob glasovnih navodilih v pomoč tudi prikaz na zaslonu – neredko se zgodi, da ne veste točno, kdaj je treba zaviti, sploh, če so križišča postavljena blizu eno drugemu.
- Kljub navigacijski napravi se vsaj približno pozanimajte, kako priti do določenega naslova – tehnika včasih tudi odpove.
KAJ PA DODATKI?
Ob nakupu navigacijske naprave vas bo morda prodajalec skušal navdušiti za kak dražji model, ki naj bi privabljal z dodatno funkcionalnostjo. Danes je zelo modno, če je navigacija tudi prostoročna naprava za telefoniranje (preko Buetootha). Zveni mamljivo in na prvi pogled tudi uporabno. Navigacijska naprava je vedno v avtomobilu, povezava s telefonom je samodejna, prav tako je mogoče neposredno klicati telefonske številke zanimivih točk, ki so v napravi (denimo restavracij). V praksi se vendarle pokaže, da je težav kar nekaj. Ker je naprava pritrjena na vetrobransko steklo, je razmeroma daleč od voznika, zato ga sogovornik slabo sliši, nič posebnega ni niti odmev. Ob uporabi zunanjega mikrofona, postavljenega bližje vozniku, se težave zmanjšajo, a to je že dodaten strošek in še ena žica v avtomobilu.
Pravzaprav bi morali obvestila o prometnih zastojih (TMC) obravnavati skupaj z osnovno funkcionalnostjo, a pri nas takšnih obvestil nihče ne oddaja, prav tako ne v vzhodnih državah, zato je ta dodatek lahko zanimiv le za tiste, ki se boste veliko vozili po zahodnoevropskih cestah. Na kratko: v navigacijsko napravo je vgrajen radijski sprejemnik, ki samodejno zazna postajo z obvestili TMC. Če nastane zastoj ali pa je določen odsek težje prevozen oziroma zaprt, navigacijska naprava sama preračuna obvozno pot (uporabnik sicer lahko določi tudi, da ga samo obvesti o prepreki). Slaba stran sprejemnika TMC je, da za dober sprejem potrebuje anteno oziroma tanko žičko, ki je prav nič prestižno pritrjena na vetrobransko steklo.
Ker so sodobne navigacijske naprave prenosne, je vanje že skoraj standardno vdelan predvajalnik digitalne glasbe, včasih pa tudi videa. Ker je zaradi tega naprava vendarle nekoliko dražja, vam raje priporočamo, da se odločite za tehnično isti model brez predvajalnika – če je to sploh mogoče. MP3-predvajalnik bi bil lahko zanimiv samo za tiste, ki v avtomobilu nimajo avtoradia, pa še to le v omejenem smislu. Če nič drugega, prostega pomnilnika v navigacijskih napravah ni na pretek, saj prostor zasedejo karte, naprave so velike in zato manj primerne za prenašanje naokrog namesto glasbenega predvajalnika, za poslušanje zunaj avtomobila je treba dokupiti slušalke. Je pa res, da lahko navigacijsko napravo uporabite za hiter pregled fotografij z vašega fotoaparata (če imate v njem pravo pomnilniško kartico) in naredite dober vtis pred zbranimi sorodniki.
Predvajalnik digitalne glasbe je nemalokrat povezan z možnostjo predvajanja v radijskem sprejemniku preko vdelanega FM-oddajnika. Seveda gre za šibak oddajnik, frekvenco moraš izbrati sam (zato, da ni zasedena), na ta način pa se predvaja ves zvok, torej tudi glasovno ukazovanje. Če boste v avtomobilu zares poslušali glasbo z navigacijske naprave, se splača povprašati po FM-oddajniku, sicer boste brez težav shajali brez njega.
Poleg glasbe lahko z navigacijsko napravo poslušate tudi zvočne knjige. Morda so komu všeč in bi mu lepo krajšale čas med vožnjo, a vseeno menimo, da ne gre za dodatek, zaradi katerega bi se splačalo dodatno seči v žep. A če ga že dobite z izbrano napravo, ga velja preizkusiti. Vsaj za otroške pravljice.
Še najbolj dobrodošel dodatek se trenutno zdi dodan potovalni vodnik. Navigacijska naprava namreč ni samo poslovni, pač pa predvsem osebni pripomoček. Kaj je lepšega kot popotovanje po neznanem, a z vnesenimi najzanimivejšimi cilji, zraven katerih je še opis, ki smo ga ponavadi prebrali iz knjižnega turističnega vodnika. Žal je treba za digitalne vodnike kar nekaj plačati, za slovenske kraje in znamenitosti pa jih (zaenkrat še?) ni.
Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Boštjan Okorn
