Računalniku s solidno zvočno kartico, morda enim mikrofonom, klaviaturo in parom zvočnikov bi lahko rekli domači studio. Teoretično bi s takšno osnovno opremo lahko posneli CD za javno izdajo ne preveč zahtevne glasbene zvrsti, vendar je osnovni pogoj obilica spretnosti in predznanja iz glasbe, tonske tehnike, akustike in še česa. V praksi pa v takem mini studiu pogosto pride do občutka, da nečesa primanjkuje. Dobrodošli v svet zvočne tehnologije, ki je nikoli ni dovolj ...
Malce večji studio poimenujmo projektni studio, ki je vsekakor precej bolje opremljen tako v sklopu računalniškega sistema kot tudi druge zvočne opreme (mešalka, zvočni procesorji, predojačevalniki). Ima več mikrofonov za različne priložnosti, ima boljše studijske zvočnike (monitorje), po možnosti ima že ločeno kontrolno sobo in snemalnico z monitoringom, urejene naj bi imel vsaj osnovne akustične parametre prostora (pa jih dostikrat nima). Upravljavec takega studia (tonski tehnik, producent) ima precej več znanja, saj se mora znajti v zelo raznolikih položajih. Ne gre več zgolj za »one man band« studio, pač pa mora biti pripravljen tudi za produciranje drugih izvajalcev. Večina popularne glasbe namreč danes nastaja v takšnih studiih.
Tisti največji studio je seveda profesionalni studio in je skoraj vedno paša za oči. Ima veliko avtomatizirano mešalno konzolo, bogat izbor raznovrstne zvočno-snemalne opreme in profesionalno, v precizne detajle oblikovano akustiko prostora, ki je v evrih seveda nedosegljiva navadnim smrtnikom. In kar je najbolj ironično: profesionalni studio je tik pred propadom. Visoki obratovalni stroški so ga pahnili v položaj, ko ni več konkurenčen drugima dvema vrstama studiev. Tako je primeren le še za tiste izbrance, ki imajo za snemanje zagotovljen velik proračun. Lahko si mislite, da v Sloveniji teh ni prav veliko.
Seveda je profesionalni studio kilometre daleč od zmožnosti povprečnega bralca tega sestavka, vendar si ga vzemimo za zgled vsaj po kakovosti rezultatov, ki iz njega običajno prihajajo. Naš cilj naj bo, da se jim bomo poskušali približati s pomočjo precej manjšega domačega in projektnega studia. Misija nemogoče? Ni nujno. Ob predpostavki, da se pri opremljanju studia držimo določenih smernic, lahko iz svojega mini studia potegnemo kar največ. Bistveni del kakovostnega rezultata namreč ni odvisen od tehnologije, pač pa od spretnosti in znanja, ki ga imamo. Zato se izobražujte v vseh možnih smereh: glasba in poznavanje glasbil, MIDI-protokoli, tonska tehnika, akustika, snemalne tehnike, obdelava posnetkov, postprodukcija, montaža, mastering ... Ste mislili, da so z nakupom kakovostne opreme izpolnjeni vsi pogoji za dober studio? Napaka. Dokler ima človek kaj besede pri upravljanju vseh teh tehnoloških dobrot, do takrat bo tudi ostal najpomembnejši člen v celotni glasbenoprodukcijski verigi.
Dober producent bi najbrž v kateremkoli izmed treh studiev, ki smo jih omenili, lahko izdelal vrhunsko zveneč posnetek. Po drugi strani pa bi začetnik z vso tehnologijo tega sveta za takšno zvočno popotovanje potreboval precej več časa in tudi sreče, če bi želel biti vsaj približno konkurenčen.
GLASBENI RAČUNALNIK
Če ste prebrali sestavek o MIDI-glasbilih, potem že veste, da se zahteve po strojni opreme strahovito povečajo, ko enkrat vstopimo v svet obdelave in snemanja zvoka. Torej, privoščite si najboljši računalnik, ki si ga pač lahko, saj gre za osrednje živčevje vašega domačega studia. Modro je uporabiti računalniške dele preverjenih in manj eksotičnih proizvajalcev, saj nam to vsaj navidezno zagotavlja malce več stabilnosti sistema.
Večstezno snemanje zvoka proizvaja zelo velike količine podatkov, ki se zapisujejo direktno na trdi disk, zato pri tej komponenti ne varčujte. Disk naj bo hitrosti 7200 obratov na minuto ali več, kar nam bo omogočilo dovolj veliko število snemalnih in predvajalnih stez hkrati. Seveda nekaj k temu prispavata tudi večji predpomnilnik diska in vodilo, ki naj bo vsaj SATA, če že ni SATA 2. Sicer pa bodo ob nekoliko zmanjšani zmogljivosti (manjše število snemalnih stez) čisto solidno delovali tudi nekaj let stari diski.
Procesorska moč je tisti dejavnik, ki med drugim vpliva tudi na število virtualnih zvočnih učinkov, ki jih bomo vpeljali v našo skladbo. Privoščite si torej čim hitrejši procesor. Podobno velja tudi za pomnilnik, ki naj ga bo čim več. Glede na precej nižje cene kot nekoč tukaj ni razlogov za varčevanje.
Pred nakupom računalnika se velja pozanimati o številu in vrsti vodil, ki so na voljo. Koliko prostih rež za dodatne kartice je na voljo, koliko je USB (2.0) vodil, včasih pa si želimo tudi vrata firewire.
Pri računalniških škatlicah ni zanemarljivo niti dejstvo, koliko hrupa povzročajo pri svojem delovanju. Če imamo srečo in ima domači studio ločeno sobo za snemanje, potem to vprašanje niti ni tako zelo pomembno. Kadar pa snemamo prek mikrofona v isti sobi, kjer je računalnik, pa velja investirati nekaj denarcev tudi za zmanjšanje števila neželenih decibelov. Ohišja iz debelejšega aluminija, tišji trdi diski in ventilatorji lahko pogosto utišajo naše mlinčke do te mere, da niso več moteči.
OPERACIJSKI SISTEM IN AVDIO
Vsi tile sestavki so seveda pisani z zornega kota Microsoftovega uporabnika, vendar pa to nikakor ni edina možna izbira, kar zadeva operacijski sistem. Apple Mac OS X je prav tako izjemno priljubljen med resnejšimi ustvarjalci zvoka in prav gotovo vreden razmisleka o nakupu, še posebno kadar imamo že nekaj več predznanja. Mac sistemi so namreč že od nekdaj podpirali vrhunske programsko-strojne audio sisteme kot je Pro Tools, medtem ko ima Microsoft te kilometrine nekoliko manj. Osebno pa menim, da to ni dovolj velik razlog za menjavo sistema, saj oba omogočata vrhunske rezultate. Če k temu prištejem še obilo težav glede različnih standardov (nezdružljivost), potem vidite, da ni vse zlato, kar se sveti.
Ostanejo še potencialni glasbeni uporabniki Linuxa, ki pa so že po naravi dovolj iznajdljivi, da bodo našli odgovore na vsa vprašanja. Sam ga namreč (še) ne uporabljam.
Pa se vrnimo malce nazaj k Microsoftu in dilemi: Windows XP ali Vista za domači studio? Ne glede na to, da je položaj glede Viste precej boljši, kot je še kazalo pred letom dni, bi sam še vedno priporočal, da ostanete pri XP-ju. Zadeva je preverjena, različni proizvajalci so leta in leta izboljševali programe in gonilnike za različne vmesnike in vse bolj se bližamo perfekcionizmu operacijskega sistema ... Seveda le do trenutka, ko mu bodo ukinili podporo. Zatorej, podajte se v internet in se pridružite peticiji za podaljšanje podpore, če vam je kaj do tega.
Za dišeče nov računalnik pa seveda velja razmisliti tudi o Visti, še zlasti kadar si želimo omisliti 64-bitni sistem. Ta bi namreč lahko prinesel malce boljše izkoristke strojno-programske opreme. A časi, ko bo celoten živčni sistem povprečnega domačega studia 64-bitni, so še daleč, saj še ni napisanih prav veliko avdio programov za take sisteme. Prvak na tem področju je Sonar.
Morda pa si po eni strani želite obdržati zanesljiv avdio sistem v okolju XP, po drugi strani pa si želite nekaj novega za vsakdanje delo z računalnikom (Vista). Razdelite disk na več particij, na vsako naložite svoj sistem in tako boste imeli več izbire. Podobno lahko naredite tudi, kadar imate na voljo več trdih diskov.
To je tudi eden izmed načinov kako se otresti »balasta«v okviru avdio sistema. V takšnem sistemu namreč niso zaželeni niti ohranjevalniki zaslonov niti protivirusni programi. Še najmanj kar lahko storite, je, da izključite vsa samodejna posodabljanja in podobne samosprožilce, saj vam lahko zagrenijo marsikateri dan snemanja v studiu ...
ZVOČNA KARTICA (PRETVORNIK)
Zvočni pretvorniki (A/D in D/A) že dolgo ne nastopajo zgolj v obliki kartice, pač pa tudi kot različne škatlice zunaj računalnika. Izbira enih in drugih je precej velika, vendar je pri tem treba upoštevati nekaj napotkov.
En kriterij so lahko gonilniki, ki naj bodo čimbolj raznovrstni. Ti namreč omogočajo najboljše izkoristke v okviru različnih zvočnih programov. Še zlasti je to pomembno zaradi zakasnitev (latence), o katerih si več preberite o sestavku MIDI instrumenti. Daleč najpomembnejši gonilnik je ASIO (Audio Stream Input Output), ki zelo skrajša procesne čase, saj omogoča neposredno komunikacijo zvočnega pretvornika s programom. Vsekakor odsvetujem nakup zvočnega pretvornika brez podpore te tehnologije. Obstajajo pa tudi drugi pomembni gonilniki, vendar je vse odvisno od vrste programov, ki jih uporabljate. Tako je GSIF (GigaSampler InterFace) posebno namenjen Tascamovemu vzorčevalniku, medtem ko bi Microsoftov gonilnik WDM lahko prišel prav pri programih Cakewalk.
Drugi kriterij so podprte frekvence vzorčenja. In 44,1 KHz pri 24 bitih naj bo res skrajni minimum, danes dokaj pogosto podprta frekvenca pa seže do 192 KHz. Dvomim pa, da je v domačem studiu smiselna njena uporaba, saj na račun dosti večje obremenitve sistema ne pridobimo prav veliko.
Tretji kriterij pri nakupu pretvornika zvoka so vsekakor priključki, ki jih ta nudi. Še tako cenena kartica ima vedno par zvočnih vhodov in izhodov, običajno tudi možnost MIDI. A ko se enkrat lotimo snemanja prek mikrofona, to ne bo več dovolj. Vtičnice XLR, posebej namenjene simetričnim kablom s priključki canon, naj bodo torej tudi na voljo. Ob tem velja še posebej preveriti, ali obstaja tudi fantomsko napajanje (48 V) za kondenzatorske mikrofone, saj brez tega ne bodo delovali.
Za kitariste bo dobrodošla prisotnost visokoimpendančnega vhoda za električne kitare (Hi-Z), medtem ko bodo digitalni zvočni priključki S/PDIF (koaksialni ali optični) prišli prav tistim, ki še niste zavrgli zunanjih škatel CD-predvajalnika, DAT-a, Minidiska idr.
Pri izbiri se moramo tudi odločiti, kako bomo zvočni pretvornik priključili na računalnik. In tako smo že pri četrtem kriteriju, izbiri vodila. Za MIDI in dva para zvočnih signalov bo zadostoval USB (2.0), za več kot 8 vzporednih vhodov in izhodov še vedno raje priporočim vrata firewire. USB sicer na papirju prekaša omenjeni standard po pretočnosti, vendar v okviru zvočne tehnologije še ni dovolj dobrih rešitev za kontinuiran prenos tako velike količine podatkov hkrati. Bodoči uporabniki prenosnikov bodite torej še posebej pozorni na to, katera vrata in koliko jih je na voljo. Za uporabnike večjih računalniških škatel pa vedno obstaja manj elegantna (a pogosto cenejša) možnost vdelave zvočnih pretvornikov v obliki kartice (PCI). Preverjeni proizvajalci zvočnih pretvornikov so M-Audio, E-Mu, Echo.
AVDIO PROGRAMI
Pomembnega predstavnika (Cubase) te sfere ste gotovo našli že na sosednjih straneh, obstaja pa še mnogo drugih, podobnih orodij. Večinoma se prepletajo tudi z MIDI-jem, tako da lahko pogosto z enim nakupom ujamemo več muh na en mah. Še posebno bi rad opozoril začetnike, naj pred nakupom zvočne kartice oz. pretvornika preverijo, ali se zraven dobi tudi katera izmed manj obsežnih različic znanih programov, kot so Cubase LE, Sonar LE, Ableton Live Lite idr. Tako lahko dodobra preizkusijo, kako zvočno- snemalni sistem sploh deluje, in se šele pozneje odločijo za nakup obsežnejših in precej dražjih različic.
Za obdelovanje stereo posnetka boste potrebovali tudi urejevalnik zvočnih datotek. Če smo že pri Steinbergu, potem ne moremo mimo programa Wavelab, ki je standardno orodje za obdelavo, montažo in pretvorbo v najbolj eksotične formate zvočnih datotek, ki si jih sploh lahko zamislite. Če pri delu večinoma uporabljate zgolj wave in mp3 datoteke, lahko mirno uporabite tudi katerikoli drugi urejevalnik zvoka, saj je na voljo tudi nekaj brezplačnih (Audacity).
STUDIJSKI ZVOČNIKI (MONITORJI)
Zvočniki so vsekakor zelo pomemben člen vsakega studia, saj so zadnji nosilec zvoka, preden ta pride do naših ušes. Mali računalniški plastični zvočniki so uporabni zgolj za silo, saj ne kažejo realne zvočne slike, poleg tega svoje napake pogosto skrijejo za kak zvočni učinek. To pa je povsem neprimerno za resno ustvarjalno delo.
Nevtralnost zvočnikov je namreč v studiu zelo zaželena, saj v vsaki točki produkcijsko- snemalne faze želimo vedeti, kako zveni posnetek, ne pa zvočniki. S tem dosežemo, da se posnetek pozneje dobro predvaja tudi na zvočno bolj obarvanem glasbenem sistemu pri končnem uporabniku.
Sicer pa je izbira na tem področju kar velika in vseh cenovnih razredov. Behringer, Samson, Phonic, M-Audio, Alesis, Mackie je samo nekaj izmed proizvajalcev tako aktivnih kot tudi pasivnih monitorskih zvočnikov. Pazite le, da imajo v opisu naziv »za studio«, saj nekateri izmed omenjenih proizvajalcev izdelujejo tudi cenene računalniške zvočnike.
AKUSTIKA PROSTORA
Nevtralne karakteristike zvočnikov dobijo svojo pravo vrednost šele takrat, ko jih postavimo v primeren prostor. Če je ta dobro akustično obdelan in tudi razmeroma nevtralen, je to odlična popotnica za učinkovito delo z zvokom. Ko v resnici slišimo natanko tisto, kar želimo slišati, smo naredili vsaj pol poti do končnega cilja.
A v praksi ni vedno tako, saj je zvok valovanje. Pri nizkih zvočnih frekvencah (pod 100 Hz) lahko valovna dolžina osnovnega tona seže krepko preko 3 m in lahko se hitro znajdemo v »zvočni luknji«. Zakaj? Zvočni val se odbija od sten, in kadar ta dolžina sovpada z dolžino med stenama (ali polovico dolžine), lahko pride do različnih situacij: donenje določenega tona (preglasno) ali izničenje (ga ne slišimo). Odprite zaprašene fizikalne knjige in si osvežite znanje o stoječem valovanju, pa se boste spomnili, o čem pametujem. Če prištejemo k temu vse možne dimenzije med stenami v prostoru in njihove večkratnike, vidimo, da je problem zelo kompleksen.
Po lastnih izkušnjah lahko rečem, da so to najpogostejše težave, ki jih srečujem tudi v večjih studiih. Z natančnimi meritvami pogosto ugotovim odstopanja med najtišjim in najglasnejšim delom frekvenčnega spektra tudi več kot 30 decibelov! Običajno se to dogaja pri spodnjih dveh oktavah zvoka, nad 300Hz namreč tako velikih odstopanj ni več.
En parameter, ki vpliva na akustiko, je torej dimenzija prostora. V povezavi z njim je tudi oblika prostora, saj ne želimo, da se težave podvajajo (kvadratni tloris) ali celo potrojijo (kocka).
Tretji pomemben parameter pa so materiali. Gole betonske stene samo še povečujejo omenjeno težavo, zato se jim izogibajmo. Za utišanje visokih in srednjih frekvenc lahko uporabimo vse mehkejše in porozne materiale, kot so zavese, oblazinjeno pohištvo ipd. Že dolgo časa se v ta namen uporablja piramidna pena, ki jo postavimo na nekaj strateško določenih mest, nikakor pa ne povsod, sicer se ob poslušanju ne bomo počutili preveč veselo.
Za utišanje nizkih frekvenc bi bilo treba poseči precej golobje v žep, poleg tega se sobe med seboj precej razlikujejo in zato idealne rešitve za vse ni. Absorberji nizkih frekvenc lahko delujejo na osnovi membran ali pa posebne mineralne volne, s katero pa ni preveč prijetno delati.
In tako nam za domači studio ostane zgolj nekaj osnovnih napotkov o postavitvi zvočnikov. Postavite jih na masivna stojala ali trdne police, v višino vaše glave (ušes). Glava in oba zvočnika naj skupaj tvorijo enakostranični trikotnik, okvirna razdalja naj bo okoli enega metra. Če je ,pgpće, naj bodo usmerjeni proti daljši dimenziji prostora in nekoliko stran od kotov in prednje stene.
Veliko aktivnih zvočnikov ima na zadnji strani možnost filtriranja določenih frekvenc, zato pazljivo preberite navodila proizvajalca in se držite nasvetov o postavitvi. Tako se lahko izognete dodatnemu potenciranju težave z nizkimi frekvencami. Uporabo ločenih nizkotonskih zvočnikov odsvetujem, če niso umerjeni v skladu z akustiko prostora. Tudi ti lahko v majhnih prostorih akustične težave samo še povečajo.
MIKROFON
Mikrofon je za akustično snemanje vsekakor nepogrešljiv člen. Poznamo različne vrste mikrofonov, od katerih sta za studio bistvena dinamični in kondenzatorski. Razlikujeta se po načinu pretvorbe zvočnega signala v električnega. Ponavadi bi začetnik kot prvi mikrofon uporabil dinamičnega, vendar se zaradi vse večje izbire in nizkih cen tehtnica preveša na stran kondenzatorskega. Ta je veliko občutljivejši in natančnejši, vendar za svoje delovanje potrebuje 48 V napajanje, ki na skrivaj potuje po simetričnem mikrofonskem kablu.
Mikrofoni proizvajajo razmeroma šibak električni signal, zato je potreben tudi predojačevalnik signala. A na srečo lahko vse to dobimo v paketu skupaj z zvočnim pretvornikom. Za izjemno kakovostne rezultate bi bilo treba poseči precej globlje v žep, saj obstaja glede predojačevalnikov in mikrofonov kopica vrhunskih opcij. A ne obupajte. Pravilno izbran mikrofon lahko za začetek pomeni zelo veliko. Kadar gre za snemanje vokalov, bi vsekakor priporočil velikomembranski kondenzatorski mikrofon, ki je občasno lahko uporaben tudi za snemanje drugih stvari. Vsekakor velja preizkusiti več različnih modelov, saj lahko se po barvi zvoka precej razlikujejo. Poleg vrste mikrofonov, ki prihajajo z Daljnega vzhoda, pa so postali razmeroma dostopni tudi nekateri modeli preverjenih proizvajalcev, kot so Audio Technica, AKG, Shure, Rode. Za tiste, ki si sploh ne želite imeti opravka s številnimi kabli in podobno navlako, pa je na voljo tudi vse večja izbira mikrofonov z USB-priključki.
Še en pogoj pri nakupu mikrofona naj bo izpolnjen, še posebej kadar akustika domačega studia ni preveč idealna. Glede usmerjenosti odjema zvoka naj ima srčno (cardio) karakteristiko, kar pomeni, da zvok večinoma zajema le s prednje strani (kjer je vokalist). Poznamo pa tudi mikrofone z možnostjo menjave tega parametra, vendar so zato tudi malce dražji.
MEŠALNA MIZA
Čeprav se velikanski del mešanja signalov domačega studia dogaja v digitalni obliki, pa bo ustvarjalec zvoka prej ali slej ugotovil, da potrebuje vsaj manjšo analogno mešalno mizico, da ga reši iz kakšne zagate. Ta lahko nase prevzame funkcijo mikrofonskega predojačevalnika s fantomskim napajanjem (48 V), omogoča pa tudi priklop dodatnih zunanjih zvočnih enot in slušalk.
Ker je danes moč posamične komponente dobiti v zelo raznolikih oblikah, pa imamo na voljo tudi možnost, ki v enotni obliki nastopa kot MIDI/avdio vmesnik, mešalna miza in tudi krmilnik programov. Tak večnamenski izdelek je M-Audio ProjectMix, ki ga povežemo prek vmesnika firewire.
NAJŠIBKEJŠI ČLEN
Opisali smo najpomembnejše komponente domačega studia, ki pa šele osnova za pravo nadgradnjo. Če želimo, da domači studio zrase v malce večji projekt studio, bo treba pokrpati še precej tehničnih težav, največja je ponavadi akustika prostora. Predlagam pa, da se pri nadgrajevanju studia držite načela »iskanje najšibkejšega člena«, saj le v tem primeru nakup opreme ne bo zaman. Še enkrat pa poudarjam, da je najšibkejši člen vsaj v začetni fazi gotovo človek, torej: veliko vaje z zvočnimi programi, postavitvami mikrofonov, obdelavo posnetkov in primerjavo s priljubljenimi skladbami vas lahko brezplačno pripelje do boljših rezultatov.
Moj mikro, Junij 2008 | Igor Matičič
