Takšna priljubljenost ne preseneča, saj je zasnovan preprosto in precej intuitivno. Čeprav šteje že sedem let, se mu ta častitljiva starost skorajda ne pozna. Program so nazadnje posodobili leta 2004, torej pred štirimi leti, kar niti ne preseneča, saj večje potrebe za novostmi ni bilo. Program je postal zrel in zanesljiv ter dosegel svoj zenit.

Toda čas zahteva svoje in pred letom ali dvema se je našla skupina novih avtorjev, ki pod okriljem istega podjetja (UruSoft), ustvarja novo različico. Pri tem velja omeniti, da ne gre za nadgradnjo starega programa, temveč pišejo nov program od začetka, kar nakazuje tudi velik preskok v označitvi nove različice. Stara se je po treh letih razvoja končala z različico 2.51, medtem ko nova začenja kar s 4.0.

Več o programu je bilo napisano v članku, objavljenim v Mojem mikru pred nekaj meseci, zato se v napotke za uporabo bomo spuščali. Namesto tega bomo primerjali staro in novo različico. Kot vemo, v svetu računalništva novo ne pomeni nujno tudi boljše. Že vse prevečkrat smo bili priča žalostni spremembi malega in učinkovitega programa v prenapihnjenega velikana, prepolnega odvečnih funkcij, ki za prazen nič požira sistemska sredstva.

BETA Z BRADO

Subtitle Workshop 4 je trenutno še v beta stopnji razvoja, pravzaprav je v času pisanja članka zunaj četrta beta. Zaradi tega se takoj znajdemo pred moralno dilemo, ali je programa sploh pošteno primerjati, če pa eden od njiju sploh še ni končan. Morda res ni pošteno, a je po drugi strani – predvsem po Googlovi zaslugi – beta stanje danes običajna oblika, v kateri programska oprema ugleda luč sveta. Vse prevečkrat se zgodi, da smo deležni programov, ki so potrebni poliranja, avtorji pa na račun bete pričakujejo, da bodo kritiki prizanesljivejši. Da o izgovoru »saj je šele beta« ne govorimo. Vse kaže, da je beta bolj strateška zaščita pred (ne)utemljenimi pritožbami, kot pa dejanska beta. Drug razlog, zaradi katerega smo mnenja, da lahko programa primerjamo, pa je izjemno počasen razvoj nove različice. Subtitle Workshop 4 je v stanju beta že več kot leto dni in vse kaže, da bi se nam ob čakanju na končno različico brada okoli mize ovila ne devetkrat, temveč 97-krat.

BREZ NAMESTITVE

Prav stvar, ki jo opazimo, je izostanek namestitve. Ja, datoteka, ki je videti kot namestitvena datoteka, je v resnici že program, pripravljen na delo. Po prvem zagonu različice 4 vidimo in začutimo željo avtorjev, da bi radi v marsičem, če ne kar vsem, posnemali staro različico. Uporabniški vmesnik je resda malce drugačen, a splošen vtis takoj da občutek domačnosti, ki ga bodo redni uporabniki stare različice v trenutku prepoznali in cenili. Pametna poteza, kajti v računalniški industriji se je prehod na radikalno drugačen vmesnik vedno izkazal za zelo stresnega, predvsem za uporabnike. Občutek domačnosti v novi različici Subtitle Workshopa potrdi še ureditev padajočih menijev, saj hiter pogled nanje pove, da so funkcije ostale bolj ali manj na istem mestu, in to celo z istimi imeni. Pomirjujoče, ni kaj.

A ta varen občutek, da smo se znašli v znanem okolju, se ob začetku uporabe kaj hitro razblini. Navade in metode, ki so vam prirasle ne le k srcu, ampak so postale tako rekoč že refleksni odzivi pri uporabi stare različice, bodo v novi naletele na kitajski zid.

IN (ŽAL) ŠE BREZ ČESA

Kadar ste v stari različici preklopili na način dela v okvirjih, torej po zaporednih sličicah video posnetka, so bile vse informacije v zvezi s potekom videa zapisane v okvirjih. V novi različici ni tako, saj tako recimo za dolžino filma ne izveste, koliko okvirjev ima, niti to, na katerem okvirju v video sliki ste. To utegne biti med vrivanjem in pavziranjem podnapisov precej moteče.

Prav tako pogrešamo možnost, ki poda informacije o video posnetku. Tako ne morete izvedeti, koliko okvirjev na sekundo (FPS) ima, kateri video in avdio kodek uporablja, kakšno ločljivost ima, velikost datoteke …

Iz neznanega razloga v novo različico z miško ni možno potegniti video datoteke – program sporoči napako. Še vedno sicer lahko potegnete datoteko s podnapisi, a nova različica ni toliko »pametna,« da bi preverila, ali je poleg nje v mapi istoimenska video datoteka, ki bi jo potem odprla hkrati s podnapisi. Ta praktična lastnost še vedno ostaja domena zgolj stare različice. Pravzaprav v novi različici trenutno ni druge možnosti, kot video datoteko odpreti na klasičen način: preko izbire ustrezne možnosti v spustnih menijih in brskanjem skozi mape. Zamudno.

Ko film končno odprete, bodite pazljivi, če delate v načinu z okvirji. Ko film odprete, nova različica ne preveri, koliko FPS ima video, in temu primerno ne popravi vnosnega polja za FPS podnapisov. Če slednje shranite v formatu, ki zapisuje čase s številkami zaporednih okvirjev, lahko hitro pride do napake, ko se bodo podnapisi prikazovali s hitrostjo 29 FPS, film pa s 25. Usklajenost slike s podnapisi bo tako v nekaj minutah šla rakom žvižgat.
Ena izmed najboljših lastnosti stare različice je možnost hitrega dvoklika podnapisa. Z njim se video takoj prestavi na tisto mesto v posnetku, kjer naj bi se podnapis pojavil. In ja, prav imate: v novi različici tega ni, zaradi česar se je avtor tega članka nenadoma počutil, kot bi mu nekdo med plavanjem odrezal roke in noge. Ravno ko se je jeza pričela kopičiti, presenečeno ugotovim, da ta funkcija je vgrajena, le da so jo nadgradili. Če sem lahko v stari različici dvakrat kliknili na izbran podnapis kjerkoli (na besedilo, začetek podnapisa, konec, zaporedna številka …), moram v novi različici za isti učinek dvakrat klikniti okence, ki vsebuje čas za začetek prikaza podnapisa. Logično, a zaradi stare srajce in navade sprva zelo neprijetno, saj omejuje svobodo gibanja med delom. Sledeč tej logiki nas dvoklik okenca s časom, ko se podnapis izbriše, seveda premakne ravno na to točko v posnetku. V tem je dodana vrednost spremembe in verjetno ima svojo uporabnost, le da sprva ni vidna.

Za dodajanje podnapisov se še vedno uporablja tipka Insert, a žal ne na popolnoma enak način kot v stari različici. Tam ste s to tipko vrinili nov podnapis takoj za trenutno izbranim, novi podnapis pa je imel začetni čas enak končnemu času prejšnjega podnapisa. Ko vam tak način dodajanja podnapisov zleze pod kožo, se je hudo nenadoma navaditi na dejstvo, da tipka Insert po novem nov podnapis vedno doda na konec seznama podnapisov. Če želite vrivati podnapise med že obstoječe, bosta morali pritisniti kombinacijo Shift+Insert, a se bo nov podnapis iz neznanega razloga vrinil pred trenutno izbran podnapis. Odveč je povedati, kakšne mentalne akrobacije morate pred dodajanjem opraviti, da na koncu dobite nov podnapis na želenem mestu. In kot da to še ni dovolj, lahko pozabite na to, da bi se začetni čas novega podnapisa navezoval na prejšnjega. Ne, tokrat je privzeti začetni čas kar čas, v katerem je trenutno film, zaustavljen ali tekoč. Tako se morate pri naknadnem vrivanju podnapisov ukvarjati še z usklajevanjem besedila in slike.

Verjetno najbolj čudna odločitev avtorjev nove različice je ta, da se podnapisi med delom na posnetku ne prikažejo več v dveh vrsticah, ampak v eni, pri tem pa je ločnica med vrsticami podana z navpičnico. Brez skrbi, ko pozneje film pogledate v predvajalniku videa, so podnapisi lepo ločeni po vrsticah, a je med delom to vseeno moteče. V tem trenutku se takoj pojavi vzgib poiskati Možnosti in v njih vklopiti način prikaza podnapisov v več vrsticah. Ob tem kislo ugotovimo, da ta možnost sicer obstaja, a je … zasenčena. Beta različica pač, zato še ni uvedena, zato pa vsaj načrtovana.

ŠE VEDNO LE POLIZDELEK

V tem trenutku ima vaš kronist dovolj. Sprememb v uporabniškem vmesniku je navkljub podobnemu videzu preveč, da bi se jih stare sablje priučile na novo, toliko bolj, ker stara različica še vedno zadovoljuje (skoraj) vse potrebe. Vse kaže, da je novi program res še tako globoko v beti, da je pravzaprav še polizdelek, ne PA dokončan program, ki mu manjka zgolj nekaj piljenja. Vsakršna primerjava s štiri leta staro različico se preprosto izkaže za res preveč nepošteno, čeprav se v isti sapi postavlja vprašanje, ali ni nemara nepošteno od avtorjev, da izdajo tako zelo nedokončan izdelek. A glede na to, da sta tako stara kot nova različica popolnoma brezplačni, se nimamo pravice pritoževati. Podarjenim zobem se pač ne gleda v konje, ali kako se že reče. Verjetno nasprotno.

STARI MAČKI SO ZA STARO

Če se vam je zazdelo, da smo nove različice preveč krivični, imate morda prav, zato ne trdimo, da gre za objektivno primerjavo. Recimo, da je šlo bolj za stališče rednega uporabnika stare različice, ki je vedno voljan preizkusiti kaj novega, če le prehod na nov sistem ni prehud. Tokrat se je žal izkazal za točno takšnega. Dejstvo je, da je nova različica Subtitle Workshopa beta nazivu primerno precej nedodelana. Pravzaprav celo bolj, kot se za beto sploh spodobi. Čeprav je nedvomno dovolj funkcionalna, da je tudi uporabna, pa se bodo stari mački še vedno udobneje počutili v stari različici. V takšni obliki kot je zdaj, bo nova različica nagovorila in pregovorila kvečjemu novince v podnaslavljanju, katerim bo to prvi tovrsten program. Edina prednost, ki jo ima nova različica pred staro, je podpora zapisu Unicode – tega stara različica ne prebavlja – in nekaterim novim formatom zapisa podnapisov. Prvo težavo se da razmeroma hitro obiti, čeprav je res, da predelava besedila iz zapisa Unicode v ANSI zahteva dodatno delo v tretjem programu (recimo Wordu), medtem ko pred drugo prednostjo stara različica le kloni.

Ko se bo leta 2193 Subtitle Workshop 4 le znebil oznake beta in postal program, kot se šika, bomo dobili dober kos programske opreme, toliko bolj, če bo prilagodljivost uporabniškega vmesnika tako velika, da se ga bo dalo narediti identičnega stari različici. A kljub temu bi si drznili reči, da bi bilo bolje nadgraditi kodo stare različice kot pa se lotiti pisanja programa iz ničle. Spremembe, ki jih narekuje čas, so v tem primeru razmeroma majhne, zato bi se časovno in ekonomsko gledano veliko bolj splačalo razvijati staro različico kot ustvarjati novo.

Moj mikro, December 2008 | Matej Frece