Moderni uporabniški vmesnik. To s paniko je najbolj povezano z uporabniškim vmesnikom, ki je drugačen. Tega ne moremo zanikati. Vendar na namiznem računalniku, ki ga večina uporablja za pošto, delo z dokumenti, spletno brskanje, igranje iger in morda še uporabo programov za obdelavo fotografij in videa, ni nujno, da vmesnik, ki se imenuje Metro, uporabljate. Sistem deluje prav tako dobro tudi brez tega »začetnega« zaslona, ki je, to preprosto moramo priznati, lep in zabaven za uporabo. Prav tako ni res, da je »osmica« le sistem za naprave z na dotik občutljivimi zasloni. Je sistem, ki je zasnovan za tovrstno uporabo, vendar prav tako dobro (na namiznikih in prenosnikih še bolje) deluje tudi z miško in tipkovnico. V resnici deluje zelo podobno, kot deluje sistem Windows 7, ko se na pamet naučite nekaj trikov (bližnjic s sočasnim pritiskom kombinacije tipk). Po nadgradnji obstoječega računalnika, ki nima na dotik občutljivega zaslona – pri tem ni nepomembno, da ima »osmica« enake strojne zahteve kot »sedmica«, kar pomeni, da staremu računalniku vdihnemo novo življenje –, se uporabnik večino časa zadržuje v njem znanem tradicionalnem namizju in uporablja programe, ki jih je imel nameščene v »sedmici«. Nov vmesnik je povezan z uporabo novih modernih aplikacij, te so že v osnovi narejene za zaslone na dotik, vendar Microsoft ne želi preveč prestrašiti večine uporabnikov, ki jim je mobilnost manj pomembna.

»Osmica« je prehodni sistem, kompromis, ki bo brez večjih pretresov postopoma pripeljal uporabnike (predvsem tiste, ki se niso navadili na tablice in pametne telefone) na popolnoma nov način upravljanja računalnika. Ali je pristop dober ali slab, pa bo pokazal čas. Microsoft je skozi vso svojo zgodovino zagovarjal bolj ali manj popolno združljivost s starejšimi operacijskimi sistemi in programi ter si ni dovolil, da nova programska oprema ne bi delovala na nekoliko starejših računalnikih.

Ikona, gumb »start« oziroma pripadajoči meni. Najbolj korenita sprememba namizja je odsotnost ikone in menija »start«. Zaradi tega utegnejo izgubiti živce uporabniki, ki so prek njega odpirali programe, mape in sorodno. Večina uporabnikov, ki si je naredila ikone na namizju ali jih pripenjala v spodnjo vrstico, gumb »start« pa uporabljala le poredko, tega ne bo preveč pogrešala. Ostali se bodo morali navaditi, da ga ni več. Nekaj začetne slabe volje, potem pa bodo kmalu ugotovili, da se da tudi brez njega.
Po novem se iz namizja pride v »start« zaslon tako, da kazalec premaknemo v spodnji levi kot namizja. Če naredimo enako, le v desnem robu, pa se nam odprejo možnosti, kot so iskanje, nastavitev, naprave in podobno. Drugače povedano: zadeva je drugačna, bolj spominja na operacijske sisteme mobilnih naprav, rutinskim uporabnikom sistema bo povzročila nekaj preglavic. Vendar je vse v času. Na novost se hitro navadimo, tako kot smo se navadili na »menijski trak« v pisarniškem paketu Office. Najprej smo se jezili, nato pa sprijaznili.

Uporaba bližnjic. Uporabnikom Applovega sistema je uporaba bližnjic s sočasnim pritiskom dveh ali več tipk nekaj popolnoma samoumevnega. Te so obstajale tudi v starejših različicah sistema Windows, vendar, čeprav dokazano pohitrijo delo, jih večina uporabnikov ni uporabljala. Tako je vsaj naše mnenje, podkrepljeno z nekajletnim opazovanjem ljudi okoli nas. Uporaba »osmice« ima veliko več smisla, če se naučimo (glej okvir) bližnjic in jih potem tudi uporabljamo. Ko to usvojite, boste na gumb »start« hitro pozabili. Če smo iskreni, je videz sistema ravno zaradi tega mnogo bolj moderen.

Zdi se dinamičen. »Osmica« je unikatna tudi po sistemskih zahtevah, ker tokrat ne gre za znano dejstvo, da nov sistem najbolj deluje na novi (zmogljivejši) strojni opremi. Po domače povedano, nič kaj bolj ni požrešen, kot je bila »sedmica«, v primerjavi z njo pa uporabnik opazi, da vse deluje gladko in hitro. Morda še bolj pomembno pa je, da do zdaj še nismo zasledili resnejših opozoril o nezdružljivosti z nekoliko starejšimi dodatnimi napravami (perifernimi enotami).

Pa še lep je! Prevladujoče mnenje je, tudi mi smo ga na teh straneh zapisali, da je »osmica« v bistvu »sedmica« brez gumba-ikone »start«. To ni popolnoma res, kajti pri tej trditvi smo zanemarili videz sistema. Vizualna razlika med sistemoma je subtilna, vendar impresivna. Preglednost vmesnika Aero (ta je prišel k nam s sistemom Vista) je zamenjal elegantnejši vmesnik, pri katerem tudi barvne sheme bolj sodijo skupaj. Zato je sistem lep, videz pa je hkrati profesionalen. Koliko pa je to pomembno? Ne dosti, vendar vsak od nas pred seboj raje gleda nekaj lepega, usklajenega kot nekaj, kar to ni. Kolikor se smejemo tej opazki in kolikor nepomembna se nam zdi ta lastnost sistema, drži, da na to dejstvo igra pri opisu svojega sistema tudi Apple.

Windows tržnica. Po Applu je tudi Microsoft oblikoval spletno tržnico programov in aplikacij za »klasične« računalnike. Tržnice so način, kako priti enostavno in hitro do brezplačnih ali pa vsaj poceni programov, pri katerih je tudi večja verjetnost, da so varni. Vsaj dokler lastnik tržnice preveri vsak program-aplikacijo, preden jo da na voljo ljudem. Hkrati so tržnice tudi način vezave uporabnikov nase. Nihče pri zdravi pameti ne bo presedlal na konkurenčni sistem, če bo to pomenilo ponovni nakup ali pa vsaj iskanje podobnih aplikacij, ki jih redno uporablja. Za povprečnega uporabnika osebnih računalnikov pa je tržnica za zdaj še nepomembna. Še vedno lahko kupuje programe in jih namešča na svoj računalnik, popolnoma enako, kot je to počel do zdaj. Brez tega niti ne bi šlo, saj pestre izbire na Microsoftovi tržnici še ni. V prihodnje, ko bodo tudi veliki ponudniki začeli svoje programe prodajati prek tega kanala, pa se to utegne spremeniti. Vedeti, da je nakup neposredno iz računalnika enostaven in varen, in če je še cenovno ustrezen, je neprecenljivo za vse tiste uporabnike, ki se bojijo bodisi okužiti računalnik s škodljivo kodo bodisi prevar med nakupom prek »nepreverjenih« spletnih strani.

Opravilna vrstica (Charm bar) je uporabna, a ne bistvena. Gre za meni, v katerem so nekatere globalne funkcije, kot na primer iskanje, dostop do priključenih naprav, nastavitve, dostop do menija Start in tudi možnost ugašanja računalnika. Dosegljiva je iz vsakega zaslona iz vsake aplikacije, temu pa je tudi prilagojena njena »vsebina«. Tudi nje se ni treba prestrašiti, saj je do tega, kar ponuja, običajno več poti. Je pa to element sistema, ki se ga je treba navaditi. Manj pomembna postane ta vrstica oziroma meni, ko se navadimo na bližnjice, s katerimi aktiviramo najbolj uporabne funkcije.

So varnostni programi še potrebni? Protivirusni programi so nujno zlo na vsakem računalniku, tudi zato, ker niso vsi brezplačni. Teoretično ti pri »osmici« niso več potrebni, saj ima ta kup varnostnih funkcij (svoj lastni protivirusni sistem), vendar tega ne razumite kot dejstvo. Z varnostjo se ne gre šaliti in dvojna zaščita je vseeno boljša kot ena sama. Predvsem pa, ker se običajno šele čez čas pokaže, kako zanesljiva je Microsoftova rešitev in kako varen je tokrat novi sistem. Zagotovo varnejši od predhodnikov, a še vedno niso naredili sistema, ki bi bil popolnoma brez »hroščev«.

Se splača nadgraditi obstoječi računalnik? Do konca januarja 2013 Microsoft nadgradnjo ponuja za 30 evrov, kar se nam zdi poštena cena. Če ste se pripravljeni spopasti z novim sistemom in vzamete v zakup, da boste morda nekaj časa, dokler se na »osmico« ne navadite, pri uporabi malce izgubljeni, potem je odgovor pritrdilen. »Osmica« je dober sistem, vendar ne tako radikalen ali celo revolucionaren, kot je slišati iz Microsoftovih logov.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Marjan Kodelja |