Čeprav ta prostor ni namenjen spuščanju v tehnične podrobnosti, je dobro, da se dotaknemo osnov delovanja programov za oddaljen dostop do namizja. Načelo je zelo preprosto. Za vzpostavitev povezave potrebujemo le dostop do interneta (po možnosti širokopasovni) in primeren program, ki mora biti nameščen v obeh računalnikih, ki ju nameravamo povezati. Kot bomo pozneje še omenjali, tako Windows XP kot Vista in 7 že vsebujeta osnovno aplikacijo, ki omogoča takšno povezovanje in delo. Ko je povezava vzpostavljena (kar večinoma zahteva neko vrsto identifikacije z geslom), lahko računalnik, ki upravlja z drugim računalnikom, prikaže kopijo namizja upravljanega računalnika. Ta se osvežuje v določenih časovnih intervalih ali ko program zazna spremembo na zaslonu. Program prenese aktivnost upraviteljeve tipkovnice in miške (ter po možnosti drugih vhodnih naprav) v sistem računalnika, s katerim upravlja, kot da bi bile to njegove lastne naprave. Glede na funkcije in nastavitve uporabljanih programov se lahko upraviteljeva dejavnost sporoča uporabniku upravljanega računalnika oz. se mu celo prikazuje, ali pa mu je skrita. Tako je v idealnem svetu delo s takšnim navideznim namizjem natanko tako, kot da bi upravitelj sedel za upravljanim računalnikom.

Svet je žal daleč od idealnega, in če bi zares želeli popolnoma enako izkušnjo, bi morala biti povezava med računalnikoma izjemno hitra. Temu se krajevna žična gigabitna omrežja sicer močno približajo ali celo popolnoma zadoščajo, brezžična krajevna omrežja že zaostajajo, nadziranje računalnika prek interneta, tudi dokaj hitrega, pa je že nekoliko dlje od izkušnje fizičnega sedenja za njim. Izkušnja pri takšnem delu se seveda slabša v skladu s počasnostjo povezave in oddaljeno dostopanje do namizja prek analognega 56k modema bi se po junaškosti brez težav lahko štelo med dvanajst Heraklejevih dejanj.

VSESTRANSKA UPORABNOST

Oddaljeno upravljanje z namizji je uporabno na več področjih, kot se zdi na prvi pogled. Najočitnejše je, da lahko s programi za dostop do namizja dostopamo do lastnega računalnika, kadar nismo ob njem, a vseeno potrebujemo program ali datoteko, ki je v njem. To seveda pomeni tudi, da lahko s tem oddaljenim računalnikom upravljamo – tu pridemo do oddaljene administracije, ki je drugo veliko področje uporabe teh programov. To lahko gre celo tako daleč, da si lahko privoščimo »brezglavi« (headless) računalnik, kar pomeni, da računalnik deluje popolnoma brez monitorja in vhodnih naprav. Vse, kar potrebuje, je omrežna povezava ter začetna namestitev in konfiguracija programja za oddaljen dostop, in že lahko postorimo vse v zvezi z administracijo računalnika. To pride prav predvsem pri domačih in tudi poslovnih strežnikih, ki potrebujejo le občasno administracijo, zaradi česar se ne splača kupovati še enega monitorja in vseh vhodnih naprav, in poleg tega ni smotrno, da bi vse te naprave zasedale prostor na mizi. Takšen računalnik je lahko mirno spravljen nekje v omari, a vseeno izvaja vse naloge, ki mu jih naložimo. Možnosti so tudi sodelovanja, konference, srečanja in podobno produktivno druženje prek spleta.

Še eno zelo veliko in dobrodošlo področje, na katerem se ti programi izkažejo kot suho zlato, je oddaljena pomoč. Večina nas dobro ve, kako dolgotrajno in bolečo izkušnjo si lahko pridobimo, če poskušamo po telefonu, elektronski pošti ali prek programa za takojšnje sporočanje dajati tehnično pomoč kakšnemu posebej polpismenemu računalniškemu antitalentu. Včasih je nekaterim ljudem preprosto bolje dati ribo, kot da bi jih učili ribariti. S programom za dostop do namizja se lahko brez težav povežemo z nesrečnikovem računalnikom in rešimo problem, če je računalnik seveda še v toliko stabilnem stanju, da je sposoben poganjati operacijski sistem. Če so vitalne funkcije tako slabe, da to ni več mogoče, žal še vedno preostane le še dobri stari fizični transfer računalničarja na mesto zločina. Tako ali tako se ne boste nikdar rešili prekletstva, ki ste si ga nakopali, ko ste prvič sorodniku, prijatelju ali znancu pomagali rešiti računalniški problem in tako bližnji in daljni okolici dali vedeti, da ponujate zastonjske usluge tehnične pomoči. Včasih je to, da dober glas seže v deveto vas, lahko namreč tudi slabo. Tudi ti programi vas življenjske usode računalniške deklice za vse ne bodo rešili, bodo pa vsaj prihranili veliko časa, bencina in navsezadnje danes tako dragocenega duševnega zdravja. Nekateri so celo dovolj pametni, da za takšno pomoč zaračunajo. Blagor jim, tudi za podjetne se bodo našle pravšnje rešitve.

Moj mikro, Aprila 2010 | Špela Šalamon |