Ena od zanimivih je vsekakor varovanje dokumentov. To je zdaj izvedeno tako, da lahko ločimo med varovanjem pred branjem in spreminjanjem. zdaj lahko recimo dovolimo odpiranje dokumenta, torej njegovo branje in tiskanje, ne dovolimo pa spreminjanja. Zanimivo novost smo zasledili tudi v Writerju. In kar zadeva iskanje. V orodno vrstico so v obeh paketih dodali posebno okence, v katero lahko vpišemo želen izraz in Writer ga bo poiskal. Med rezultati iskanja se nato lahko premikamo s puščicama gor in dol. Praktično, saj nam za iskanje kakšnega dela besedila ni treba odpirati pogovornega okna, ki potem moti pogled.

Na novo je dodelano je tudi okno tiskanja. To zdaj, enako kot Office 2007 in 2010, vsebuje tudi predogled dokumenta. Na prvi pogled se sicer zdi, da je ta predogled premajhen, a ko ugotovimo, da je okno mogoče povečati in s tem tudi predogled dokumenta, zadeva dobi pravo uporabno dimenzijo, saj je predogled izredno veren kar zadeva postavitev strani. Škoda le, da okno ne ostane povečano, ampak ga je vsakič, ko izberemo tiskanje, treba ponovno ročno povečati.

Ena večjih novosti se nanaša na Calc in to je največje število celic, ki jih podpira. To je zdaj povečano s 65.536 na 1.048.576 celic. Takšna količina seveda ni namenjena izdelavi navadnih tabel, je pa uporabna pri recimo uvozu in analizi podatkov iz kakšne velike podatkovne zbirle. Calc zdaj omogoča tudi dodajanje grafičnih elementov, kot so pravokotniki, oblački in podobno, s katerimi je mogoče recimo dodati komentarje grafikonom in jih narediti prijaznejše in preglednejše. Pri Calcu najdemo še eno razliko med Open in LibreOfficeom, ki je dokaj zanimiva. V LibreOffice lahko med nastavitvami določimo, naj program uporablja angleška imena formul. Na prvi pogled se sicer lahko vprašamo, zakaj je to dobro, vendar bo vsak, ki je kdaj po internetu iskal kakšno rešitev za svoj problem v elektronski preglednici, takoj prikimal, da ve, zakaj je to dobro. Veliko rešitev, ki jih najdemo po forumih, je namreč v angleškem jeziku in včasih je prav zoprno iskati slovenske analogije različnim ukazom. In zakaj bi se mučili z ugotavljanjem, katera formula je katera, če pa lahko jezike kar uskladimo.

Kaj pa Impress oziroma program za predstavitve? V njem je na prvi pogled novosti bolj malo. Ena očitnejših je dodatna orodna vrstica, preko katere je olajšano dodajanje novih prosojnic.

KATERI JE PRAVI?

Velikih razlik, kot je razvidno iz zapisanega, pravzaprav ni, zato ne boste naredili večje napake, ne glede na to, za katero različico se boste odločili. Pri obeh različicah ostajajo zelo podobne nerešene težave, tiste pa, ki so jih odstranili, so odstranjene iz obeh paketov. Je pa res, da so se pri LibreOfficeu nekoliko odločneje začeli spopadati z najbolj žgočimi težavami, kar mu daje določeno prednost. Podpora makrom je namreč precej pomembna v poslovnih okoljih, in če jim bo uspelo vsaj približno dodelati sistem, ki bo znal uporabljati makre iz MS Officea in jih zanj tudi shraniti, potem bo to res velik korak. Ta trenutek so nekje na pol poti, čeprav velika večina makrov dela popolnoma normalno. A težave nikoli niso v večini, pač pa v malenkostih, v tistih najbolj reprezentativnih rečeh.

Je pa tudi res, da so pri OpenOfficeu oziroma Oraclu malce preveč tiho. Kaj to pomeni, lahko samo ugibamo. Lahko pripravljajo kaj velikega, lahko pa, da se ne dogaja nič pametnega. Kaj od tega je res, bo pokazal čas oziroma naslednja nadgradnja pisarniških paketov.

Moj mikro, marec 2011 | Zoran Banovič |