Če pogledamo priloženi fotografiji, ki kažeta izrez testne slike pri korektni osvetlitvi (karkoli že to pomeni) in dveh popravljenih (navsezadnje moramo tako ali tako vse krivulje v postprodukciji obdelati) za dve zaslonki preosvetljenih in podosvetljenih posnetkih, nam najprej pade v oči manjši šum na slikah, narejenih z digitalnim fotoaparatom, in s tem s tem čvrstejša, kompaktnejša slika ter jasne in čiste barve. Zanimivo, da je navkljub manjšemu senzorju kontrastni obseg osvetlitve pri videokameri širši, toda to je tudi kompromis med šumom in kontrastnim obsegom, ki se lahko v postprodukciji popravi. Druga zanimivost je, da je videokamera lepše rešila težave preosvetlitve (po vsej verjetnosti zaradi večjega kontrastnega razpona), popolnoma pa je odpovedala pri podosvetlitvi (preveč šuma vedno škodi).
Neostrina slike, ki jo vidimo v posnetku z digitalnega fotoaparata, pa je posledica tega, da je fotoaparat le čudna dvoživka iz prvega odstavka. Videokamere imajo običajno vgrajen močan zum objektiv, ki omogoča zelo natančno ostrenje motiva. Preprosto motiv maksimalno približamo, ga izostrimo in potem kader razširimo. S tem dosežemo, da je motiv v idealni ravnini ostrine. Pri fotoaparatu, ki ima sicer boljši, fiksni objektiv, pa nimamo te možnosti približevanja – tudi slika na zaslonu ni v razmerju ena pika na sliki – ena pika na zaslonu. Zaradi tega smo pri ostrenju omejeni na napako, ki jo povzroča globina ostrine, in mimogrede lahko zgrešimo idealno ravnino ostrine.
Kajti fotoaparat vseeno ni kamera. Ni narejen za snemanje gibljive slike. Njegova ergonomija je namenjena eni fotografiji, ne časovno trajajočemu posnetku. Objektivi niso konstruirani za spremljanje motiva, temveč za njegovo fiksiranje. Iskalo tudi ne omogoča uporabniku prijazno spremljanje motiva, kajti položaj nosu, pritisnjenega ob ohišje aparata, ne omogoča ravno dolgotrajnega dela. Držanje fotoaparata navadno ni ravno stabilno, kar bi omogočalo elegantno in mirno panoramiranje. Kamere so v primerjavi s fotoaparati namenjene predvsem nošenju na ramenu, kar daje podporo in stabilnost časovno kontinuirani sliki. Stativi, ki jih običajno uporabljamo v fotografiji niso namenjeni panoramiranju in drugim preciznim premikom kamere. Fotoaparat ne omogoča priklopa zunanjih mikrofonov prek profesionalnega Canonovega adapterja niti kakovostnega nadzora nivojev snemanja zvoka. In navsezadnje – tudi objektivi (čeprav več 1000 evrov vredni serije L) ne dosegajo ravno kakovosti, namenjene profesionalni kinematografiji (a bodimo si odkriti, tudi večina objektivov na videokamerah ne pomeni ravno vrha filmske optike).
KAJ PA NADGRADNJA?
Seveda pa to ne pomeni, da se fotoaparata ne da nadgraditi v snemalno napravo. v internetu lahko najdemo vrsto proizvajalcev, ki izdelujejo dodatke za digitalne fotoaparate HDDSLR (med te trenutno spadajo Canon 5D Mark II s senzorjem full frame, Canon 1D Mark IV z APS-H in Canon 7D s senzorjem APS-C ter Panasonic Lumix GH-1). Najbolj znani so vsekakor izdelki proizvajalca Redrock Micro (http://redrockmicro.com/redrock_dslr.html ) in dodatni okularji Zacuto (www.zacuto.com/z-finder-dslr-viewfinder). Nakupi dodatkov pa se seveda s tem ne končajo. Za napredne uporabnike so še zanimivi stativi Vinten ali Sachtler, mini krani in vozički, različni zunanji monitorji, kompendiji, ki ščitijo objektive pred neželeno vpadno svetlobo in držijo dodatne filtre, adapterji za objektive s priključkom PL ali PV in sisteme za snemanje videa preko izhoda HDMI (na strani www.syndicate.se/Files/Misc/7d/UserGuide7DHDMI.pdf dobite navodila, kako lahko v svoj računalnik iz izhoda HDMI dobite nestisnjeni posnetek 1620 x 910 pik v 25p zajemu z vzorčenjem barve 4 : 4 : 4, kar je idealno za aplikacije chroma-key in video spote). Končna cena vseh dodatkov lahko krepko preseže ceno samega fotoaparata, toda …
IN VENDAR SE PREMIKA
Z vsemi dodatki in tudi brez njih so HD digitalni fotoaparati vsekakor zelo močno orodje v rokah tistih, ki znajo filmsko razmišljati in uporabljati subtilne prijeme filmskega jezika (kot so polje ostrine, svetlobni akcenti, osvetljevanje motiva,...) za prikazovanje svoje zgodbe. Omogočajo preproste prijeme, ki so bili prej skoraj nemogoči ali pa možni samo za velike vsote v pravih produkcijah (gibljivi posnetki npr. v avtu, na kolesu, v majhnih prostorih ...). Tudi manj izkušenemu uporabniku lahko dajo veselje do snemanja profesionalne video slike, seveda ob primerni postprodukciji, za precej manj denarja, kot zahteva nakup profesionalne video opreme. Z uporabo tehnologije HDSLR je bilo že posnetih nekaj filmov ali delov filma, zadnje nadaljevanje serije Zdravnikova vest, veliko glasbenih spotov in reklam in po svetu (tudi v Sloveniji) že obstajajo skupine, ki koristno uporabljajo tehnologijo za doseganje kvalitete izdelkov in nižanje dela produkcijskih stroškov.
Kinematografija HDSLR je na pohodu. Ko si je Philip Bloom na spletni strani Zakuto letos privoščil prvoaprilsko potegavščino o firmwareu 6.6.6 za Canon 5D, ki naj bi snemal video datoteke RAW in ponujal nestisnjen HD prek izhoda HDMI, je imel takoj ogromen odziv tistih, ki so spregledali datum objave, kot tudi tistih, ki so potegavščino prepoznali. Toda včerajšnja šala lahko pokaže pot za jutrišnji dan. Kdo se bo komu prilagodil – video fotografskim možnostim ali fotografija video standardom – bo pokazal čas. Navsezadnje obljubljajo že leta 2015 sprejem standarda SMPTE 2036-2, ki bo definiral format UHDTV (super Hi-vision) v ločljivosti 7680 x 4320 pik (33,2 Mp) in s 60 slikami na sekundo. Takrat bodo vse današnje možnosti HD in HDSLR preteklost in tudi ta prvoaprilska šala bo malce zastarela.
VRNITEV H KORENINAM
In če se vprašamo: Ali sem po tem testu izgubil zaupanje v velikega Kahuno, ki vse naredi najbolje, kot je možno? Niti ne. Lahko se potolažim, da se kinematografija vrača h koreninam – gibajoči se fotografiji, brez nepotrebne mehanske navlake, ki so iz filmske kamere naredile stokilogramsko pošast. Videokamere pa bodo ostale v svojem področju – video snemanju, kjer so potrebe po sinhronizaciji več kamer (gen-lock), povratnem videu, zumiranju slike in hitrem ostrenju pomembnejše od vrhunske slike. Vsekakor, če parafraziram Iztoka Mlakarja: če ni »fovšije«, je na tem svetu prostor tako za videokamere, filmske kamere in fotoaparate.
In Canon 7D je že pristal v moji torbi.
Moj mikro, Julij Avgust 2010 | Rajko Bizjak |
