Prva novost, ki se je bodo razveselili uporabniki Ubuntuja, je, da ima nova namizna različica sistema zdaj enako dolg čas podpore kot strežniška, torej pet let. To je v primerjavi s tremi leti precej več, poleg tega pa tak »pogum« običajno pomeni, da je sistem tudi bolj stabilen in zanesljiv od predhodnikov in je zato podjetje pri podpori bolj samozavestno.

Namestitev novega sistema poteka po ustaljenih načinih, vključno s samodejno nadgradnjo. In novosti? Nekaj je dokaj zanimivih. Prva je tako imenovani HUD (Head-Up Display). Gre za alternativo običajnim menijem, do neke mere podobno iskalni vrstici v Windows 7. Če namreč želimo v sistemu kaj najti, pritisnemo tipko Alt, začnemo pisati želeni pojem in rezultati se sproti pojavljajo na zaslonu. Funkcija je precej koristna zadeva, posebno če niste velik ljubitelj sistema Unity. Tako mislijo očitno snovalci sistema, saj se govori o tem, da bo HUD v prihodnosti mogoče celo zamenjal klasične menije. Vrstica hitrega zagona je sicer dobrodošla, čeprav za nekatere nadležna, a v kombinaciji s HUD-om prav uporabna.

Videi oziroma filmi so vse pomembnejši del dela z računalnikom. Zato je Ubuntu 12.04 v oknu, ki se odpre ob kliku na znak Ubuntu na vrhu vrstice hitrega zagona, gumbom za iskanje programov, dokumentov in glasbe dodal tudi gumb, ki omogoča iskanje videovsebin po računalniku.

Vrstica hitrega zagona je tudi dobila vsebinsko spremenljive menije, kjer z desnim klikom na ikono programa dobimo možnosti, odvisne od vrste programa.

HUD in omenjeni Video Lens sta najbolj vidni spremembi v primerjavi s prejšnjo različico. Najdemo pa tudi nekaj manj vidnih. Nekaj sprememb je bilo deležno programsko središče Ubuntu, ki je vse bolj podobno znanim spletnim trgovinam, prek njega pa je mogoče najti tako brezplačne kot tudi plačljive programe. Za nekatere manj dobrodošla novica je, da je Rhytmbox postal nov privzeti predvajalnik medijskih datotek, saj je ta marsikomu zoprn. No, ja, saj ga je mogoče zamenjati za kaj bolj spodobnega. Novosti je še nekaj, a vseh ne bomo opisovali. Nekaj presenečenj naj le ostane.

Moj mikro, junij 2012 | Miha Gradišnik |