Koliko smo v resnici plačali za posnetek, narejen z digitalnim fotoaparatom in natisnjen? Končni izračun je seveda različen, če smo uporabljali kompaktni ali zrcalnorefleksni model, zato naredimo najprej izračun za prvega. Spodoben kompaktni fotoaparat vas bo stal okoli 400 evrov, poleg je še nekaj dodatne opreme v obliki pomnilniških kartic in dodatnih baterij (zaokrožimo na 100 evrov) ter seveda osebni računalnik. Če pri slednjem nismo zahtevni, smo z 1000 evrov skozi, kar pomeni vse skupaj okoli 1500 evrov. Stroški tiskanja so razmeroma poceni, saj brez težav najdemo fotolaboratorije, ki za 15 x 10 cm fotografije računajo okoli 10 centov, a ti nas niti ne zanimajo toliko.
Pri zrcalnorefleksnih fotoaparatih je izračun seveda bistveno drugačen, saj nas kolikor toliko spodoben model hitro stane okoli 1000 evrov, dodatna oprema pa brez težav preseže to vrednost. Ampak recimo, da smo skromni in da nas je fotoaparat vključno z dodatno opremo stal 2000 evrov. Pri računalniku ne bomo veliko spreminjali, tako da nas vse skupaj stane dobrih 3000 evrov Za resno delo moramo dodati boljše objektive in seveda programsko opremo, kar strošek hitro dvigne tudi za dvakrat. V roku treh let je dobršen del opreme zastarel, ostanejo nam praktično le objektivi, a na srečo ti obsegajo kar lep del pogače. Poleg tega lahko del opreme prodamo, a prav veliko zanjo ne bomo dobili. Nov strošek torej pomenijo osebni računalnik, fotoaparat ter pomnilniške kartice, ki so v tem času znatno pridobile pri kapaciteti. Vse skupaj lahko ocenimo na 2500 evrov ali dobrih 800 evrov na leto. Stroškov servisa nismo upoštevali, niti menjave zaklopa, samo slednji nas lahko hitro stane do 400 evrov.
DEJAVNIKI V PREMISLEK
Marsikdo bo gornjemu izračunu oporekal, saj osebni računalnik uporabljamo še za kaj drugega, ne le za obdelavo fotografij. A kakorkoli obračamo, za poganjanje programov, kot je Adobe Photoshop potrebujemo kaj več, kot le osnovni model, če nič drugega, mora imeti več pomnilnika, sicer bodo vse operacije postale zelo počasne. Če dodamo še terensko delo, je prenosnik nuja, kar nam izračun še dodatno podraži. Dodajmo še malce olja na ogenj: programsko opremo. Za domačo rabo morda to niti ni tako pomembno, a za resno moramo imeti vse urejeno, čeprav nismo pravna oseba. Razlog za to je preprost − spoštovanje avtorskega dela. Ne moremo pričakovati, da bodo drugi spoštovali naše avtorsko delo, če mi ne bomo njihovega oziroma od nekoga tretjega. Za domačo rabo se najde kar nekaj zastonjskega programja, ki ga v določeni meri lahko uporabimo tudi za resno delo, kar nam sicer zniža proračun, a po drugi plati plačamo z daljšim časom obdelave oziroma slabšim končnim izdelkom.
DRAŽJE ALI CENEJE?
Kaj lahko iz vsega tega sklenemo? Je digitalna fotografija res cenejša ali smo vam ves čas lagali? Pred časom predstavljeni izračuni še vedno držijo in za marsikaterega amaterskega fotografa je fotografija postala cenejša, saj moramo vzeti v zakup predvsem število posnetkov, ki hitro naraste za desetkrat! Tistim, ki pa želijo od tega poklica živeti, ni z rožicami postlano. Dražja oprema in obenem večji obratovalni stroški bi morali po vsaki logiki podražiti ceno storitve, a na tem področju so se stvari obrnile na glavo. V analognih časih je fotograf oddal dia ali negativ filme, ki jih je naročnik praviloma spravil v digitalno obliko in obdelal. Danes dobi naročnik že obdelano sliko, kar pomeni, da je en korak preskočil in si že s tem znižal stroške, saj jih je prenesel na fotografa. Zgodilo se je še nekaj − cena avtorskega dela v revijah in časopisih (sem se štejejo tudi članki, ne le fotografije) je padla, kar pomeni, da ima založnik s tem še manjši strošek. Poleg tega smo ljudje obremenjeni s slavo in marsikdo je za omembo svojega imena pripravljen odstopiti posnetke zastonj, kar še dodatno oteži delo komu, ki se hoče s tem preživljati. Za še slabši položaj so poskrbele tako imenovane agencije mikro stock, ki posnetke prodajajo od enega dolarja naprej. Avtor dobi od vsakega posnetka do 25 %, včasih le 10 %, kar pomeni, da levji delež odnese agencija. Avtorju tako ostane bore malo, čeprav se najdejo tudi v Sloveniji fotografi, ki jim to prinaša lep dohodek. Preživeti v tem svetu je težko in preostanejo tako rekoč le nišne skupine oziroma tista področja, ki so za občasne fotografe nedosegljiva, na primer studijska fotografija.
Položaj je na neki način podoben prehodu tiskarstva v namizno založništvo, saj je bil s tem tako rekoč vsak sposoben postaviti knjigo, brošuro ali letak in temu primerna je bila tudi cena. Žalostno pri tem je, da se fotografi ne znajo organizirati, kar bi sčasoma znalo urediti položaj, saj njihova stanovska organizacija ne kaže volje po tem. Se fotografiji dogaja podobno ali je vse skupaj še hujše, pa bo pokazal čas.
| Fotoaparat | Računalnik | Programska oprema | Dodatna oprema | Razvijanje posnetkov (1000) | Film (30) | Skupaj | |
| Kompakt | 400 | 1000 | 100 | 100 | 100 | 1700 | |
| DSLR | 1000 | 1000 | 100 | 100 | 100 | 2300 | |
| Klasika | 400 | 50 | 200 | 100 | 750 | ||
| CELOTA | |||||||
| Osnova | 1. leto | 2. leto | 3. leto | 4. leto | 5. leto | ||
| Kompakt | 1600 | 1700 | 1800 | 1900 | 2000 | 2100 | |
| DSLR | 2200 | 2300 | 2400 | 2500 | 2600 | 2700 | |
| Klasika | 650 | 950 | 1250 | 1550 | 1850 | 2150 | |
| BREZ RAČUNALNIKA | |||||||
| Osnova | 1. leto | 2. leto | 3. leto | 4. leto | 5. leto | ||
| Kompakt | 600 | 700 | 800 | 900 | 1000 | 1100 | |
| DSLR | 1200 | 1300 | 1400 | 1500 | 1600 | 1700 | |
| Klasika | 650 | 950 | 1250 | 1550 | 1850 | 2150-- | |
Alan Orlič Belšak
