MIDI-KLAVIATURA

Od rojstva prej omenjene Yamahe je preteklo že zelo veliko vode, čeprav bi bila lahko še vedno uporabna vsaj kot kontrolna klaviatura. Bistvena pomanjkljivost, gledano z današnjega zornega kota, je bila sposobnost igranja zgolj enega (sicer bogatega in polifonskega) zvoka hkrati. To se je spremenilo po tem, ko je KORG predstavil svojo prvo kakovostno in tudi cenovno dostopno glasbeno delovno postajo M-1. Ta pa je bila sposobna odigrati več delov (partov) hkrati (multitimbral), ob tem da je bil v njej vgrajen tudi preprost sekvenčnik. Lahko bi rekli, da vse prihodnje (tudi današnje) delovne postaje izhajajo iz tega modela, le da imajo boljše zvoke in več vsega. Korg, Yamaha, Roland, Kurzweil in drugi proizvajalci seveda nenehno tekmujejo med seboj, tako da je težko reči, katera delovna postaja danes ponuja največ. Malce tudi zato, ker pri MIDI- ustvarjanju skoraj vsakdo uporablja računalnik s sekvenčnikom, ki običajno daleč prekaša tistega na sami klaviaturi.

In kakšna vrsta klaviature je primerna za MIDI-studio? Pravzaprav vsaka, ki lahko oddaja in sprejema MIDI-signale. Lahko je z večplastnim zvočnim modulom ali celo brez njega, zgolj kot krmilnik. V tem primeru brez zvočnega modula ne bomo slišali nič, torej se je treba prepričati, ali ima naša zvočna kartica dovolj dober nabor zvokov, na katere bomo igrali. Seveda obstajajo tudi elegantnejše programske rešitve v okviru računalnika, ki jih boste zasledili malce pozneje.

En pogoj za MIDI-klaviaturo pa le naj bo izpolnjen: tipkovnica naj bo dinamične narave, saj bi sicer odigrane note lahko zvenele zgolj kot stikalo za vklop/izklop tona. Tisti z malce boljšim pianističnim znanjem pa bodo verjetno posegli po kaki večji master klaviaturi z obteženimi tipkami, da bi kar najbolje izkoristili svoje občutke iz kariere pianista.
Pri klaviaturah utegnejo biti pomembne tudi možnosti poleg tipkovnice (priklop pedal, drsni kontrolniki, vibrato, pitch-bend), saj lahko ogromno pripomorejo k živahnejši interpretaciji skladbe in tako precej zmanjšajo cenen prizvok.

MIDI-RAČUNALNIK

Kdaj računalnik postane MIDI? Ko ima vdelan MIDI (Music Instruments Digital Interface) vmesnik in vsebuje določeno MIDI-programsko opremo, najpogosteje je to sekvenčnik. Danes je to preprosto dejstvo, v času klaviatur DX-7 in M-1 pa je bilo to bolj redkost kot ne. Tudi zato je eden najbolj priljubljenih računalnikov tistih časov postal Atarijev ST, saj je imel ta vmesnik vdelan serijsko. Zanimivo je, da bi tudi po dveh desetletjih takšen Atari še vedno lahko poganjal večino današnjih MIDI-inštrumentov, dokler bi ostalo zgolj pri MIDI-ju. Ker pa se dandanes MIDI in avdio zelo prepletata, pa omenjeno kombinacijo srečujemo vedno redkeje. Več o izboru in nastavitvah računalniškega sistema si preberite v sestavku o domačih studiih.

MIDI-VMESNIK

Klasični MIDI-vmesnik vedno vsebuje priključke MIDI IN in MIDI OUT (pogosto tudi THRU) v DIN-obliki. Nanj se poveže MIDI-kabel, ki ga dobite v vsaki bolje založeni glasbeni trgovini. Vendar se vam morda pojavlja vprašanje, kje za vraga pa so takšni priključki na moji zvočni kartici? Običajno gre za kartice nižjega cenovnega razreda, ki pač v osnovni opremi nimajo potrebnih pretvornikov za kabel. Vendar naj vas to ne odvrne od nadaljnjega raziskovanja, saj lahko delujejo čisto spodobno. Običajno je treba dokupiti le pretvornik igralna palica (joystick)–MIDI, ki nam končno prinese MIDI v DIN- obliki.

Z vse večjo priljubljenostjo vrat USB in firewire pa so se pojavili tudi takšni pretvorniki, ki z ustreznimi gonilniki omenjene standarde uporabijo kot pretvornik v MIDI. Veliko modernih klaviatur ima poleg MIDI-priključkov že vdelan pretvornik MIDI–USB, torej je lahko povezava z računalnikom še za odtenek elegantnejša kot prej. Prek enega USB- kabla je namreč pogosto lahko upravljati z MIDI-jem, shranjevati banke zvokov in nastavitev, nadomestiti napajalnik klaviature in podobno. Skratka, izbire je dovolj, treba je samo vedeti kaj od svojega MIDI-skladateljskega studia resnično želimo in pričakujemo.

MIDI-SEKVENČNIK

Nekaj odličnih primerkov sekvenčnikov boste zlahka našli v tokratni številki Mojega mikra, vendar njihove razsežnosti daleč prekašajo zmogljivosti preprostega MIDI-ja, saj zelo globoko posegajo tudi na avdio področje. Še posebno to velja za sekvenčnike Cubase, ki so nepogrešljivi pri današnji produkciji glasbe.

A ostanimo zaenkrat še pri MIDI-ju. Ko imamo torej na voljo računalnik z MIDI-vmesnikom, MIDI-klaviaturo in dva MIDI-kabla (ali preko USB), potrebujemo še orodje, s katerim bomo upravljali MIDI-informacije. Sekvenčnik si namreč lahko zapomni vse informacije, ki smo mu jih poslali iz klaviature.

Najpreprostejši primer: Recimo, da smo odigrali ton C3 s srednje veliko močjo in ga držali nekaj sekund. Če smo v sekvenčniku vse pravilno nastavili, bo ta natančno shranil te informacije in nam jih predvajal, ko jih bomo želeli. V praksi pa deluje kot vsak snemalnik s transportnimi in snemalnimi gumbi, le da ne snema zvoka ampak zgolj MIDI-informacije. Ob pritisku na tipko Play bo torej v našem primeru odigral ton C3 na enak način, kot smo ga mi.

Kaj pa kadar gre kaj narobe? Vsekakor začetnikom priporočam, da ne prehitevajo in naj gredo lepo po vrsti in si preberejo vsa navodila, ki jih dobijo skupaj s strojno ali programsko opremo.

V nastavitvah sekvenčnika mora biti prisotna možnost izbire MIDI-vmesnika, a če temu ni tako, je treba zopet malce nazaj in nastaviti (ali zopet naložiti) pripadajoči gonilnik. Ko nam uspe določiti MIDI-vmesnik v okviru sekvenčnika, lahko določimo MIDI-kanale.
Kaj pa pomeni MIDI-kanal? Preko enih samih MIDI-vrat (vmesnik) se informacije lahko prenašajo po 16 neodvisnih kanalih, kar nam omogoča, da sekvenčnik poganja več instrumentov ali drugih MIDI-komponent hkrati. Za tisti preprosti ton C3 seveda ne potrebujemo več kot en MIDI-kanal, vendar isti kanal (številka med 1 in 16) skladno določimo tako v sekvenčniku kot tudi na zunanji klaviaturi, sicer zadeva ne bo delovala pravilno. In če začnemo dodajati še druge instrumente na različnih MIDI-kanalih, vidimo, kako se počasi pride do pravega MIDI-studia. Verjemite pa, da je 16 kanalov pogosto ni dovolj, zato se zadevo pogosto lahko rešuje programsko (če so povezave zgolj navidezne v okviru računalnika), ali pa z nakupom dodatnih MIDI-vrat (za zunanje fizične povezave).

Poleg sekvenčnikov, ki jih boste srečali na sosednjih straneh tokratne številke, je na izbiro še veliko vrhunskih izdelkov: Cakewalk Sonar, Ableton Live, Steinberg Nuendo, Apple Logic (Mac OS) in drugi. Skoraj vsak izmed omenjenih nastopa tudi v cenejši, malce okleščeni različici, ki so za začetnike verjetno primernejše.

MIDI-PODATKI

Podatki, ki se zapisujejo v sekvenčnik, niso zgolj preprosti zapisi o notah, trajanju in dinamiki, pač pa gre tudi za bolj kompleksne parametre. Če zopet omenimo standardno datoteko MIDI (mid), jo še malce secirajmo, da vidimo, kaj sploh si lahko zapomni. V trenutku, ko to datoteko naložite oz. nastavite za predvajanje, se sprožijo različni ukazi, ki vplivajo na naš zvočni modul (v zvočni kartici, oz. katerokoli MIDI-glasbilo imamo pač nastavljeno za predvajanje).

Pomembnejši podatki so: izbor določenega zvoka iz knjižnice zvokov (običajno GM) za vsak MIDI-kanal posebej, jakost zvoka za vsaki kanal/glasbilo posebej, prav tako panorama (postavitev L-D v prostoru) in nastavitev zvočnih učinkov.

Omenjene stvari se odvijajo in predvajajo v okviru vsake spodobno narejene MIDI-datoteke. So pa tudi bolj specializirane funkcije, ki jih lahko nase prevzame MIDI-sekvenčnik. En primer je posnemanje vseh gibov, ki jih je katerikoli zunanji MIDI-krmilnik sposoben poslati, torej gre lahko tudi za nekakšno avtomatiziranje zunanjih procesov. V tej funkciji je MIDI v veliko pomoč pri studijski postprodukciji, saj omogoča precej elegantnejše delo s kontrolno mešalko ..

Naslednja posebna funkcija MIDI-ja je Sysex (system exclusive), s katero se v računalniku urejujejo in shranjujejo celotne banke različnih parametrov (za sintetizirane zvoke, ritem mašine, zvočne učinke ipd). Če povzamem, vsako MIDI-glasbilo lahko s priklopom na sekvenčnik nekaj pridobi, če mu le njegove funkcije to omogočajo.

GENERAL MIDI

Omenjenih ukazov ne bi mogli izvesti brez določenega standardiziranja, saj bi se lahko zgodilo, da bi pri Janezu posneta rockerska kitara pri Lojzetu zvenela kot harmonika. To se pa seveda ne spodobi. V ta namen so uvedli standard General MIDI, ki zagotavlja, da bodo nabori zvokov pravilno izbrani in razporejeni po različnih MIDI-kanalih. V praksi pa, kot sem že omenil, kljub temu pogosto slišimo izdelke nizke kakovosti, saj ta standard pač omejuje spekter glasbil zgolj na številko 128. 128 glasbil sicer ni malo, a ker so v povprečni kartici zgolj manjši ali nekakovostni zvočni vzorci (sound fonts, sf2), zadeva kaj hitro postane dolgočasna. V ta namen so proizvajalci glasbil precej razširili standard GM in tako se lahko srečamo s standardi GM2, XG, GS, idr.

Je pa treba razjasniti, kdaj je raba teh standardnih naborov zvokov sploh umestna. Pri uporabi skladb za širše množice (internet) je seveda zelo smiselna, saj si želimo vsaj približno enakega predvajanja na vseh zvočnih karticah pri končnih uporabnikih. Druga vrsta uporabe, s katero mnogi tudi služijo, pa so nastopi one-man bandov, ker je pač to najlažji način spremljave pevcev, s tem da ne gre vedno za 100 % playback. Dober klaviaturist si bo gotovo pustil odigrati en ali dva parta v živo, medtem ko bo druge dele virtualnega ansambla odigral MIDI. Osebno me pri tem moti samo dejstvo, da se večina teh MIDI-datotek zgolj od nekje skopira, tako da na terasah ali veselicah včasih slišimo prav porazne primerke določenih skladb. Pa zato nikakor ni kriv MIDI, pač pa tisti, ki ga ni znal dobro izrabiti.

Za vse druge, ki želite MIDI uporabiti v kreativne in skladateljske namene, pa se lahko tem standardom preprosto izognete. Pri ustvarjanju uporabite čim zanimivejše zvoke in jih postavite na katerekoli MIDI-kanale pač hočete.

DRUGA MIDI-GLASBILA

MIDI-začetnikom bi vsekakor za zagon sistema priporočal klaviaturo, četudi to ni njihov prvi instrument. Povezava MIDI–klaviatura–računalnik je namreč daleč najbolj razširjena, glede na večino uporabniških vmesnikov v sekvenčnikih pa tudi najbolj logična. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da je cenovno med najdostopnejšimi.

Za druge glasbenike pa obstaja tudi nekaj drugih MIDI-glasbil. Verjetno naslednji po popularnosti so elektronski bobni (padi), ki jih danes srečamo v različnih oblikah in velikostih. Udarci po bobnu se pretvorijo v električni signal, ki se potem v bobnarskem modulu pretvori v MIDI-signal. Potem lahko odigrane ritme posname MIDI-sekvenčnik. Ob predvajanju pa imamo izjemno široko paleto možnosti, saj lahko še vedno izbiramo, katere zvoke iz zvočnega modula bomo v skladbi uporabili. Namesto padov lahko uporabimo tudi prave akustične bobne, saj lahko nanje pritrdimo zgolj pretvornike signala (triggerje), od tod naprej pa so zadeve podobne kot pri padih.

Kitara je kot zelo kompleksno glasbilo in s tega vidika malce večji zalogaj. V praksi namreč poznamo izredno veliko različnih vrst kitar in stilov igranja. Toliko težje je vse te stile pretvoriti v MIDI-signale, tako da idealne MIDI-kitare vsekakor še nismo srečali. Začetnikom MIDI-ja takšne kitare vsekakor ne priporočam, izkušeni mački pa si bodo verjetno prej ali slej zaželeli poseči v to sfero, vendar naj omenim, da dobri MIDI-kitarski pretvorniki še vedno niso poceni. Podobno velja za MIDI-bas kitaro.

Slika axon.jpeg: Odjemnik signala AXON PU-100 lahko skupaj z modulom pretvori kitaro v MIDI-glasbilo.

Poznamo pa tudi nekaj drugih primerov MIDI-glasbil, ki pa kake izjemne priljubljenosti niso doživeli. Moderna digitalna doba je prinesla tudi kup drugih škatlic, s katerimi lahko zelo interaktivno vplivamo na zvok. S krmilniki za virtualne inštrumente lahko na primer sprožamo različne filtre, vibracije, modulacije in podobne parametre. Večinoma so ti pomemben člen moderne elektronske glasbe, ki se je niti v sanjah ne bi dalo zapisati z notami, vendar pa so zelo uporabni tudi pri simulaciji zvokov resničnih glasbil.

VIRTUALNI INSTRUMENTI

Do te točke smo se nekako držali MIDI-ja kot pijanec plota in brez večje omembe avdio dela domačega studia. Ker pa se MIDI in avdio že več kot desetletje zelo prepletata, je čas, da odpremo to pomembno poglavje.

Uporabnik MIDI-ja prej ali slej lahko ugotovi, da potrebuje za boljšo produkcijo končnega posnetka precej boljše in raznolike zvoke, kot jih ima na voljo bodisi z zvočnim naborom računalniške kartice bodisi v okviru zunanjih klaviatur in zvočnih modulov. Tukaj lahko veliko zagat rešijo navidezni programski glasbeni instrumenti, ki jih poznamo kot vzorčevalnike, sintetizatorje, zvočne module in podobno. Torej, vstopili smo v svet avdia, kjer star računalnik največkrat ne zadostuje več. Želimo si računalnik s hitrim procesorjem, zmogljivim in hitrim diskom ter čim več pomnilnika, ob tem pa seveda tudi stabilen operacijski sistem. Samostojen MIDI-vmesnik seveda ni več dovolj, saj se mora avdio del zdaj predvajati prek D/A-zvočnih pretvornikov. Dobra zvočna kartica je torej bistvenega pomena.

Virtualni instrumenti so lahko zelo požrešne zadevice, odvisno pač katero vrsto uporabljamo. Vzorčevalnik (sampler) je vsekakor eden izmed prvih po tem kriteriju, saj lahko sodobna knjižnica z zvočnimi vzorci zasede tudi več GB pomnilnika. So pa zato toliko bolj kakovostni, saj gre za precizno vzorčenje posameznih tonov pravega glasbila pri različnih dinamikah, tako da zvočno zvenijo precej avtentično.

Časi, ko je bila velikost zvočnega vzorca odvisna samo od velikosti pomnilnika, so že davno mimo, saj se ob predvajanju vzorca ta bere neposredno z diska. Ravno zato mora biti ta izredno hiter, včasih pa niti to ne zadostuje in je potreben dodaten trdi disk zgolj za hranjenje in branje zvočnih vzorcev.

Najpogostejši problem, ki se lahko pojavlja pri igranju navideznih instrumentov, je zakasnitev ali latenca oz. po angleško latency. Ta nam lahko povzroči precejšnjo zmedo, saj zelo vpliva na časovno komponento skladbe. Vsi ti procesi (pritisk na tipko, iskanje zvočnega vzorca, branje z diska …) namreč zahtevajo določen čas, in če se to zgodi v nekaj milisekundah, stvari še opazili ne bomo. Kadar pa zadeva traja več kot nekaj deset milisekund, pa postaja skrajno moteča, saj podira sinhronost med različnimi parti skladbe. In kako se ubraniti te nadloge? Čim hitrejša strojna oprema vsekakor zelo koristi, vendar je treba posebej paziti tudi na nastavitve sistema, gonilnike in njihovo kakovost. Več o avdio računalniškem sistemu boste našli v sestavku o domačih studiih.

Virtualna glasbila najdemo v zelo različnih oblikah. Lahko so to samostojni programi, lahko pa tudi kot vtičniki za gostitelje (sekvenčnike), ki podpirajo določene standarde. Najpogostejši je VST (Virtual Studio Technology), ki ga je razvil Steinberg.

Ker bi bilo nemogoče našteti vsa virtualna glasbila tega planeta, vam predlagam, da si ogledate spletno stran enega izmed kakovostnejših razvijalcev tovrstne opreme www.native-instruments.com, o katerem smo v naši reviji že pisali. Tam boste našli instrumente vseh vrst: vzorčevalnike, sintetizatorje, module idr.

KAJ IZBRATI

Vsekakor je programska tehnologija že tako napredovala, da ima sodoben MIDI-studio čedalje manj zunanjih komponent v obliki klaviatur, kablov in drugih škatlic, hkrati pa nam omogoča uporabo vse boljših in zahtevnejših virtualnih glasbil. Tako lahko ena sama solidna kontrolna klaviatura skupaj s kakovostnimi programi povsem zadošča za produkcijo vrhunske kompozicije. Vendar brez treninga, pridobivanja znanja in izkušenj ponavadi ne bo šlo. Nekaj boljši štartni položaj imajo tisti začetniki, ki se ukvarjajo s produciranjem elektronske glasbe, saj ta nima omejitev glede proizvajanja novih zvokov. Teh namreč vedno ne moremo primerjati z nečim, kar že obstaja in zato dilema, »kaj je dobro in kaj ni«, ni tako velika. Drugi pol ustvarjalcev, ki pa želi posnemati zvoke in interpretacije resničnih glasbenih instrumentov, pa ima precej težjo nalogo. Posnemati nekaj, kar mnogi virtuozi študirajo in vadijo leta in leta, namreč ni mačji kašelj, čeprav so vrhunski zvočni vzorci v veliko pomoč.

Kdor je v dilemi, kateri sekvenčnik in virtualni instrument bi bil primeren zanj, naj poskusi s kakim programskim paketom, ki vsebuje vsakega po malo. Poznamo tudi nekaj izvrstnih in inovativnih programov, ki vsebujejo celo vrsto navideznih glasbil. Najbolj priljubljen med njimi, ki je obenem tudi sekvenčnik, je zagotovo Propellerhead Reason, ki ponuja celotno zvočno omarico vzorčevalnikov, sintetizatorjev, ritem mašin, mešalko, zvočne učinke.

PRIHODNOST

Omenili smo že, da jedro današnjega MIDI-ja pravzaprav ostaja nespremenjeno že dve desetletji, vendar pa se z bliskovitim razvojem tehnologije vse bolj pojavljajo težnje po izboljšanju tega standarda. V zadnjih letih se tako proizvajalci elektronskih glasbil dogovarjajo o novem HD MIDI-ju, katerega dokončne podrobnosti pa zaenkrat še niso jasne. Glede na ime HD (high definition), lahko malce ugibamo, da naj bi šlo še za hitrejše in veliko zmogljivejše povezave, precej več MIDI-kanalov pri posameznih vratih, razvoj povsem novih vrst MIDI-podatkov in verjetno še marsikaj drugega.