In ko sem zrasel, sem verjel (naučen pač, v najboljši veri), da ljudje ustvarjamo npr. traktorje za oranje in avtomobile za vožnjo po cesti (nov bentley v vinogradu je spet le pravilo, ki potrjuje izjemo). In ko sem se začel ukvarjati s fotografijo, sem bil prepričan, da obstajajo fotoaparati za fotografiranje in kamere za snemanje. In ko so prišle na trg prve kamere, ki so lahko fotografirale, in prvi fotoaparati, ki so lahko snemali, so to resnico samo še potrjevali. Slabi posnetki ali slabe fotografije so bile posledica ideje, da je mogoče ustvariti napravo, ki bo v enem telesu vsebovala vse, kar potrebujemo. Fotoaparat, kamera, mobitel, dlančnik, MP3-predvajalnik, predvajalnik video vsebin ... evolucijsko bi naprava, ki bi vsebovala vse te vrhunske komponente, delovala kot vrhunski plenilec, sposoben delovati tako na kopnem kot tudi v vodi in zraku. Kmalu bi požrl vse druge vrste, ostal sam, postal kanibal in sam sebe iztrebil. Takih evolucija nima rada.
Toda človek, ta čudna žival, se rad vtika v načrte evolucije. Vzgaja vrste, jih križa in zadnje čase se peča še z genetskim inženiringom. Proizvaja črne vrtnice, ovce Dolly in druge spake. Običajno so produkti takih eksperimentov zgrešene investicije – toda od časa do časa tudi slepa kura ….
Res nisem verjel v to zgodbo o fotoaparatu, ki snema video. Spominjam se znanca, ki je vedno sanjal o fotoaparatih, ki bi dajali sliko, primerno za film, ker da imajo večjo ločljivost, boljšo kakovost. Ideja o 25 povezanih fotoaparatih na enem kolesu je bila vsekakor zabavna, a nerealna. Kajti osnovni imperativi kamere (poleg kakovosti seveda) so uporabnost, ročnost, sposobnost preprostega dela z napravo. To pa je bil in še nekaj časa bo glavni minus digitalnih fotoaparatov pri snemanju filmskega materiala. Težava videosistemov je, da so standardizirani in nam višja ločljivost fotoaparata v osnovi ne pomaga, ker mora biti ločljivost posnetka enaka ločljivosti videosistema. Če ta ni ustrezna, imamo težave z montažo, preveliko količino podatkov in nezmožnostjo grafične kartice, da slike prikaže na zaslonu.
PREDNOST FOTOAPARATA – VEČJI SENZOR
Prednost digitalnega fotoaparata pa je ne toliko višja ločljivost kot predvsem večji senzor oz. so to večje slikovne pike, osnovni elementi za zajem svetlobe. Pri videokamerah v uporabniškem razredu so največji dobiček dosegli z zmanjševanjem senzorja in s tem zmanjšanjem objektiva in drugih komponent kamere. Tam, kjer cena ni bila pogoj, pa smo hitro prišli z višjim kakovostnim razredom tudi v zelooo visok cenovni razred – od nekaj deset tudi do sto evrskih tisočakov. Poleg višje kakovosti pa ta višji standard pomeni tudi višji standard produkcije – stativov, razsvetljave, podpornih sistemov ... Poglejmo nekaj velikosti senzorjev in velikosti slikovnih pik glede na ločljivost.
| Naprava | Senzor | Velikost | Ločljivost | Slikovna pika | Tip | Cena |
| Sony EX3 | 0,5 palca | 3,9 x 6,9 mm | 1080 x 1920 | 3,3 μm | 3 CCD | 8100 € |
| Canon 7D | APS-C | 14,9 x 24,3 mm | 3456 x 5184 | 4,3 μm | Bayer | 1500 € |
| Canon 5D-MII | Leica | 24 x 36 mm | 3760 x 5616 | 6,4 μm | Bayer | 2150 € |
Digitalni fotoaparati SLR imajo senzorje velikosti APS in Leica, prihajajo pa tudi večji senzorji. Navkljub višji ločljivosti lahko izkoristijo Bayerjev vzorec RGBG, da z združevanjem ali interpolacijo štirih ali več foto slikovnih pik v eno video slikovno piko povečajo občutljivost pike in z upoštevanjem odčitka samo ene barvne komponente nadomestijo prednost, ki jo imajo kamere s tremi senzorji RGB. Praktično tako vrhunska kamera Sony EX3 za eno piko nabira svetlobo z 32,67 μm2 (ali kot je vodja Kodakovega razvoja v enem članku dejal pikohektar – pHa), Canon 7D s cca 190 pHa in D5 s 350 pHa. In to je prva stopnja za razumevanje pojma kakovosti slike, ki nam jo ponujajo digitalni fotoaparati.
EVOLUCIJA TEHNOLOGIJE
Pravzaprav je vstop fotoaparatov v video medij logična posledica evolucije tehnologije. Videokamere so kot medij zapisa dolgo uporabljale zapis na trak, kajti le tako so lahko zapisale tako veliko količino informacij, kot jo zahteva zapis gibljive slike. Drugi mediji so bili vsi prepočasni, oziroma so zahtevali preveliko stiskanje in s tem izgubo podatkov zapisa. Ker se video tehnologija seli v nelinearne medije zapisa, je postal zapis na statične pomnilniške kartice logična rešitev, kajti kapaciteta teh kartic je postala dovolj velika za prostorsko požrešne video datoteke. Toda težava je bila še vedno v njihovi hitrosti, predvsem če smo želeli zapisovati boljši zapis in se nismo hoteli zadovoljiti s kakovostjo, namenjeno najcenejšim kamkorderjem. Proizvajalci videosistemov so izdelali lastne arhitekture kartic, npr. kartice PCMCIA, ki jih uporablja Panasonicov sistem P2, ali kartice SxS, kot jih uporablja Sonyjev sistem EX, kar pa je takim karticam drastično zvišalo cene (z majhno pomočjo proizvajalcev, ki so skrivali specifikacije standardov). Fotografi pa so hoteli še naprej uporabljati standardne in poceni kartice Compact flash ali SD. Komaj v zadnjem letu so razvijalci postavili standarde prenosa, ki dovoljujejo konstanten zapis večje količine podatkov pri hitrosti, primerni za standard HD EX 35 Mb/s oz. 4,4 MB/s format. In s tem je bila pot videa v fotografsko opremo odprta.
Zanimiv je tudi podatek o občutljivosti senzorja. Medtem ko fotografska tehnologija začenja svojo pot občutljivosti pri 100 ISO (Nikon 200 ISO), ponujajo profesionalne videokamere, kot je Sony EX3, začetek svoje občutljivosti pri 800 ISO (ali kot je označeno – N (zaslonka) = 10 pri 2000 luksih). Pri videu še dodatno zapleta dejstvo, da je nabor ekspozicij sicer omejen. Pri SD-videu smo imeli možnosti 1/50 in 1/60 s, pri HD-videu pa poleg teh še vseeno bolj redko uporabljeno 1/48 s, NTSC ekzotično 1/29,98 s in HDTV progresivne frekvence 1/100 s in 1/120 s. Uporaba zaklopa sicer dovoljuje tudi krajše čase osvetlitve, toda pri tem obstaja resna nevarnost stroboskopije – poskakovanja motivov po zaslonu. Kajti televizijska oz. filmska slika je v osnovi neostra. Zaradi tega jo je veliko težje stisniti in zavzema več prostora kot ostra fotografska slika. Kodeki za stiskanje so procesno potratni sistemi in še bolj jih obremenjuje šum v sliki. Vse večje število in vse močnejše baterije, ki jih potrebujemo za delo naših naprav so vidna posledica večje porabe energije. Preveč šuma tudi zmanjša učinkovitost vsakega kodeka, zato je tako visoka začetna občutljivost vsaj čudna, če ne celo nenavadna. Seveda bi radi proizvajalci zmanjšali odvisnost snemalcev od uporabe svetil in jim omogočili snemanje v minimalnih svetlobnih razmerah – toda resno vprašanje je, ali je visoka začetna občutljivost in z njo povezan šum res prava pot.
Moj mikro, Julij Avgust 2010 | Rajko Bizjak |
