Ker so podatki vsak dan pomembnejši, prenosni mediji pa vse večji in cenejši, si bomo skorajda vse programske rešitve ogledali. Seveda bo v tem času katera izginila, pojavile pa se bodo druge. Vendar je tovrstnim programov v današnjem času vsem skupno, da so sila preprosti, brez težavnega prebijanja skozi priročnike. Tistega, ki tega ne omogoča, preprosto ni.
KAKO DELUJEJO
Najprej nekaj teorije, kako delujejo skorajda vsi tovrstni programi. Ja, to je tisto, česar inženirji navadno ne potrebujejo, dokler je vse intuitivno. Vendar žal brez tega ne gre. Če bo pri kakšnem izjema bom povedal pozneje pri orisu osnovnih značilnosti.
Ko imate program (kateri koli že) za izdelavo celotne slike diska, kopirate te na drug prenosni medij (navadno drugi trdi disk). Ti podatki (vsi ali samo del, odvisno od vas) se v veliki večini prekopirajo v drugo datoteko, ki je sistemu neberljiva. Kopiranje se izvaja načeloma po sektorjih. Pri tem pa se podatki še stisnejo, sicer primeru bi imeli zelo veliko datoteko. Pri kopiranju se izdela kloniran disk tudi z zagonsko particijo oziroma sektorjem MBR (Master Boot Record). Seveda znajo vsi napredni programi vse podatke shraniti v svojo datoteko tudi tako, da zajamejo samo porabljene sektorje. Če prištejemo še stiskanje, nastanejo zelo pomanjšane datoteke s sliko sistema in vsega, kar je na njem. Navadno je to razmerje 1 : 3, če že nimate na disku datotek zip. Poleg izdelave klona vam je omogočena tudi obnovitev. Seveda če niste izdelali klona diska in potem starega vrgli v smeti.
PREDNOSTI
Zakaj je že sploh dobro izdelati sliko celotnega stanja? Igranje s celotno vsebino ima kar nekaj prednosti. Če se usmerimo predvsem na domačega uporabnika, seveda odpade vsakršno nameščanje programov po ponovni vzpostavitvi sistema. Se še spomnite, kako je, ko kupite nov računalnik z nameščenim sistemom? Ta obnovitev s CD/DVD-medijev ali prenosnega diska je precej podobna, le da imate že vse svoje programe nameščene. Druga dobra stvar je, da če vam odpove disk in ga morate zamenjati, naredite to samo s kloniranjem diska. Za ta namen potrebujete zagonski medij, s katerega dvignete sistem. Če je program vezan na svoje slike sistema, bo že vedel, kje naj pogleda za shranjenimi kopijami slik sistema. Te bo »odvrtel« v stanje zadnje različice in pred vami se bo znašlo naloženo vse, kar ste shranili. Odlično. Ostanejo samo še zadnje različice podatkov.
Večina programov za domačo izdelavo kopij diska vsebuje tudi sodobno orodje, ki vam omogoča pregledovanje vsebine, kot če bi bili v datotečnem sistemu. Seveda lahko potem te kopirate iz slike neposredno na disk. Prav tako lahko te slike spremenite katerega od virtualnih računalnikov in ga poganjate kar neodvisno od strojne opreme.
Možnosti je mnogo. Žal je treba delati kopijo večkrat, sicer brez dodatne varnostne kopije sistema ostanete brez nekaterih dokumentov oz. podatkov. In tak sistem v osnovi vedno dobite zraven samega operacijskega sistema. Videli boste, da je tudi dovolj dober, le uporabiti ga je treba.
VELIKI IGRALCI
Med velike igralce štejemo tiste, ki svoje programe prodajajo za denar. Ali so ta orodja boljša od brezplačnih in cenejših različic, si ne bi upal trditi. Imajo pa kar nekaj stvari, ki jih drugi nimajo, predvsem pa dobro sodelujejo tudi s svojimi večjimi in dražjimi bratci in sestrami, ki so navadno nameščeni v poslovnem omrežju. Tukaj je vsekakor treba omeniti protokol PXE. Ta je zelo preprost, ko ga prepričamo v delovanje.
Zamislite si učilnico s 30 in več računalniki. Če bi jo vsak teden hoteli namestiti na novo, bi si lahko pustili brado rasti do pet. Protokol PXE pa omogoča, da se PC prebudi iz omrežja, naloži sistem in celotno sliko prav tako iz omrežja, ne da bi sploh bili zraven in kaj počeli z računalniki. Seveda so pri tem določene zahteve in omejitve, vendar verjemite, stvar v praksi deluje zelo dobro.
Moj mikro, Januar 2009 | Aleš Farkaš
