Prvo težavo smo zaznali že takoj na začetku: nobena od navigacijskih naprav med zanimivimi točkami nima hotelov v središču Ljubljane. Izjema je le Garmin Nüvi 760, a še to le zaradi dodatne karte Adria Route. Zato smo si kot cilj izbrali Ljubljansko opero – zdaj jo sicer prenavljajo, a navigacijskih naprav to ne zanima.
Pot smo začeli v Podutiku, od opere smo se odpeljali proti uredništvu Mojega mikra na Dunajski 5, nato pa smo se zapeljali proti Topolu nad Medvodami, torej tik pod znano izletniško točko Sv. Katarina. Nato smo navigacijske naprave zaprosili, da nam pokažejo pot nazaj do Podutika, a jih hkrati ukanili, saj smo se zapeljali proti Sori in naprej proti Medvodam in Ljubljani.
Z izbranimi potmi smo preverili kar nekaj kritičnih stvari. Za pot proti operi smo zavestno izbrali najkrajšo pot (navigacijske naprave vas navadno vodijo po najhitrejši), a hkrati pričakovali tudi kakšno čudno navodilo, naj se peljemo po dvorišču ali kakšni drugi ozki cesti. Dunajska 5 je naslov, do katerega navigacijske naprave ne znajo priti: načeloma je vse v najlepšem redu, a na cesti, kakršna je Dunajska, se ne spodobi ustaviti ob robu, tako da je treba pravo parkirišče ali izogibališče šele najti. Topol smo izbrali zaradi sorazmerne odmaknjenosti od glavnih poti, hkrati pa smo želeli preveriti, ali bo kakšna navigacijska naprava ugotovila, da obstaja lepa asfaltirana pot skozi Dobrovo in bi jo izbrala namesto ozkega in slabega makadama čez Toško čelo. Seveda smo tu že določili, da se želimo peljati po najhitrejši poti. In na koncu, ko smo trmoglavili v svojo smer, smo spotoma še preverili, kako dolgo navigacijska naprava zahteva, da obrnete, pa čeprav je v smeri vožnje dovolj dobra, morda nekoliko daljša, pot. Poglejmo si rezultate.
Garmin Nüvi 760
Nüvi 760 je najdražja naprava v naši primerjavi, ob osnovni funkcionalnosti izstopa predvsem zaradi možnosti izdelave potovalnih načrtov, o uporabnosti in potrebnosti vseh drugih dodatkov pa pišemo v članku. Ker imata Navteqove karte še dve navigaciji, smo se odločili, da preizkusimo, kako se Garmin izkaže z dokupljeno kartografijo Adria Route.
Do Ljubljanske opere je izbral najbolj logično pot, a pri tem pozabil, da je treba opozoriti na zavijanje na Celovško cesto. Dostop do opere je na napačni strani, in sicer z levega krila, vse ostale navigacije so nas pripeljale do glavnega vhoda. Še bolj moti optimistično izračunavanje časa prihoda, saj smo se v redkem večernem prometu pripeljali točno ob uri. Za Dunajsko 5 nas je Nüvi odložil na pravi strani ceste, a tam pač ni mogoče ustaviti ali se kam umakniti. Na poti je presenetil z napovedjo dvojnega ovinka, kjer se sicer sploh ne da peljati drugače in drugje.
Do Topola smo prišli po Celovški, Vodnikovi, Podutiški in nato po slabem makadamu čez Toško čelo. Tu smo že zamujali, saj je navigacija izračunala prihod dve minuti pred dejanskim časom. Za zadnji kos poti, do Podutika, nas je Garmin spet usmeril čez Toško čelo, našo namero, da se želimo peljati skozi Medvode pa je zaznal tako rekoč v trenutku. Cilj smo dosegli 10 minut pozneje, kot je kazal prvotni izračun, pri tem pa se nismo uklonili nepotrebni poti po ozkih vzporednih ulicah namesto po Celovški cesti.
Panasonic Strada CN-GP50N
Velika naprava, veliko funkcij. Panasonicova prva prenosna navigacijska naprava ne razočara s številnimi podrobnostmi, o katerih pri drugih ni ne duha ne sluha. Uporabniški vmesnik je sicer podoben kot pri Sonyju, prav tako izbira poti. Iz Podutika proti operi smo se mu zato pustili zapeljati med hiše in dejansko prišli do cilja, a bi tej poti težko rekli najkrajša … Čas prihoda smo prehiteli za tri minute.
Za Dunajsko 5 nas je odložil kar na nasprotni strani ceste, proti Topolu pa smo se peljali po Celovški cesti, obvoznici, Podutiški cesti in čez Toško čelo. Napovedano uro prihoda smo prehiteli za sedem minut. Nazaj proti Podutiku bi se spet morali peljati čez Toško čelo, naprava nas je nehala obračati šele po dobrih treh kilometrih poti proti Sori. Na cilj smo prispeli dve minuti pozneje, kot je bilo sprva izračunano.
Sony NV-U93TC
Sonyjeva najnovejša navigacijska naprava je oblikovno med najprivlačnejšimi. Namesto vakuumskega priseska jo pritrdite s posebnim gelom na armaturno ploščo. Morda zanimivo, a manj uporabno, med vožnjo ni zdržala na svojem mestu. Uporabniški vmesnik je razumljiv, dve tipki ob zaslonu sta odveč, med vožnjo pa si je mogoče ogledovati vrsto informacij o najbližjih zanimivih točkah kar na glavnem zaslonu. Pograjati moramo razmeroma dolg izračun in iskanje satelitov ob vklopu, v mestu nas je zmotila zelo zgodnja napoved križišča, celo 700 metrov pred zavojem.
Do opere nas je Sony peljal po najbolj logični poti, vmes nas je, podobno kot Panasonic, zmedel z zavojem v gosto pozidano naselje, ki mu tokrat nismo nasedli. Do cilja smo prišli tri minute pred napovedano uro prihoda. Nalogo pripeljati nas do Dunajske 5 si je poenostavil in nas »odložil« na nasprotni strani ceste, do Topola pa smo se pripeljali po Celovški, obvoznici, Podutiški in čez Toško čelo. Vas smo komaj našli, saj smo morali iskati med ulicami v Medvodah, nato pa smo med vsemi označenimi cestami v Topolu morali izbrati pravo. Na cilj smo prišli več kot pet minut prekmalu.
Tudi ta navigacijska naprava nas je nazaj v Podutik peljala čez Toško čelo, nato pa z obračanjem in izbiro tudi nevidnih gozdnih poti vztrajala kar tri kilometre. Na koncu se je izkazalo, da smo do cilja prišli ob isti uri, kot je bila izračunana ob prvem preračunu.
TomTom OneXL
Dovolj zanimivo: OneXL zna govoriti slovensko, pisne ukaze in izbirnike pa še vedno zapisuje v angleščini. Se bo že naučil … Uporabniški vmesnik je nadvse preprost, je pa res, da je treba včasih za kakšno stvar nekaj več listanja kot pri drugih naprava. Ob izbiri najkrajše poti nas je lepo opozoril, da najkrajše ni vedno najhitrejše. Pot do opere je izračunal dovolj logično, se je pa zmotil in nas enkrat skušal zapeljati levo tam, kjer to ni dovoljeno. Nič tragičnega, pravi zavoj je sledil le nekaj deset metrov naprej. Čas prihoda je izračun prijazno pesimistično, kar je v mestu še posebej pomembno, saj je nemogoče vzdrževati visoko povprečno hitrost. Na cilj smo prišli pet minut pred napovedanim časom.
Do Dunajske 5 je od opere le nekaj minut, OneXL nas je zmedel z navodilom, naj se pri Delavskem domu držimo levo, saj smo se morali v resnici peljati naravnost (kar je bilo na karti seveda lepo označeno). Da smo prišli do cilja, je OneXL povedal na pravi strani ceste, a tudi tam nismo mogli kar ustaviti. Pot do Topola je ubral po Celovški cesti, na obvoznico, po Podutiški cesti in po makadamu čez Toško čelo. Izračunani čas je bil tu bližje dejanskemu, prišli smo le dve minuti »prezgodaj«. Na pot proti Podutiku nas je spet poslal čez Toško čelo, z navodilom, naj obrnemo je prenehal po dobrih dveh kilometrih vožnje proti Sori. Prvi izračunani čas (čez Toško čelo) smo zgrešili le za dve minuti, pa čeprav je pot skozi Medvode bistveno daljša.
Kaj pa telefoni?
Na isti poti smo lahko preizkusili tudi zmogljivosti mobilnika Nokia 6110 Navigator z vdelanim GPS-prejemnikom. Kot navigacijska naprava je mobilnik izjemno odziven, uporabniški vmesnik je prilagojen zmožnostim majhne naprave, prikaz karte na zaslonu pa je dovolj nazoren. Vseeno smo pogrešali na dotik občutljiv zaslon, ki bi olajšal vnašanje znakov, še bolj pa podrobnejšo karto Slovenije – nameščena je bila še stara Navteqova, ki dovolj dobro pokriva le Ljubljano in najbolj glavne ceste. Iskanje satelitov je nadvse počasno, pohitri ga možnost A-GPS, ki si pomaga z omrežjem GSM.
Zanimivo je, da nas je 6110 Navigator do opere pripeljal po Celovški cesti, torej je kljub želji po najkrajši poti ubral najhitrejšo (vsaj v večernem času), čas prihoda pa je zgrešil za debele tri minute in se tako odrezal še slabše kot Garmin. Debelo je zgrešil tudi pri napovedi prihoda do Dunajske 5, odložil nas je kar na drugi strani ceste. Topola ni bilo na zemljevidu, tako da smo ostali praznih rok in smo morali pot najti sami.
Nismo preizkusili z 6110 Navigatorjem, a načeloma je mogoče v Nokiine telefone vstaviti tudi kartico Adria Route s priloženo programsko opremo. Poleg tega je mogoče dodatno programsko opremo uporabiti tudi v mobilnikih z operacijskim sistemom Windows Mobile in Sony Ericssonih z operacijskim sistemom UIQ. Tako lahko vsak nekoliko zmogljivejši mobilnik postane navigacijska naprava, potrebujemo le še GPS-sprejemnik, ki ga je mogoče priključiti po Bluetoothu. A pozor: poraba energije je med navigacijo zares visoka, zato bi pravzaprav uporabnik moral stalno polniti tako mobilnik kot GPS-sprejemnik.
Obe omenjeni rešitvi delujeta tudi brez povezave v GSM-omrežje, lahko pa ta prinese nekaj sladkorčkov, nekateri so tudi plačljivi, zato velja biti previden pri naročanju dodatnih storitev.
SKLEP:
Vse štiri navigacijske naprave so nas pripeljale do cilja, kar je seveda vredno največ. Hkrati so nas vse štiri peljale po slabem makadamu, kar pomeni, da je kategorizacija lokalnih cest slaba. Pri izračunu časa prihoda pozitivno izstopa Tomtom, negativno pa Garmin, najpočasnejši je Sony. Največ funkcij pa imata Panasonic in Garmin, prvi preseneča s trirazsežnimi zanimivostmi, drugi z zabavnimi dodatki, zato sta tudi najdražja. Adria Route se v našem testu ne izkaže za pameten nakup, je pa res, da ima edina bogatejši seznam zanimivih točk v Sloveniji. Povprečni uporabnik bo najzadovoljnejši s TomTomom, za vseevropski zemljevid se splača doplačati.
Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Boštjan Okorn
